S kolesom ob hladni Donavi

Zaradi visokih temperatur zraka smo se precej časa hladili v prav prijetno hladni reki. Kolesarsko pot med mestoma Passau in Dunaj, ki je dolga 340 kilometrov, smo prekolesarili v štirih dneh.

V začetku avgusta se je 17 bralcev Gorenjskega glasa podalo na to zanimivo kolesarsko pot. Potovanje smo začeli v mestu Passau, kjer se v eno zlivajo tri reke. Inn, ki je obarvan zeleno, Donava, ki je obarvana modro, in Ilz, ki je obarvan črno. Na sotočju smo lahko opazovali, kako se barve dejansko prelivajo med seboj. Pred začetkom kolesarjenja smo si ogledali katedralo svetega Štefana. V lepi baročni cerkvi so največje orgle na svetu, ki s svojimi 17.974 piščalmi in 233 registri pričarajo res prečudovite zvoke. V prekrasnem mestu bi lahko preživeli še celo popoldne, a kolesarska pot, ki ji Avstrijci rečejo Donauradweg, nas je vabila, da po njej prekolesarimo prvih 70 kilometrov.

Kolesarska pot ob Donavi je v svetovnem merilu verjetno najbolj poznana in obljudena. Večino poti pelje po nasipu ob reki Donavi in je zaprta za avtomobilski promet. Na vseh križiščih so smerokazi namenjeni samo kolesarjem. Pot je speljana tako po levem kot po desnem bregu reke. Skoraj v vsakem mestu lahko prečkaš reko bodisi čez most bodisi s posebnimi trajekti, prilagojenimi za kolesarje, bodisi prek elektrarn, ki imajo vrata odprta ravno toliko široko, da skoznje lahko pridejo kolesarji, avtomobili pa ne. Na razdalji 340 kilometrov se nadmorska višina spusti za slabih sto metrov. Večina poti je ravna kot palačinka, in le če načrtuješ kakšen ogled znamenitosti, ki pogosto ležijo na nekoliko višjih legah, moraš nekoliko močneje pritisniti na pedala.

Prvi del poti smo kolesarili po levem bregu, in sicer v Nemčiji, saj meja med Avstrijo in Nemčijo poteka prav po reki. V vasi Jochenstein smo občudovali prvo elektrarno na naši poti. Pot smo nadaljevali do znamenitega Donavskega okljuka, kjer se reka obrne nazaj, kot da bi se hotela vrniti v kraje, od koder je pritekla. Nadaljevanje po zastavljeni poti ji namreč preprečuje trdna granitna sestava tal. Donau schlinge, kot jo Avstrijci imenujejo, je naravna znamenitost, zaščitena pod okriljem organizacije UNESCO. Na tem mestu smo Donavo tudi prečkali z ladjico in pot nadaljevali po desnem bregu, na katerem leži Aschah, majhno in lepo urejeno mesto. Vse hiše imajo lepo pobarvane fasade in med njimi lahko najdeš detajle zgodovinskih stilov od gotike do baroka. Na vsaki hiši je tudi ploščica, ki opisuje, kaj pomembnega se je v tej hiši v preteklih stoletjih dogajalo. Tu smo zaključili prvi dan poti.

Naslednji dan smo po jutranji telovadbi in okusnem zajtrku pot nadaljevali po levem bregu do mesta Ottensheim, kjer smo reko prečkali prek elektrarne. Pot nas je vodila mimo jezera, ob katerem so naredili veslaški regatni center. Nedaleč stran je kamp, kjer lahko kolesarji prespijo v okroglih betonskih ceveh.

Dopoldan so bile temperature ozračja še znosne, zato hitro nadaljujemo proti Linzu. Mesto, ki je po številu prebivalcev nekaj manjše od Ljubljane, ima močno razvito kemijsko in jeklarsko industrijo. V njem je veliko kulturnih dogodkov, zato je bilo leta 2008 proglašeno za evropsko prestolnico kulture. Znano je tudi po linških tortah, ki naj bi jih tu izdelovali že od davnega leta 1653.

Nadaljujemo do Mauthausna, kjer je bilo med drugo svetovno vojno koncentracijsko taborišče. Pri eni od elektrarn smo prečkali reko in se po senci in gozdovih vozili do mesta Ybbs, kjer je bil cilj drugega dne potovanja. Ob poti smo srečali še nekaj domačinov v narodnih nošah, ki so ravno čakali na prevoz v mesto Grein na drugi strani reke. Sledilo je še zadnje kopanje v mlačnih jezerih ob vasi Hössgang.

Tretji dan smo se v mestu Pöchlarn peljali mimo rojstne hiše ekspresionističnega slikarja Oskarja Kokoschke in nadaljevali v Melk, kjer je eden največjih benediktinskih samostanov. Mesto Melk imenujejo tudi vrata v pokrajino Wachau, znano po pridelovanju vina in marelic. V mestu Aggsbach Markt se nam je pripetila manjša nesreča. Na srečo je bila posledica samo otečeno koleno naše kolesarke. Sreča v nesreči je bila, da smo poškodovano koleno ohladili v kmečkem turizmu v bližini. Prijazna gospodarica Doris nam je postregla pravo wachausko vino, kruh in sir. V vasici Willedorf smo si ogledali mesto, kjer so ob gradnji železnice našli znamenito Willendorfsko Venero, ki so jo tukajšnji prebivalci pred okoli 25 tisoč leti častili kot boginjo plodnosti. V vasi Joching nas je počakal Marjan s svojim kombijem in malico. Glede na visoke temperature smo se odločili, da se v senci in vodi hladne Donave osvežimo. Donava ima tu precej močan tok, zato smo lahko plavali le tako, da smo skočili v vodo z nasipa nekaj sto metrov višje in tok reke nas je potem pripeljal do mesta našega počivališča.

Po tretji uri popoldan, ko se je vročina že nekoliko znižala, smo se odpravili naprej do mesta Krems. V tem mestu je živel in delal znani baročni slikar Martin Schmidt, znan tudi kot Kremser Schmidt. Ta slikar je povezan tudi z našimi kraji, saj je za cerkev Marijinega oznanjenja v Adergasu naslikal nekaj slik. Nato smo kolesarili še do mesta Tulln, ki je znano kot mesto rož. Tu smo prenočili v mladinskem hotelu.

Zadnji dan našega potovanja fizično ni bil tako naporen, saj smo prekolesarili le 40 kilometrov, a je bila vožnja po Dunaju in njegovem gostem prometu precej stresna. Po krajšem ogledu centra mesta in Štefanove katedrale smo se podali še v zabaviščni park Prater, kjer smo svoje kolesarjenje zaključili.

Kolesarjenje v družbi bralcev Gorenjskega glasa je bila lepa izkušnja. Tako sproščenih in zadovoljnih ljudi ne srečaš pogosto. Vsi smo bili pripravljeni pomagati drug drugemu in na Dunaju nam je bilo kar malo žal, da smo pot že končali. Ob koncu smo si obljubili, da skupaj še kam rajžamo.