Tinka Grabner je ob potki v kanjon Kokre pri mostu uredila vrtiček z rožami.

Z rožami ne razveseljuje le sebe

Štajerka Tinka Grabner se je pred dobrimi štirimi leti preselila v stari Kranj, in ker je pogrešala vrt, je rože zasadila kar ob hiši nad kanjonom Kokre pri piceriji Romano, kjer jih sedaj občudujejo tako sosedje kot sprehajalci in seveda turisti, ki obiščejo Kranj.

Kranj – »Na zimo leta 2010 sem se iz Šmartnega ob Paki preselila v Kranj, saj sem želela biti čim bliže hčerki Petri in vnukoma, ki so živeli v Kranju. Sem vdova in enostavno nisem hotela biti sama. Tako sem dala hišo doma na Štajerskem v najem in sedaj živim tukaj na Tavčarjevi 31, v Fockovi hiši, kjer mi je zelo všeč, le njive in vrt sem zelo pogrešala,« pravi Martina Grabner.

Na prijazno Tinko in na njene rože so nas opozorili sosedje, ki zadnja štiri leta občudujejo vedno večji vrt pri mostu čez Kokro. »Ker imam rada tudi živali, sosed pa je v službi, sva se dogovorila, da bom dopoldne poskrbela za njegovo psičko Ajšo. Všeč mi je bilo, če sva šli proti Kokri, ker pa je bila pot zaraščena, sem se odločila, da vsaj del ob vstopu v Kanjon zasadim z rožami. S Štajerske sem pripeljala zemljo ter začela urejati gredico,« pravi Tinka in doda, da se je na Gorenjsko zelo hitro privadila.

»Rada imam hribe in gore, pa tudi stari Kranj mi je zelo všeč. Marsikaj sem se že naučila o zgodovini Kranja, tudi ko smo selili knjižnico iz starih v sedanje prostore, sem bila zraven. Dobila sem veliko prijateljic, z vsemi se razumem in v Kranju mi je res lepo. Ponosna sem na hčerkino družino, vnuka Žiga in Žana,« mi je razlagala Tinka, medtem ko je za domače, ki jo radi obiskujejo, pripravljala skutne štruklje.

»Vem, da zemlja ob kanjonu Kokre ni moja, in ko me kdo vpraša, zakaj se trudim in zasajam rože, mu povem, da bom to počela, dokler bom lahko ali mi ne prepovejo. Za enkrat se iz občine ali od kjerkoli drugje še nihče ni pritožil čez moje rože, jih pa mnogi z veseljem pogledajo, ko pridejo čez most. Zdi se mi, da je lepo, če je vhod v mesto lepo urejen, saj to opazijo tako domačini kot tujci. Edino, česar od doma nisem vajena, je, da rože tudi kradejo. Včasih kar izginejo. Tudi ko sem ob veliki noči na vrt dala zajčke, so izginili. Hčerka me je sicer prej opozorila, da to lahko pričakujem, ampak tega kar nisem mogla verjeti,« je še povedala Tinka.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

GG Plus / četrtek, 19. maj 2011 / 07:00

Gremo na piknik!

Zelo pripravno je, če imamo doma ob hiši večji vrt, kjer je prostora za masivno mizo, klopi in stole, za pozidan ali večji prenosni žar z vsemi potrebnimi potrebščinami in odlagalnimi površinami. Bliz...

Objavljeno na isti dan


GG Plus / petek, 2. februar 2007 / 06:00

Včasih je ravno obratno

Vsi so se norčevali iz mojega šepanja

GG Plus / petek, 2. februar 2007 / 06:00

Nevihta sladkih rož

Pa smo jo dobili: antologijo slovenske poezije 20. stoletja, 372 pesmi 103 avtorjev na 650 straneh. Nevihta sladkih rož je naslov te imenitne knjige, pesmi je izbral in uredil Peter Kolšek, izdala Štu...

GG Plus / petek, 2. februar 2007 / 06:00

Sedmica: Na robu kulturnega

Hm. Stanje duha v Sloveniji ni bistveno drugačno, kot je bilo v prejšnjem stoletju. Recimo. Če bi si želeli na Blejskem otoku baročno cerkvico, postavljeno na gotskih temeljih in posve...

GG Plus / petek, 2. februar 2007 / 06:00

Med sosedi 23

Sredi preteklega tedna je avstrijsko Ustavno sodišče objavilo nove odločbe o dvojezičnih krajevnih napisih na Koroškem, s katerimi razširja seznam krajev, v katerih bi morale stati dv...

GG Plus / petek, 2. februar 2007 / 06:00

Iz starih časov: Lačne terice

Delo teric je bilo naporno, zato so se morale pred teritvijo in med njo dobro podpreti. Delo je bilo enolično, a ne dolgočasno, dogajale so se prav zabavne reči. Eno od zgodb nam je ohra...