Strli so mi srce

Druga plat mladosti, 1. del

Rozina je na prvi pogled sodobna, zelo moderna ženska, a ker je odraščala v kmečkem okolju, kjer so bile vrednote, kot so na primer poštenje, zvestoba, dobri medsebojni odnosi, spoštovanje, zelo cenjene, ima v življenju veliko težav, ker ne zmore iti preko trupel, kot radi rečemo. Vse, kar danes ima, si je kupila sama. S trdim delom, odpovedovanjem, žrtvovanjem. Četudi je kdaj, ko ni šlo drugače, vzela kredit, ga je odplačala prej, takoj ko je bilo mogoče.

»V stanovanju, ki je danes moje, sem zamenjala ploščice, parket, vrata, okna. Če kdo pride na obisk, ne dovolim, da bi s čevlji tacali po sobah, kar mi mnogi zelo zamerijo. Lepo, da si se kar sama od sebe, ne da bi bilo meni treba reči, sezula v predsobi,« me pohvali, preden sedeva za mizo k čaju.

Če se pred več kot dvajsetimi leti ne bi podala v Ljubljano v srednjo šolo, bi se zaposlila v domači slaščičarski delavnici in postala slaščičarka. Pa ne ''k'r ena'', kot sama pravi. Večina receptov, ki jih danes uporablja, je plod njene domišljije, zato je prepričana, da bi, če bi bilo kako drugače, njene slaščice poznal ''ves svet''.

»Nekoč, ko je bila mama še bolj pri zdravju, kot je danes, sem ji predlagala, da skupaj spečeva piškote za vse evropske predsednike. Pa ni bila zato. Bala se je, da bi najino potezo kdo narobe razumel, recimo, da bi mislili, da želiva koga zastrupiti, potem pa bi prihrumeli s tanki in topovi v Slovenijo in naju obesili na prvo hruško,« se je zasmejala.

Njena življenjska pot ni posuta z rožicami. Kar pomni, je morala trdo delati, vseeno pa si je našla čas za različne družabnosti, da ji ni bilo dolgčas. Bila je že na fakulteti, ko je spoznala Igorja, prijetnega Štajerca, s katerim sta že po dobrih dveh letih začela resno načrtovati skupno življenje.

»Zelo je bil navezan na svoje starše, zlasti na mamo, ki ga je imela pod komando. Vtikala se je v vsako figo, po telefonu ga je klicala sredi noči in bogvarij, da je ugotovila, da je posteljo delil z menoj. Takrat je prekinila pogovor in se več dni ni želela z njim pogovarjati. Takoj, ko je le mogel, jo je obiskal, se ji dobrikal in ji lezel pod krilo, da mu je ''oprostila''. Kaj neki?! Ni razumel, da ga čustveno izkorišča in mu pije kri. Ženska je imela moža, hčerko, ki ji je pazila otroke, službo, nekaj zemlje – a ne, ni bila zadovoljna! Svoje lovke je stegovala več kot sto kilometrov daleč v Ljubljano k sinu in mu ni pustila dihati. Za gajbico krompirja, ki nama jo je podarila, in nekaj korenja ter repe za povrhu, je pričakovala, da jo bova oba z Igorjem ubogala in jo upoštevala. Nekoč – ne bom pozabila – nameravala sva iti na obisk k prijateljici v Pulj, je moral oditi domov na vrat na nos, ker se je ''slabo počutila''. Pa ni bilo nič hujšega, hvala bogu, toliko pa nisem hudobna, da bi ji želela kaj zlega, čeravno … Ko se je vrnil, je bil povsem drug človek. Že na poti do Pulja sva se začela pričkati in potem mi je kar naenkrat vrgel pod nos, da ne ve, če je smiselno, da se poročiva, ker še ni nobenih znakov, da bova imela tudi otroke. Malo je manjkalo, pa bi ustavila sredi avtoceste in ga postavila ven! V dno duše me je prizadel, in ko je opazil, da jočem in da se mi roke, ki so se krčevito oklepale volana, tresejo, je verjetno ugotovil, da njegove besede niso bile nedolžna šala. Ker sem molčala, se je začel opravičevati, da ideja ni zrasla na njegovem zelniku, da je moral iti domov, ker je njegovo mamo glodalo, sem jalova ali nisem. Nobenemu človeku ne privoščim tistih trenutkov! Žensko bi zadavila z golimi rokami, na srečo sem to željo odgnala hitreje, kot se je porodila v moji glavi. Še sreča, da sta se prijateljičin mož in Igor za nekaj ur odpeljala z motorjem, da sva se lahko v miru pogovorili. Bila je zgrožena nad Igorjevimi besedami in previdno mi je namignila, naj raje razmislim o nadaljevanju najine zveze. Vtikanje njegove mame v odnose, ki sva jih imela, se ji je zdelo patološko. Od tridnevnega dopusta nisem imela nič, saj sem se ves čas vznemirjala. Doma pa sem hitro šla v akcijo. Odšla sem na pregled k ginekologu, kar je vzelo kar nekaj mesecev časa. Ko sem 19. novembra dobila potrdilo, da je z menoj vse ''bp'', sem ga pokazala Igorju ter ga obenem prosila, da gre na pregled še on. Skoraj bi ga kap od jeze! Zdelo se mu je nemogoče, da bi lahko on nosil krivdo za to, da ne zanosim. Vseeno se je čez nekaj tednov omehčal, na pregled pa je odšel v Avstrijo. Če bi ga pri nas kdo srečal na takšnem oddelku, bi se mu lahko zmešalo od sramu. Tega mu ni bilo treba reči, to sem vedela. Potem je sledil šok, ki ga Igor ni mogel preboleti. Vsaj ob meni ne. Rezultati so bili zanj porazni. O njih se z domačimi ni mogel pogovoriti, zato je potem sledilo tisto, kar je bilo najbolj logično: razšla sva se. Njegova mama je dosegla svoje in potem je pol Štajerske vedelo, da zaradi mene, ker ne morem imeti otrok. Pustila sem ji veselje, saj sem se zavedala, da bo enkrat v prihodnosti njen pristanek na realnih tleh trd in zelo boleč. A vseeno ni šlo gladko. Napisala mi je več grdih pisem, ki so bili polni obtožb in pritlehnosti … Več kot toliko ne bi razpredala, ker besede, ki so takrat vrele iz nje, niso bile človeške. Na srečo sem bila dovolj samozavestna, da me ni prizadela. Vsaj ne toliko, kot je upala, da me bo,« pripoveduje Rozina.

Po tem se je zaklela, da se ne bo več pentljala z moškimi. Vrgla se je v magisterij, glede na to, da je področje, ki jo je zanimalo, doma v kemijski znanosti, je imela veliko dela, obveznosti, študija, tako da ji je časa zase in za razmišljanje o svoji intimi ostalo bolj malo.

Na nekih delavnicah je srečala Petra, ki je bil prijeten, neobremenjen, brez avtoritativne mame, ki bi mu krojila življenje.

»Zdelo se mi je, da sem čez noč padla v raj, tako lepo mi je bilo. Veliko sva se smejala, se družila, rada sva imela iste stvari. Ukvarjal se je s podvodno fotografijo, naučil me je potapljanja in vsega drugega, kar sodi zraven. Zdelo se mi je, da je najina zveza popolna, da je ni stvari, ki bi jo lahko oskrunila. Ponosna sem bila sama nase, ker sem imela občutek, da imam končno varnost, ki sem jo potrebovala. Igor je bil le še medel spomin, nič drugega. Kadar Petra kakšen dan ni bilo blizu, sem mu verjela, da ima ''veliko dela'', niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi lahko bilo kaj drugega. Potem pa sem imela nekoč neko pot v Filharmonijo, kolegica, ki jo srečam na Kongresnem trgu, pa me povabi na klepet v bližnji lokalček. Komaj se usedeva, že zaslišim malo bolj glasen, razposajen smeh in takoj sem vedela, da je Peter. Nameravala sem vstati in oditi k njemu, pa se, na srečo, prej nagonsko ozrem čez ramo. Zagledam ga v kotu, za roke je držal mlajše dekle in jo božal po licu. Zdelo se mi je, da bom na mestu umrla. Srce mi je nehalo biti, in če natakar ne bi prinesel zraven kave še kozarca vode, bi omedlela. Po licu so mi pričele polzeti solze, nisem vedela, kaj naj storim. Potem pa le povem kolegici, kaj se dogaja, takoj zatem, ko pogleda in vidi, koga imam v mislih, mi pomigne in ne da bi popili kavo, se umakneva pri drugem izhodu na prosto. Zunaj mi pove, da tega tipa pozna, da je dekle, s katero je bil, njegova bivša, a da sta pred nekaj tedni vnovič začela hoditi. Menda sta v okolju, ki jima je bilo skupno, veljala za zelo srečen in zaljubljen par. Zdelo se mi je nemogoče, da bi bilo to res, saj sva v času, ki ga mi je opisovala, pogosto spala skupaj. Če ne drugega. Bila sva tudi na morju, kjer me je učil potapljanja. Obiskala sva mojo rojstno vas, seznanila sem ga s prijatelji iz mladosti ...«

(Nadaljevanje prihodnjič)