Zgodbe o vračanju vseh treh, Lovra Kapusa, Justina Ažmana in Valentina Arha, so predstavljene na razstavi v okviru vseslovenskega projekta Pot domov v Kovaškem muzeju v Kropi. Predstavili so jih na odprtju razstave prejšnji petek. Slovesnosti se je udeležil tudi Valentin Arh.

Zgodbe o vračanju

Lovro Kapus iz Kamne Gorice, Justin Ažman iz Krope in Valentin Arh iz Kamne Gorice – italijanski vojni ujetnik, interniranec v nemško koncentracijsko taborišče Dachau in ruski vojni ujetnik na Poljskem. Povezuje jih težka izkušnja vojne in srečno dejstvo, da so se vendarle vrnili domov.

»Jaz ne vem, kaj bo z nami. Zelo bomo srečni, ako bomo prišli še kdaj v našo drago domovino, k svojim dragim staršem,« pravi zapis Lovra Kapusa v žepni koledar, kamor je od konca leta 1917 zapisoval najpomembnejše dogodke iz časa svoje vojne poti in ujetništva v Italiji.

»V taborišču smo izvedeli za bombardiranje Hirošime. Vedeli smo, da to slej ko prej pomeni konec vojne. Tretjega septembra smo imeli sklic in razdelili so nam spravke. Ruski pisar je za kraj mojega bivanja narobe napisal ime Radovljice. Opozoril sem ga, a napake ni hotel popraviti. Še zdaj jo imam, na njej namesto Radovljica piše Radovica. Slovence in kakih sto drugih ujetnikov so takoj izpustili, Nemce, oficirje in pripadnike SS pa ne,« začetek svoje poti domov opisuje leta 1925 rojeni Valentin Arh iz Kamne Gorice. Sedemnajst let je bil star, ko so ga februarja 1943 vpoklicali v nemško delovno službo. Po treh mesecih v taborišču na Tirolskem je bil razporejen v vojašnico na Bavarskem in dodeljen topniški enoti, s katero se je po usposabljanju odpravil na Norveško. Oktobra istega leta je bil dodeljen vodu težkih topov v Bogstadu, v začetku avgusta naslednje leto pa je prišel na vzhodno fronto. Prek Berlina do Lodža so jih pripeljali kar v tovornih vagonih, piše Saša Florjančič, kustosinja Kovaškega muzeja v Kropi, avtorica kroparskega dela razstave Pot domov, v kateri so predstavljene življenjske zgodbe treh domačinov. Ob Arhu še Lovra Kapusa iz Kamne Gorice, (1896–1965), ki so ga leta 1915 vpoklicali v avstrijsko vojsko, in Justina Ažmana iz Krope (1910–1991), ki so ga kot dejavnega komunista poslali v nemško koncentracijsko taborišče Dachau.

Tankovska divizija, v kateri je bil Valentin Arh, se je pogosto selila in premikala položaje ob reki Narew, življenjsko pot mladega vojaka opisuje Saša Florjančič. Doživel je gorečo in porušeno Varšavo, 24. oktobra 1944 pa je bil po hudem ruskem obstreljevanju nemških položajev ob reki Narew zajet in odpeljan v ujetništvo. Naslednje mesece je preživel v bolnišnicah, najprej v civilni, nato pa v bolnišnicah za vojne ujetnike v Garwolinu, Lublinu in Pulawyu. Zadolžen je bil za oskrbo z drvmi, pomagal je pri oskrbi ranjencev in bolnikov in tudi pri odstranjevanju umrlih vojnih ujetnikov v skupna grobišča.

Kot piše Florjančičeva, je bil 29. aprila 1945 premeščen v ujetniško taborišče v kraju Pulawy. »Tu so ujetniki izvedeli za atomski bombi nad Hirošimo in Nagasakijem. Govorice o izpustitvi iz ujetništva so se nato kmalu uresničile. 3. septembra 1945 so vojni ujetniki razen Nemcev, oficirjev in pripadnikov SS enot dobili odpustnice in se naslednji dan odpravili na negotovo pot proti domu.«

Vožnja z nabito polnim vlakom je bila za mnoge vračajoče se vojake prava pustolovščina. »Celo noč smo čakali na odhod, na vlak. Za na pot so nam dali nekaj hrane, kruh in žlico sladkorja. Vlak je bil nabito poln, ljudje so se vozili na strehah vagonov in na stopnicah. V nekaj minutah smo se spravili gor, nekateri na streho, jaz pa sem se potem nekaj ur peljal kar na spodnji stopnici vlaka, tako, da sem se držal za železno ograjo. Vlak je potem na neki postaji ustavil in Rusi so vse ujetnike nagnali z vlaka in zaprli na postaji. Na postaji so nas imeli zaprte kake tri ure, nato pa smo nadaljevali pot z drugim vlakom. Uspelo mi je priti na streho, ta je bila takšne oblike, da sem jo lahko »zajahal«. Bilo je precej bolj udobno kot na stopnici. Paziti smo morali, da smo pred nadvozom pravočasno sklonili glave. Tretji dan sem se je že peljal v vagonu. Nekaj ur sem celo sedel. Vlaki so bili še vedno polni, a ne tako zelo kot na Poljskem,« je Arh pripovedoval Saši Florjančič.

»9. septembra smo prišli do češkoslovaške-avstrijske meje. Čez mejo smo morali peš. Do Dunaja smo šli spet z vlakom.

Naslednji dan smo se med hojo po Dunaju nepričakovano znašli v ruski coni. Na to nas je opozoril avstrijski varnostnik, češ da Rusi občasno polovijo vojne ujetnike, jim odvzamejo odpustnice in jih odpeljejo v Rusijo ... Marka, Šušov Marka, ki je že pred mnogimi leti odšel na Dunaj, me je pospremil na Južno postajo. Med čakanjem na vlak sem spet srečal Slovence. Niso si upali domov zaradi govoric, da jih bodo kot nemške vojake postrelili. Kaj naj storim? Navsezadnje pa sem se vseeno odločil, da grem domov.«

Z vlakom je šel prek Madžarske do mejnega prehoda s Hrvaško, kjer mu jugoslovanski oficir sprva ni dovolil prehoda meje. V Celju se je javil v sprejemnem centru in dobil dovoljenje za nadaljevanje vožnje proti domu. »Kam greš, me je vprašal jugoslovanski oficir. Povedal sem mu in mu pokazal odpustnico, on pa me je precej surovo zavrnil: »Nečeš, brate. Takih ljudi, ki so bili v nemški vojski, mi ne potrebujemo. Pojdi, kamor hočeš, v Jugoslaviji nimaš kaj iskati!«

O domačih ni vedel ničesar, bolj ko se je bližal Kamni Gorici, bolj ga je skrbelo, kaj je z njimi. Ob prihodu je res našel prazen dom, njegova družina je namreč zbežala na Koroško, starejši brat pa je bil kot nemški vojak poleti 1944 pogrešan pri Vitebsku v Belorusiji. »Otoče! Potem sem jo peš mahnil čez Dobravo. Z vsakim korakom me je bolj skrbelo, če je doma vse v redu. Kamna Gorica! Doma sem pokljukal na vhodna vrata, a so bila zaklenjena ...«

Zgodbe o vračanju vseh treh, Lovra Kapusa, Justina Ažmana in Valentina Arha, so predstavljene na razstavi v Kovaškem muzeju v Kropi. Predstavili so jih na odprtju razstave prejšnji petek. Slovesnosti se je udeležil tudi Valentin Arh.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Zanimivosti / torek, 28. april 2015 / 00:24

Zgodbe sina bohinjskega krojača

Bohinjski rojak Lovro Sodja je plesal in pel na baletnih in opernih odrih ter poučeval glasbo na slovenskih in koroških glasbenih šolah.

Objavljeno na isti dan


Kronika / sreda, 18. februar 2015 / 15:32

Vlomilci nikoli ne počivajo

Bled, Senično – Gorenjski policisti so v zadnjih dneh obravnavali tudi vlom v avtomobil na Bledu, iz katerega je izginil nahrbtnik, ter vlom v stanovanjsko hišo v Seničnem, katere lastnik je ostal...

Jezersko / sreda, 18. februar 2015 / 14:34

Telovadnica odprta uro dlje

Jezersko – Občinski svet na Jezerskem je potrdil spremembo v pravilniku o oddajanju šolskih prostorov v uporabo. Pravilnik določa način oddajanja prostorov v podružnični šoli v uporabo, višino naje...

Razvedrilo / sreda, 18. februar 2015 / 14:19

Zaljubljeni pust

Tokrat je 14. februar 'padel' ravno na pustno soboto. Zaljubljeni so tako dan delili s pustnimi šemami. Večina ljudi je sicer poskušala združiti oboje, nekateri pa so se pač odločili za eno ali drugo....

Zanimivosti / sreda, 18. februar 2015 / 13:56

Po informacije pred vpisom

V šolah so minuli konec tedna pripravili informativne dneve, na katerih so se obiskovalcem poskusili predstaviti v kar najlepši luči. Tako so poskušali olajšati izbiro zlasti tistim, ki se...

Šport / sreda, 18. februar 2015 / 13:41

Pokal Loka je reklama za smučanje

Kljub slabemu vremenu so škofjeloški organizatorji iz Smučarskega kluba Alpetour minuli konec tedna pripravili še eno odlično tekmo mladih smučarjev in smučark.