Naša prva

Gonžarjeva peč (575 m) – Prva ekstremna ferata v Sloveniji, zgrajena kot učni poligon za zahtevne zavarovane plezalne poti v tujini. Kljub kratki dolžini, le 70 višinskih metrov, pride njena težavnostna ocena D/E še kako do izraza. Brez podcenjevanja!

Ekstremnih zavarovanih plezalnih poti je v sosednjih državah ogromno. Večina naših zavarovanih plezalnih poti je speljana po naravnih prehodih, kjer težavnost redko preseže oceno B. Najdemo seveda tudi izjeme, a do leta 2011 v Sloveniji nismo imeli niti ene ekstremne ferate, ki bi jo po težavnosti lahko primerjali s tistimi v sosednjih državah. No, danes, štiri leta kasneje, imamo poleg Gonžarjeve peči tudi ferato do Češke koče in še nekaj krajših feratic, ki si to ime zaslužijo. Ekstremne ferate so speljane posiljeno, kar naravnost navzgor, na način, da so prehodi in napredovanje čim težji. Več kot nujna je moč v rokah, saj skoraj ves čas visimo na njih.

Ker se sezona gibanja po tovrstnih poteh nezadržno približuje, bomo danes zlezli Gonžarco.

S štajerske avtoceste se usmerimo na izvoz Žalec, nato pa z vožnjo nadaljujemo proti Velenju. Pred Velenjem nas oznake usmerijo desno na lokalno cesto, ki nas pripelje do vasi Vinska Gora. Zapeljemo se do cerkve svetega Janeza Krstnika, kjer tudi parkiramo. Nadaljujemo po cesti do odcepa, sledi strm vzpon do kmetije in že smo v gozdu. Pot se celo malenkostno spusti in preči gozdno pobočje. Ko pridemo na razpotje, levo gre lahka, običajna pot na Gonžarjevo peč, mi zavijemo desno in v dveh korakih stojimo pred gladko skalo, ki nas vabi, da jo preplezamo. Običajno se pri ocenjevanju težavnosti uporablja avstrijska lestvica in po njeni klasifikaciji ima Gonžarjeva peč oceno D/E, kar je enako kot Božičev vrh v Železni Kapli in malenkost težje od Cjajnika.

Vzpon po zavarovani plezalni poti zahteva od nas popolno feratarsko opremo: plezalni pas, samovarovalni komplet, dodatno vponko matičarko, pomožno vrvico, čelado in plezalne rokavice. Priporočljivo je tudi, da si nadenemo plezalne čevlje, kajti skob ni in za napredovanje imamo na voljo le jeklenico, skalo in lastno moč v rokah.

V spodnjem delu, ki je ocenjen s C, se vzpon hitro vzpne ob jeklenici. Oprimkov je precej, a težavnost zelo hitro doseže D/E, kjer je oprimkov komaj kaj in vse storimo z močjo svojih rok in vlečenjem po jeklenici. Vzpenjamo se preko skoraj povsem gladkih plošč. Najtežjemu delu sledi odsek D, potem pa zahtevnost rahlo popusti. Sledi prečka v desno, kjer si lahko spočijemo roke. V srednjem delu se vzpenjamo preko razgibane stene s skalnimi skoki, ki nosijo oceno težavnosti B/C. Ko dosežemo vpisno skrinjico, prečimo levo, mimo mogočnega hrasta. Sledi še zadnji, vršni del ferate, ocenjen z oceno D. Ja, zelo zahtevno bo tudi tik pod vrhom. Splezati moramo preko grabna v steber in po nekaj metrih navpičnice sledimo zajedi, ki olajša vzpon. Še nekaj korakov in že smo na vrhu Gonžarjeve peči, kjer sta tudi vpisna knjiga in žig.

Z vrha je lep razgled na Vinsko Goro in okoliške hribe. Višina vzpona je 70 metrov, sidrišč v smeri je 31, 21 pa je varnostnih stožcev. Za vzpon potrebujemo približno 25 minut, za sestop pa 10 minut.

Z vrha sestopimo po običajni planinski poti, ki poteka ob žični ograji okoli stene. Učni poligon je odličen vrtec za učenje gibanja po feratah v tujini, a ob vzponu nikar ne podcenjujmo težavnosti, saj je Peč že terjala smrtni davek.

Nadmorska višina: 525 m
Višinska razlika: 70 m
Trajanje: 35 minut
Zahtevnost: 5 / 5