Iz čistega veselja do glasbe

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 1. julij 2015 / 09:23

Jernej Brence, vrhunski violinist in violist, dobitnik številnih priznanj in nagrad na področju glasbenega poustvarjanja in profesorskega dela, letos podpisuje že dvajseto izvedbo Festivala Bled. Kot njegov umetniški vodja ostaja zvest načelu, da mora biti vsak koncert nekaj posebnega. Tudi letos bo tako.

Kaj se zgodi mlademu violinistu z najodličnejšo izobrazbo svojega instrumenta na začetku glasbene kariere, da se pri tridesetih poleg profesorske službe odloči na domačem Bledu organizirati glasbeni festival?

»Festivalski začetki segajo v leto 1994. Blejski turizem se je po osamosvojitvi ponovno postavljal na noge, prav tako se je v svetu morala dokazovati tudi Slovenija, ki ni bila več Jugoslavija niti Slovaška, ampak čudovita dežela na sončni strani Alp, vredna obiska. Tako je padla ideja, da bi s kulturo popestrili utrip na Bledu in s tem pomagali tudi k njegovi prepoznavnosti. Takrat sem se že vrnil z magistrskega študija violine na Dunaju in doma začel graditi svojo glasbeno kariero. K odločitvi, da k sodelovanju povabim svoje dunajske sošolce in prijatelje, je pripomogla tudi nostalgija po študijskih letih. Pravzaprav sem bil ves čas študija v nekakšni presečni množici med domom in avstrijsko prestolnico. Ko sem bil na Bledu, sem pogrešal Dunaj, in obratno, na Dunaju sem pogrešal domači Bled. Takrat smo bili mladi fantje, na Dunaju izšolani violinisti z različnih koncev sveta, na višku moči in željni dokazovanja. Naš profesor Michael Frischenschlager je znal odbrati prave med nami in nam nekoliko oklestiti veje, da smo na odru delovali tako, kot je treba.«

Klestiti vam je moral veje?

»Nekaj pa že. S tem, da je profesor izbiral samo take, ki veje sploh imamo. Koketirali smo s službami, jaz sem že prej poučeval na Glasbeni šoli Vič - Rudnik v Ljubljani, prav tisto leto sem začel učiti na takratni Srednji šoli za glasbo in balet.«

Danes ste profesor violine in viole na Konservatoriju za glasbo in balet in tudi docent za komorno igro na Akademiji za glasbo v Ljubljani ...

»Ja, lahko rečem, da sem preizkusil vse faze poučevanja od nižje šole do akademije. Ko danes pogledam nazaj, mislim, da je kar prav tako, začeti na začetku.«

Vrniva se na Bled. Kako se spominjate festivalskih začetkov?

»Da se je zamisel o festivalu od ideje začela premikati naprej, ima veliko zaslug Miro Mulej, takratni tajnik Turističnega društva Bled, prav tako pa vodstvo hotela Astoria, kjer so takrat ponudili pomoč s prenočitvami. Spomnim se, da sem preprosto sedel k telefonu in poklical sošolce, ki so živeli na Dunaju ali v sosednjih državah. Kot sem povedal, je pri izvedbi festivala pomagal naš profesor Michael Frischenschlager, ki bo na letošnjem festivalu praznoval osemdeset let in mu pripravljamo presenečenje. S festivalom je od vsega začetka, saj si kljub temu da ga vabijo na različne konce sveta, vselej rezervira čas za naš festival in Bled, v katerega se je zaljubil pred dvajsetimi leti. Izvedba festivala je bila na začetku sicer precej udarniška, na Bledu smo recimo komaj našli primeren klavir za koncerte. A so bili ti več kot odlično obiskani, nam pa je bilo tako ali tako pomembno predvsem, da igramo.«

Publiki ste se tako rekoč v prvem poskusu uspeli približati s klasično glasbo?

»Točno tako. Sprva celo sami nismo verjeli, da je klasična glasba lahko tudi spektakel. Prepričan sem, da ni vsak dan priložnosti na enem koncertu slišati Paganinijevih 24 Capricciov. Mi smo jih izvedli in navdušenje publike je bilo veliko. Spominjam se, da nas takrat sploh ni skrbelo, ali bomo zmogli, saj pravzaprav nismo imeli česa izgubiti, lahko smo le pridobili. Tako so ljudje prišli in začeli širiti dober glas o naših violinskih koncertih. Glede na to, da smo bili na začetku svojih karier, smo prišli na idejo, če je že tako zanimanje za naše koncerte, da bi lahko znanje posredovali tudi naprej in smo začeli z mojstrskimi tečaji. Seveda je bil v prvem planu festivala še vedno vsakodnevni večerni koncert, mojstrski tečaji pa so nam dali nov zagon. Intenzivno smo poučevali glasbenike z vsega sveta, po Bledu pa je bilo ves dan mogoče srečevati mlade violiniste in violiste s kovčki na hrbtih. Začeli smo torej z violino, ji kasneje dodali violo, kontrabas, čelo, petje, džez harmonijo, letos bodo na sporedu džezovske delavnice … V najboljših časih smo imeli več kot sto dvajset učencev. V dvajsetih letih smo sodelovali z mnogimi odličnimi glasbeniki – bodisi kot profesorji bodisi kot izvajalci. Na Bled vselej želim pripeljati glasbenike in skupine, ki imajo energijo in so s svojo glasbo nekaj posebnega, nekaj, česar se ne sliši vsak dan. Letos bo tak že uvodni koncert Saksofonskega orkestra SOS, pa potem Tamburaški orkester KUD Dobreč iz Dragatuša, na enem od večerov bodo ustvarjali naši vrhunski džezovski glasbeniki, gostili bomo ansambel violončel učencev Karmen Pečarjeve … Veliko pričakujem tudi od naših najboljših mladih slovenskih pevcev, ki so se z velikim številom in veseljem priključili produkciji Angel voices.«

Bled je pred desetletji že gostil džezovski festival pa festival zabavne glasbe, a sta oba že dolgo le spomin iz preteklosti. Festivalu Bled se je uspelo obdržati, tu je že dvajset let. Torej imate v rokah pravi recept?

»Dejstvo je, da smo mi s festivalom vseskozi ostajali na Bledu in nismo odhajali nikamor drugam. Omenjena festivala sta šla v zaton, a ne po krivdi Bleda, ampak ker so jih preselili. Saj smo tudi mi v svoji zgodovini imeli vzpone in padce. Sprva smo navduševali predvsem z violinskimi koncerti, zato se nikakor nismo mogli znebiti oznake violinski festival. Veliko smo delali prostovoljno, nekaj let na začetku smo delovali predvsem s podporo lokalne skupnosti, kasneje pa smo uspeli tudi na razpisu ministrstva za kulturo, ki pa zadnji dve leti spet nima posluha za naš festival. Ampak sam si vedno rečem, če nekaj delaš z veseljem in ljubeznijo in če si pri tem še skromen, potem zadeva ne more propasti. Spominjam pa se, da je za prvi festival moja mama vzela kredit, da smo lahko sploh začeli. Po dvajsetih letih lahko pohvalim lokalno skupnost in se predvsem zahvalim Zavodu za kulturo Bled ter njegovemu direktorju Matjažu Završniku, da smo postali prava festivalska družina.«

V najboljših letih so udeleženci mojstrskih tečajev violine in viole tekmovali tudi za nagrade, lani tekmovanj ni bilo, prav tako jih ne bo letos. Zakaj?

»Glede na to, da je ekspertna komisija na ministrstvu za kulturo ugotovila, da festival nima vizije (Salzburške igre temeljijo predvsem na glasbi W. A. Mozarta in jim je verjetno ta recept v krvi, da zmorejo in obstanejo tudi brez zvočnih ploskev) in nam je odtegnila podporo, smo se nečemu morali odreči. Tako smo se odrekli tekmovanju, kar pa ne pomeni, da v prihodnje, ko se bo ta ekspertna komisija zamenjala, ne bo zopet zaživelo. Seveda pa bomo vztrajali, kar konec koncev za Bled poleg visoke kulture vsako leto pomeni tudi okrog tri do štiri tisoč nočitev.«

Z leti ste klasični glasbi in violinskim koncertom začeli dodajati tudi koncertne večere zelo različnih glasbenih žanrov, od tako imenovane crossover glasbe do glasbe s pridihom etna in predvsem različnih oblik džeza ...

»V okviru festivala je bilo doslej na sporedu več kot sto krstnih izvedb del slovenskih skladateljev. Nekaj let smo domače skladatelje predstavljali na koncertu Noč slovenskih skladateljev, imeli smo večere portretov skladatelja, kjer so bili predstavljeni vidnejši domači in tuji ustvarjalci, pred leti smo recimo krstno izvedli glasbeno komedijo Jureta Godlerja. Z lastnimi produkcijami festival bogatimo predvsem zadnjih deset let, posneli smo tudi album z odličnim džezovskim pianistom Amadeom Tommasijem, pri nas so gostovali kabareji, odrske predstave, skupine s flamenkom, kantavtor Jani Kovačič, katerega posnetek koncerta v živo je v rekordni izdaji izšel v božični prilogi Mladine ... V dvajsetih letih so naše lastne produkcije (od Paganinija do stand up komedije) dokazovale, da nočemo iz mehurčka lastne inovativnosti, sploh pa ne v prodajo koncertov po diskontni ceni. Tudi letos smo ostali zvesti načelu, da mora biti vsak koncert nekaj posebnega, od uvodnega s saksofonisti do zaključnega s čelisti.«

Bi lahko govorili o najlepših trenutkih v dvajsetletni zgodovini festivala?

»Zagotovo je bilo to njegovo rojstvo in več lastnih produkcij in projektov tekom let, pridobivanje novih ljudi, ki so dali festivalu zagon, ne bi pa hotel izpostaviti ničesar, niti izida zgoščenke z Amadeom Tommasijem, gostovanja My Armenian spirit, ustanovitve orkestra Slovenia United, orkestra SFK (Slovenija, Furlanija, Koroška), Dimenzij, Sex faktorja, niti Strings in rhytm, kaj šele Popotovanja od Ljubljane do Poreča, sploh pa NEON-a in Uspavanke za Leo. Žal mi je, če sem v naglici kaj izpustil, vsekakor bi pa omenil še vokalni del divizije Slovenia United, katere »grupa občanov« je nastopila na EMI. Vsakega novega festivala se veselim, čeprav se ga tudi nekoliko bojim.«

Še zaigrate na festivalu – bodisi kot solist bodisi v komorni skupini?

»Na začetku sem vselej sodeloval kot solist, zdaj zaigram še sem in tja, če je treba.«

Letos?

»Ne vem še. Lahko se zgodi, da se bom pridružil na kakšnem koncertu. Sicer sem nazadnje igral konec maja, ko sva v počastitev petdesetletnice Nenada Firšta igrala skupaj z violončelistko Karmen Pečar.«

Fotografija, na kateri z violino in v koncertni opravi skačete v Blejsko jezero, je nastala za namen glavnega motiva za Festival Bled leta 2011 ...

»Fotografijo smo posneli leto prej na festivalu. Želel sem dinamično naslovnico in mislim, da nam je ta kar uspela. Nekako sem v njej videl štiri znamenja: zrak, vodo, zemljo in ogenj. Ne, festival še ni padel v jezero, prej bi lahko dejali, da je še kako prisoten v njegovi bližnji in širši okolici.«