Boj za golo preživetje ni romantičen

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. november 2015 / 14:29

S terena med prebežniki na naši južni meji so v minulih dneh pripovedovali fotografa Matic Zorman in Kemal Jufri, prostovoljka Rdečega križa Biljana Djakovič in aktivistka Petra Čičić. Gre za krizo človeka, pa naj pogledamo s katerekoli strani.

»Kot da bi gledal prizore iz biblije, ti vizualni prizori, konji ob strani kolone pa policisti, ki svetijo v noči. S fotografom Kemalom sva hodila od hrvaško-slovenske meje do Brežic do prvega nastanitvenega centra, kjer popišejo begunce. Deset kilometrov sredi noči med pri­bližno 3500 begunci. Čez polje, pod polno luno, v mrazu. Nekateri otroci so stoje spali in hodili, mlajše otroke so nosili. Pa prtljaga in stare ženice na poti. Slovenski policisti so jim pomagali nositi veliko stvari in so mi rekli: 'Naredi kakšno fotografijo, saj nam sploh ne verjamejo, da spremljamo begunce teh deset kilometrov večkrat na dan.' Se mi zdi, da mediji in ljudje pozabljajo na policiste, ki so prav tako izčrpani, ne dobijo pa kaj dosti podpore. Policisti delajo po osemnajst ur na dan.« Takole pripoveduje Matic Zorman, fotograf Gorenjskega glasa, ki se je pomešal med prebežnike zato, da lahko vsaj pri­bližno začuti tisto, kar doživljajo na svoji dolgi poti; spremljal jih je že v Makedoniji, Srbiji, po Hrvaškem. In nadaljuje v tistih nekaj minutah, kolikor si je lahko vzel časa med kratkim počitkom v domačih Cerkljah in terenskim delom: »Veliko sem se pogovarjal z njimi. Saj jih je kar nekaj, ki so se beguncem priključili oportunistično, ampak najtežje je sirskim beguncem. To so izobraženci iz srednjega in višjega sloja, ki govorijo angleško. Med njimi so odvetniki, zdravniki, govoril sem z enim, ki je delal v marketingu za Google. Takšni so, kot mi, vsaj takšni. Napačno predstavo imamo o večini beguncev. Ti, ki prihajajo iz Sirije, imajo denar, telefon, so obveščeni. Ampak so morali oditi ... Telefon je za njih sredstvo, kot je bil traktor sredstvo bega v jugoslovanski vojni. Ne smemo jih soditi po iPhonih.«

Prosijo za kruh

»Policisti zelo moralno in etično pristopajo do teh ljudi. Tudi oblačijo jih, sesuva jih to, da so otroci premraženi in niti starši svojih otrok ne morejo ogreti,« pretreseno pripoveduje prostovoljka pri Rdečem križu Slovenije – Območnem združenju (RKS - OZ) Kranj Biljana Djakovič. Ko vidiš otroke ... ne, pri tem ne moreš ostati brezbrižen. »Nisem videla strahu v otroških očeh, so umirjeni, ampak tako zelo premraženi, tresli so se,« je dejala Biljana. Otroci, pokriti samo z odejami, brez kape, šala, toplih oblačil. Otro­ke je bilo treba takoj preobleči, jim dati toplejša oblačila. Tudi Matic Zorman pritrjuje: »Ni pretiravanje, da so otroci bosi ali samo v nogavicah, lahko pa je kritizirati s toplega kavča.« Biljana dodaja, da je druga stvar velika potreba po čevljih: »Toliko časa prepešačijo, čevlji so raztrgani, blatni, mokri. Razdelili smo tudi ogromno nogavic. Bistveno je, da so noge na toplem, sicer zbolevajo. V danem trenutku smo delili najbolj nujne stvari. Trenutno primanjkuje moških čevljev, moških oblek, ženskih velikih številk.« Ampak ni enostavno. Za nikogar. Ekipe prve pomoči RKS – OZ Kranj, zdaj tudi že njihovi prostovoljci so bili že nekajkrat vpoklicani v nastanitveni center Brežice, v katerega so v minulih dneh prihajali izčrpani begunci, zlasti družine, znova in znova. Po 1500 naenkrat. Vse poka po šivih; odpadki, ki jih nimajo kam odložiti, ko odidejo naprej, za 1500 ljudi dve prenosni stranišči, zakurijo zato, da jim je vsaj malo toplo, ker večinoma spijo zunaj. Treba jih je bilo najprej oskrbeti z najbolj osnovnim, z vodo. Prosijo za kruh. Delijo jim tudi jabolka, to so zdaj spoznali, da je v redu sadež. Saj prej jabolk sploh poznali niso. »Seveda imam neposreden stik s prebežniki. Ogovorijo me in vprašajo, ali jim lahko pomagam in prinesem odejo, ker jih zebe, da je eden od njih bolan, da potrebujejo čevlje, da imajo žulje ... Neka gospa je imela hipoglikemijo in vsa njena družina se je zbrala okrog nje. Niso je pustili same. Ne marajo, da se trgajo družine. Družine, v kateri je tudi po 15, 20 sorodnikov, se ne ločujejo, če pride do tega, jih mi ločimo umetno. Družina pa jim največ pomeni. Avtobusi čakajo, da jih peljejo naprej, ker za njimi čakajo že novi prebežniki, in en del te velike družine pride na avtobus, drugi del morda ne,« opisuje realnost prostovoljka. Dvanajsturno dežurstvo imajo ekipe RKS, potem se zamenjajo. »Izmučeni smo po izmeni, še bolj psihično kot fizično,« je še povedala Biljana Djakovič in strnila misli, da so vsi, ki pomagajo, pravi ljudje, ki ne delujejo pod prisilo, ampak s pravo dušo.

Ne vedo, kje so

Na meji deluje tudi samoorganizirana skupina prostovoljcev Protirasistična fronta brez meja, med njimi je Škofjeločanka Petra Čičić. »V skupino smo povezani vsi tisti, ki hočemo politično delovati na vprašanjih migracij, begunske krize. Delujemo skladno s političnim prepričanjem, da se vsi ljudje lahko svobodno gibamo in bivamo, da so meje odprte. Zbiramo tudi humanitarno pomoč v socialnem centru Rog v Ljubljani in jo odpeljemo in delimo na lokacijah, kjer je ta pomoč najbolj potrebna. Več bi moralo biti tople hrane. Petra je prepričana, da smo priča dehumanizaciji ljudi. »In kdo sem jaz, da imam moč odločanja, kateri begunec bo dobil čevlje, kateri ne. Gre za zelo kompleksno situacijo, v kateri smo se znašli, veliko je tudi zmede v organizacijskem smislu. Ko so razmere enkrat tako zaostrene, boj za golo preživetje ni romantičen. Zelo jih občudujem, kako so vztrajni, pogumni, mirni. Le predstavljajte si, ko vas enkrat ne obravnavajo več kot sebi enake, največ pa jim pomeni ravno ta človeški odnos. Zanimajo jih informacije, koliko časa bodo še tukaj, kam gredo. In kje sploh so. Niti tega številni ne vedo. Premalo je prevajalcev. Ves čas so podvrženi čakanju na mrazu. In ves čas prosijo za odeje, da bi se vsaj malo ogreli. Vidim veliko tesnobnih napadov, prehladov, viroz ... tudi zdravniki, ki jim pomagajo, so izčrpani ... Vodo kot čisto osnovno človeško pravico pa bi moral vsak prebežnik dobiti v vsakem trenutku, ne po nekem sistemu, uradnih navodilih,« je opozorila Petra.

Kako se bo končalo?

Fotografu Maticu Zormanu se je na južni meji na terenu pridružil njegov indonezijski prijatelj, prav tako fotograf, Kemal Jufri, ki begunsko krizo spremlja že dlje časa. »Srce se ti lomi, ko to vidiš od blizu. Zelo me skrbi, kaj se bo zgodilo, ker gre za zelo kompleksno situacijo, ki za nikogar ni dobra. Ne za begunce ne za ljudi, ki živijo na tem območju, ne za ... Resnično ne vem, kakšen bo konec tega, kaj je na koncu tunela,« razmišlja Kemal, Matic pa je opozoril, da se ne smemo odzvati z agresijo, z odrivanjem prebežnikov, ker slej ko prej agresija (po)rodi novo sovraštvo. »Tudi če so samo ekonomski migranti, verjemite, da ne uživajo, in tudi, ko bodo prišli na cilj, se ne bodo imeli tako dobro,« še razmišlja Matic Zorman.