Koroške cerkve v risbi in besedi

Urednik, novinar in fotograf slovenske izdaje verskega lista Nedelja iz Celovca Vincenc Gotthardt je izdal dvojezično knjigo Farne cerkve krške škofije v črti in črki.

Celovec – Marljivi koroški časnikarski prijatelj Vincenc Gotthardt, rojen v kraju Dole oziroma Dellach v Ziljski dolini, bi neizmerno rad postal slikar, pa so ga na Dunajski umetnostni akademiji zavrnili. Umetniška žilica mu tako pride prav v delu pri celovškem cerkvenem listu, ob njem pa še vedno najde čas, da zase in za svojo dušo tudi kaj naslika. Tako je pred leti glavnemu uredniku tednika Nedelja, ki ga za slovensko govoreče vernike že devetdeset let izdaja celovška oziroma krška škofija (Dioezese Gurk po nemško, op. p.), Hanziju Tomažiču in uredniku spletne strani škofije Karlu Heinzu Kronawettru povedal svojo namero, da bo narisal vsako župnijsko cerkev v škofiji. Ko je bila spletna stran narejena, sta ga prijatelja in sodelavca spomnila na obljubo in predlagala, da bi njegove risbe župnijskih cerkva lahko uporabili pri spletnih straneh posamezne župnije. Za Vincenca koraka nazaj ni bilo. Začel je potovati po Koroškem in risati, za nekatere cerkve pa je za osnovo uporabil fotografije. Prvih sedemdeset cerkva je bilo sorazmerno hitro narisanih, druge pa so nastajale postopoma. Nastala je zbirka 338 farnih cerkva v 23 dekanijah, kolikor jih je v krški škofiji. Ko je urednik Mohorjeve družbe iz Celovca Adrian Kert brskal po spletni strani škofije in opazil Vincencove risbe, mu je predlagal, da bi o koroških farnih cerkvah izdali knjigo. To se je lani tudi zgodilo. Izšla je čudovita, svojevrstna knjiga z naslovom Sacra Carinthia, kar bi lahko prevedli v Sveta, posvečena Koroška, na naslovnici pa sta fotografija in risba cerkve pri Gospe Sveti. Besedilno plat je prispevala umetnostna zgodovinarka Gabriele Russwurm – Biro, uvodna članka pa sta napisala krški škof Alois Schwarz in deželni konzervator za Koroško Gorazd Živkovič.

Knjiga je deloma tudi dvojezična. V krški škofiji je 69 župnij v osmih dekanijah dvojezičnih in zanje so opisi nemški in slovenski. »Farne in podružnične cerkve so že od nekdaj prostori, v katerih se ljudje počutijo kot doma. To so tudi prostori, kjer ima slovenščina že stoletja svoj prostor, čeprav so jo marsikje na južnem Koroškem že izgnali. V teh cerkvah in dvojezičnih župnijah lahko ljudje molijo in pojejo, kakor so bili vajeni od otroških let. V teh župnijah delujejo duhovniki, ki so bili v preteklosti zaradi svoje zavednosti tarča napadov in obrekovanj. Te cerkve so prostor, kjer se nedeljo za nedeljo pa tudi med tednom srečuje največ Slovencev. V teh župnijah je doma sožitje. Ne gre pozabiti, da je že leta 1972 sinoda celovške škofije sprejela dokument, v katerega je zapisala, da imajo Slovenci pravico do uporabe slovenščine in do sožitja v cerkvenem življenju,« je o razlogih za svoje delo povedal Vincenc Gotthardt. Knjigo, ki jo je vredno prebrati, je podaril koroškemu deželnemu glavarju dr. Petru Kaiserju, na njeni predstavitvi pa je bil tudi celovški oziroma krški škof Alois Schwarz.