S konji na Koroško in nazaj

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 5. maj 2015 / 13:01

Konec druge svetovne vojne je prav po svoje doživel pisatelj Vladimir Kavčič (1932–2014). Tiste dni še ni dopolnil 13 let, a se mu je zgodila prava avantura. Z vrstnikom sta morala spremljati voz, s katerim so nemški žandarji iz Gorenje vasi odpeljali svoj tovor na Koroško. Voz in par konj sta nato pripeljala nazaj …

Pot na Koroško in nazaj ob koncu vojne, maja 1945, je pisatelj opisal na svoj avtorski, leposlovni način. Takole gre: »Danijelov spomin je planil v prve majske dni. Sla po orožju ga je bila zvabila v Dolenjo vas. Za izgovor mu je bil Vinc, njegov sosed iz Podgorja. V Dolenji vasi je služil za hlapca, pomagal je priletnima stricema, ki nista bila poročena in nista imela otrok. Bil je dekla za vse in na vse tudi pripravljen pristati, saj se je vedelo, da mu bosta prepustila grunt in bo čez noč postal njegov gospodar. Vinc mu je bil že prejšnjega dne zaupal, da se Nemci in domobranci odpravljajo na Koroško. Odvečno in težko orožje ter strelivo odmetavajo v Soro. Slišalo se je, kot da se dogaja čudež. Ni vzdržal, da tega ne bi videl na lastne oči. Pri Vincu je tudi zvedel, da bo moral žandarjem voziti nahrbtnike in drugo opremo, s parom konj, s težkim lojtrnim vozom. Strica sta ga skoraj na kolenih prosila, naj gre zraven, dva bosta laže skrbela za živali, dva se bosta tudi bolje znašla, in če bosta dva, bosta tudi imela dovolj korajže, da se vrneta domov. Izguba konj in voza bi bila za kmetijo prevelik udarec.« – Bralcem, ki ne bodo sami razpoznali krajev in ljudi, povejmo, da je Podgorje pisateljeva rojstna Podgora v Poljanski dolini, Dolenja vas je v resnici Gorenja vas in podobno. To je pisateljska svoboda v pisanju, a napisano se je dejansko zgodilo.

Šli so torej na pot, po dolini navzdol in nato po Gorenjski navzgor. »V vrvežu, ki so ga bile tiste dni polne vse ceste in poti proti meji z rajhom, se Danijelu in Vincu ni zdelo, da bi se dogajalo kaj usodnega. Res, da med belimi in med Nemci ni bilo opaziti nobenega pravega veselja. Čeprav so prvi zatrjevali, da se bodo kmalu vrnili, z angleškim orožjem in pod angleško komando, in so drugi odhajali domov, v Avstrijo, prihodnosti niso omenjali. Prepuščena je bila novim gospodarjem. Od vojske in okupacije se tiste dni ni poslavljala le Poljanska dolina. Dolga kolona voz z vojaško opremo se je primikala tudi iz polhograjske smeri, od Loke proti Kranju pa so bile vse ceste polne vojaštva. Nemške in domobranske postojanke so se praznile ena za drugo in šele zdaj se je videlo, koliko je bilo v teh krajih vojaštva. In strah pred njim je čez noč uplahnil. Žandarji, katerim sta vozila prtljago, pa so postali z njima celo prijazni, kot da nikoli ne bi bili drugačni. Ob vsakem postanku so jima ponujali konzerve in komis, čutarice z vodo in čajem.«

V tem povzetku Kavčičeve zgodbe je prostora le za nekaj odlomkov. V naslednjem preberemo, kako je bilo, ko so čez Ljubelj prispeli do Drave. »Ko sta z Vincem prispela do mosta na Dravi, za katerega je bitka trajala več ur, domačinov nista opazila. Bojda so se bili še pravočasno umaknili. Med številnimi mrtvimi so prevladovale svetle uniforme ljubljanskih domobrancev, vmes je bilo tudi nekaj Nemcev, a kranjskega orla, ki ga je gorenjska 'samozaščita' nosila na rokavu, nista opazila. Takoj za mostom so angleški vojaki v značilnih ploskih čeladah že razoroževali vse, ki so prišli čez. Do Vetrinja sta vozila samo še nahrbtnike, tam pa sta žandarjem dala vedeti, da je njune poti konec in bosta ostala v begunskem taborišču, kamor ju je eden od gorenjevaških domobrancev tudi izrecno napotil. Na prostranem travniku, ki je malo dlje od ceste prehajal v gozd, je že taborilo na tisoče ljudi, večinoma civilov, ki so si ob vozovih že bili pripravili svoja zasilna bivališča ali pa so jih že postavljali …«

In kako je bilo v Vetrinju, kakšno je bilo vzdušje v taborišču? »Vsem, ki so taborili pod milim nebom, se je že na prvi pogled videlo, da so utrujeni in izčrpani, da že postajajo nestrpni in malodušni. Vsi so nekaj pričakovali, a skoraj vsak nekaj čisto drugega. Ponekod so se tudi že spočenjali prepiri, družinski in politični …« Naša mladeniča nista bila iz te zgodbe. »Vinc in Danijel sta imela v mislih eno samo željo: čim prej domov.« Tako sta tudi storila. »Taborišče sta zapustila v zgodnjih jutranjih urah, kmalu po tretji, ko je luna že zahajala in se begunske množice še niso prebujale. Tudi cesta je bila tisti čas najbolj prazna. Zamolkla jutranja tišina, ki je kljub prisotni množici beguncev ni zmotil noben glas, pa je bila bolj moteča, kot sta pričakovala. Povsem običajno drdranje lojtrskega voza, ki ga podnevi ne bi bilo slišati niti lučaj stran od ceste, je v jutranjem molku odmevalo nenavadno široko, do bližnjih grap in gotovo tudi do velikih šotorov, v katerih so prebivali angleški vojaki. Vendar ti niso pokazali nobenega zanimanja za njiju, mimo straž sta vozila, kot da je to nekaj povsem samoumevnega. V njihovih očeh sta gotovo bila še otroka in jima niso pripisovali kakšnega pomena, morebiti so celo sklepali, da prihajata iz bližnjega zaselka in sta namenjena v soseščino. Po nekaj kilometrih poti sta se že znašla v popolni samoti. Okrog njiju so bile le še prepadne grape, v ozadju strma kamnita pobočja, mimo katerih in čez katere je vodila vijugava, razdrapana cesta, edina cesta proti domu. Ostankov vojaške opreme tod se umikajočih vojska je bilo zdaj celo več kot ob njunem prihodu. To je pomenilo, da so se za njima čez Ljubelj valile še množice beguncev in vojaštva. Crknjeni konj ob cesti je že močno zaudarjal. Tudi mrtvih vojakov še niso bili povsod pokopali. Ležali so ob cesti čudno sploščeni in zaudarjali daleč naokrog. Vznemirjena konja sta živčno hrzala in vlekla vstran, kot da se jim hočeta ogniti. Večinoma so to bili navadni vojaki, a ne vsi. Sivolasi oficir, v neznani uniformi, je kazal zlate zobe, ob njem pa je ležala torbica iz lakastega usnja, še vedno zaprta. Vendar Vinc in Danijel nista imela poguma, da bi jo vzela s seboj ali kar odprla. Ob cesti je ležalo marsikaj vrednega, tudi konzerve in vreče s hrano, konjska oprema in na kupe orožja, tudi najbolj imenitnega, brzostrelke in mitraljezi, kupi ročnih in tromblonskih granat ter dolgi redeniki zamolklo bleščečega streliva. Pot pred njima je bila še vse preveč negotova, da bi ju lahko zvabil plen. Tega se nista niti dotaknila, tudi voza se nista upala zapustiti, zavedajoč se, da bo že sama srečna vrnitev najboljše plačilo za vse, kar sta prestala.«

Pripis urednika: Zgodbo, ki smo jo v tem članku povzeli le na kratko, si lahko v celoti preberete v Kavčičevem obsežnem avtobiografskem romanu z naslovom Prihodnost, ki je ni bilo; izdala ga je Študentska založba v Ljubljani, 2005. Pot na Koroško in nazaj ob koncu vojne je opisana na straneh 41–52.