Kresna noč po svetu
V dneh po junijskem sončevem obratu (poletnem solsticiju) poznajo po svetu številne in s soncem povezane praznike, še danes vpletene v različne religije, kulture in navade – pod skupnim imenom kresne noči.
Najbolj magično obdobje v letu
»Kres je v vsem indoevropskem prostoru najbolj magično obdobje v vsem letu. To je obdobje, ko svoje moči preizkušajo škrati, vile in druga nadnaravna bitja, sam praznik je nabit z magijo in čarovništvom. Enake običaje na kres lahko opazujemo od Islandije do Skandinavije in od tam do Sredozemlja. Ljudstvo je menilo, da more s čarnimi sredstvi soncu ohraniti moč in mu jo pomnožiti. Takšno magično sredstvo je bil ogenj. Odkar je človeštvo sonce poosebilo in ga začelo častiti kot božansko bitje, so verovali, da je treba božanski ogenj na nebu, ki je vir življenja, ojačevati z zemeljskim ognjem. Zato so zanetili kolikor mogoče 'blizu' neba po hribih in gorah kresove, da bi sonce od njih prejemalo čim več toplote in svetlobe. Pozimi, ko se jim je zdelo, da sonce peša in izgublja moč, so prižigali kresove v resnem strahu, da jim nebeški ogenj ne bi popolnoma ugasnil (na ognjišču so žgali tudi zajetni hrastov panj ali čok), spomladi so mu s kresovanjem hoteli pomagati do čimprejšnje zmage nad zimo, poleti, ko se je dan 'obesil', ko so se začeli dnevi krajšati, pa so soncu s posebno velikim kresnim ognjem skušali ohraniti višek njegove moči. Na kresni dan je človek poleg žganja kresov prožil ognjene krožce, nosil velike plamenice, pel in plesal okrog kresa v smeri gibanja sonca in takal goreča kolesa …« Tako je v Veliki knjigi o praznikih magijo kresne noči opisal dr. Damjan J. Ovsec. Med kresnimi obredi omenja tudi skakanje čez ogenj. »Povsod po Evropi so ljudje skakali čez ogenj ali skozi ogenj, in verjeli, da višje ko bodo skočili, višji bo njihov pridelek (na primer pšenica). Živino so gnali skozi ogenj, da bi se očistila, saj naj bi ogenj odganjal bolezni in zle sile, ki so v boleznih poosebljene. S prav takim namenom so plesali okrog ognja ljudje in nosili vence, spletene iz rož, ki naj bi imele apotropejske učinke; ti so bili zvečine rumene barve – simbolizirala je sonce. Kresna magija torej ni bila namenjena 'pomagati' le soncu, ampak tudi človeku in živini.« V kresni noči po svetu kurijo kresove. »Pri Keltih je bil kres druidski praznik in zlasti v Bretanji so prižigali kresove, imenovane baalski ognji. Na Norveškem so ogenj zakurili na splavih, ki so plavali po fjordih. Na Švedskem so jih zakurili na gričih ali križpotjih in so jim pravili Baldurjev kres. Baldur ali Balder je bil bog svetlobe in lepote. Na Škotskem so bili kresovi v tem času redkost; prižigali so jih zlasti na Beltane (prvi maj). Ogorke iz kresa so jemali domov, da bi z njimi zanetili ogenj v ognjišču; preko polj in sadovnjakov so Škoti nosili bakle ali pa jih posipali s pepelom.« Vsi smo slišali za sloviti Stonehenge. Tu se v kresnih nočeh med svetimi kamni zberejo tisoči novodobnih druidov. Tako je, denimo, 21. junija 2013 v tem starodavnem svetišču jutro najdaljšega dne v letu pričakalo več kot 20.000 kresovalcev. Prvo poletno zarjo je sicer zakril oblak, vendar to ni pokvarilo razpoloženja. Sončev obrat so praznovali s plesom ob ljudski glasbi in trdili, da na ta način pozivajo k miru v svetu … Takih primerov je še veliko, izbrali smo le enega bolj imenitnih.
Sen kresne noči
Kresna noč je svetovni fenomen tudi zaradi številnih umetniških upodobitev. Njena najbolj znana literarna obdelava je Shakespearov Sen kresne noči (okrog 1595), eden prvih izletov v domišljijske in nezavedne svetove v novem veku. V kresni noči se na gozdni jasi, ki ji gospodarita vilinski kralj Oberon in kraljica Titanija s svojimi vilinci in palčki in skupaj z mojstri rokodelci, znajdeta dva para, Hermija in Lisander ter Helena in Demetrij. Prva dva sta zbežala, da bi se izognila Hermijini poroki z Demetrijem, ta pa se jo odpravi iskat, že pred tem pa je zapustil vdano Heleno, ki se prav tako odpravi na pot. Oberonu se zaljubljenci smilijo, zato naroči škratu, naj razreši njihove težave s čarobnim sokom; z njim naj bi se zaljubili v prvega, ki ga bodo zagledali, ko se zbudijo. Vendar ne gre vse po načrtu, namesto tega se rodi velika komedija zmešnjav … Če vas zanima nadaljevanje, berite izvirnik.
Že 200 let od Waterlooja
Waterloo je kraj v današnji Belgiji, 16 kilometrov južno od Bruslja. Tu je Napoleon 18. junija 1815 izgubil svojo zadnjo veliko bitko. Njegovih 73.000 mož se je spopadlo z britansko-nizozemsko armado, ki jo je vodil vojvoda Wellington, in prusko, ki ji je poveljeval feldmaršal von Blücher, obe skupaj sta šteli 120.000 mož. Padlo jih je več deset tisoč. Po Waterlooju je prva sila Zahoda postala Velika Britanija, na Vzhodu pa Rusija.