»Z vojsko in orožjem ne bomo rešili ničesar, z vojsko se ne doseže pravice,« je prepričan Boris Pahor, pri čemer pravi, da ima na svoji strani tudi papeža Frančiška. / Foto: Tina Dokl

Svet mora najti kompromis za življenje

Prejšnji ponedeljek zvečer je bil gost v Mestni knjižnici Kranj Boris Pahor. Govoril je o globalnem svetu in nacionalni zavesti, o beguncih, terorizmu, ljubezni, odpuščanju in prihodnosti.

Kadar govori Boris Pahor, poslušalcev ne manjka. Najraje sicer govori mladim, tokrat pa ga je pričakala polna dvorana poslušalcev vseh generacij. En in edini je namreč Boris Pahor, 102-letnik, Slovenec iz Trsta. Evropskemu lavreatu, svetovljanu, ki nas vedno znova uči, je iztočnice za pogovor zastavljal dr. Julij Bertoncelj.

Boris Pahor je uvodoma spregovoril o pojmih globalnega sveta na eni in nacionalne zavesti na drugi strani. »Globalizem je dober in prav je, da človek časti zemljo, na kateri naj bomo vsi solidarni med seboj. Hkrati pa moramo braniti tisto, kar je v nas posebno in drugačno od drugih, braniti moramo svojo kulturo, ji dati možnost ter z njo iti do konca. In obratno: globalizirani svet bo moral sprejeti vse, kar je drugačno, in to znati tudi braniti,« je večer odprl Pahor in mladim svetoval, naj cenijo, kar je njihovega, narodovega, hkrati pa spoštujejo tudi drugačno. Kot ugotavlja, se slovenska država obnaša, kot da nima nacionalne zavesti, ki se vedno znova kaže kot problem našega naroda. »Opažam nesposobnost Ljubljane, da bi bila glavno mesto vseh Slovencev, saj je, kot središče in center države, preveč zagledana vase, da bi zmogla razširiti svoj pogled.«

Globalizacija in čaščenje zemlje, od katere smo vsi odvisni, sta nekaj normalnega, ni pa nobeno odkritje, če rečemo, vsi smo enako zemljani. Pri tem je zgrešeno misliti, da bo z globalnim izginilo tudi vse drugačno. Smo narod dveh milijonov ljudi, pa vendarle v številne jezike prevajajo slovenske knjige. To je dokaz, da je mali narod zmožen narediti to, kar delajo drugi narodi. Narod je vreden, kolikor je sposoben – in Slovenci smo v svoji zgodovini dokazali, da smo sposobni. Smo tako zemljani kot Slovenci.

Vojna in orožje ne rešujeta ničesar

V nadaljevanju je Boris Pahor spregovoril o beguncih. Dejal je, da je treba spoštovati razloge, zaradi katerih begunci bežijo v Evropo. »Bežijo pred lakoto, boleznijo, pomanjkanjem vode, ker v njihovi deželi padajo bombe ... Zdaj je to Sirija, pred njo je bil Irak. Od povsod, kjer je nekaj, kar ustvarja neugodje, strah in smrt, se beži. Tako je bilo tudi v preteklosti, pred dvesto leti, v začetku prejšnjega stoletja je bilo geslo, če hočeš imeti nebo na zemlji, pojdi v Ameriko,« razlaga Pahor in povzema besede papeža Frančiška, čeprav je sam enako povedal že pred njim: »Begunstvo ni nekaj novega, novo je to, da se ljudje izseljujejo iz svoje dežele in prihajajo v novo domovino, kjer se bodo morali adaptirati, sprejeti nov način življenja. Evropski narodi, ki so nekoč tam imeli kolonije, bi morali misliti na te dežele, lačne in neurejene, urediti nek fond, s katerim bi pomagali ljudem tam, kjer so doma. Pomagati jim pri razvoju, da bodo imeli človeka vredno življenje in bodo čez toliko in toliko let prihajali na počitnice v Evropo.« Pahor vidi rešitev v sklicu svetovnega kongresa, na katerem naj se vsaj tisti, ki imajo v rokah močne vojske in bombe za uničenje sveta, dogovorijo, kako bo človek, ki s tehniko dela čudeže, to uporabljal v dobrobit, da bodo našli način, kako urediti svet, da ne bo lakote, uboštva, vojn … »Vsakdo mora v takem dogovoru nekaj odstopiti, poglejte, kako so se v Skandinaviji dogovorili kapital na eni in sindikati na drugi strani. V svetovnem merilu moramo poiskati nek kompromis za življenje.«

Ob tem se je dotaknil tudi terorizma in vojn. Prepričan je, da se z vojsko proti tako imenovanim teroristom ne bo nič rešilo. »Če boš uničil eno organizacijo, bo nastala nova z novo obliko maščevanja, ki bo še bolj brutalna. To, kar se je zgodilo v Franciji, je barbarsko, a raje kot z vojsko si moramo ob tem izprašati lastno vest, kot je dejal Noam Chomsky. Tudi papeža Frančiška imam tu na svoji strani – z vojsko in orožjem ne bomo rešili ničesar, z vojsko se ne doseže pravice. Slovenija mora zagovarjati način reševanja sporov z dogovorom.«

Ljubezen je tudi v odpuščanju

Žal pa je pa je Slovenija danes tudi sama razklana, kot je pravzaprav v svoji zgodovini vedno bila. »Vedno je bila podlaga za to ideologija. Pred vojno so bili na eni strani katoličani, ki so verjeli v Sveto pismo in Mater božjo, na drugi strani pa liberalci, ki so verjeli v svobodo. Danes se svoboda žal pojmuje kot 'delaj vse, kar je tebi v korist'. Ampak to ni svoboda, to je egoizem.« V nadaljevanju se je spomnil svojih vojnih izkušenj in taborišča, o čemer je pisal v romanu Nekropola. Prav te izkušnje mu vedno znova zbistrijo misel v geslo 'vojne nikar'.

Ko ga je izpraševalec dr. Julij Bertoncelj pozval, naj ubesedi ljubezen, je govoril o svoji življenjski sopotnici Radi, kako sta se zbližala, ko je okreval od tuberkuloze, kako je s termometri vedno pogosteje prihajala k njegovi bolniški postelji, kako je snela pokrivalo, da so ji lasje padali na ramena, in kako je vedno bolj čutil navezanost nanjo. Govoril je o edini izbiri, ki jo ima človeštvo, o ljubezni med moškim in žensko, ljubezni do bližnjega. »Če ima nekdo svojega bližnjega tako rad, da mu pomaga, kadar je ta pomoči potreben, potem je ljubezen že prava stvar. Hkrati pa moramo znati tudi odpuščati.

Sovraštvo je tudi to, da imamo v Sloveniji na eni strani bivše kolaborante, ki nočejo biti kolaboranti, ki pravijo, da so reševali slovensko državo v imenu pravice, na drugi strani pa se tiste, ki so sodelovali v partizanih, čaka, da se bodo odločili in naredili nekakšen sporazum v prid države. Država ne more živeti, če je razklana. Tisti, ki so bili v OF in v partizanih, so hoteli svobodo in mir – niso bili vsi komunisti, imeli pa so skupno vojsko, ki je bila na eni strani komunistična, na drugi pa osvobodilna. Niso bili vsi partizani komunisti, kot niso bili vsi, ki so se bojevali proti nam, fašisti.

Vedno, kadar govorim pred nekim avditorijem, imam v mislih, da govorim v imenu mrtvih. Spoštovati moramo njihovo daritev življenja, ki ga niso dali prostovoljno. Rekli so, da se gredo bojevat za svobodo. Kadar mi ploskajo, rečem: 'Ploskali ste tistim, ki so umrli zato, da sem jaz prišel k vam.'«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Prosti čas / nedelja, 29. april 2007 / 07:00

Artur in Minimojčki

Kot vsi otroci se tudi Artur navdušuje nad zgodbicami za lahko noč, ki mu jih pripoveduje babica. Nekega dne pa odkrije, da pod zemljo obstaja svet, poseljen z miniaturnimi bitji, ki so premajhna, da...

Objavljeno na isti dan


Splošno / petek, 21. december 2007 / 07:00

Brdo - nova prestolnica Evrope

Leto je naokoli in napočil je čas za letopis. Letopis Gorenjska 2007 je že štirinajsti po vrsti.

Splošno / petek, 21. december 2007 / 07:00

Radovljičani častili Linharta

December 2006

Splošno / petek, 21. december 2007 / 07:00

Slava tolarju, čast evru

Januar 2007

Splošno / petek, 21. december 2007 / 07:00

Jerman med slavnimi smukači

Februar 2007

Splošno / petek, 21. december 2007 / 07:00

Rusi na Jesenicah

Marec 2007