Pravice nam niso podarjene

»Kriza je prinesla svoje, veliko ljudi je brezposelnih, zato so mnogi pripravljeni marsikaj prezreti,« ugotavlja Matej Jemec, sekretar območne organizacije Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Gorenjske.

Kranj – »Bistvo 1. maja je predvsem v krepitvi zavesti, da nam današnji nivo delavskih pravic ni bil podarjen, ampak priborjen, nekatere je ta borba stala celo življenja. Delavske pravice tudi niso trajne, zato se je treba zanje boriti ves čas. Pri tem smo najpogosteje najbolj uspešni združeni. Na žalost gredo stvari v drugo smer,« je v pogovoru pred letošnjim praznikom dela poudaril sekretar gorenjske območne organizacije Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Matej Jemec.

Ali se bo kmalu spet treba boriti za osemurni delavnik?

»Čeprav zakon o delovnih razmerjih jasno pravi, da je osemurni delavnik pravilo, ne izjema, se danes dogaja, da je ravno obratno, enako velja tudi za pogodbo za nedoločen čas, ki tudi vse bolj postaja izjema. Nekaj krivde je tudi na samih zaposlenih, ki te stvari dopuščajo. Proti takšnim pojavom pa se lahko delavci najlažje in najbolj uspešno borijo organizirano in povezano. Poglejmo samo primere po Evropi. V državah, kjer je zagotovljena najvišja raven delavskih pravic, je tudi najvišja sindikalna organiziranost. Na Švedskem imajo okoli 70-odstotno sindikalno vključenost, podobno dobro imajo sindikalno organiziranost razvito tudi na Norveškem, Danskem, v Belgiji. V državah, kjer je sindikalna organiziranost šibka, je tudi raven delavskih pravic majhna, kot na primer v Romuniji ali Bolgariji.«

Ali imate tudi vi občutek, da so danes številni zadovoljni že s tem, da sploh imajo redno zaposlitev, medtem ko je spoštovanje pravic zaposlenih drugotnega pomena?

»Tudi sam to opažam. Kriza je prinesla svoje, veliko ljudi je brezposelnih in so pripravljeni poprijeti za vsako delo, za redni dohodek, ki jim pomeni preživetje, pa so pripravljeni marsikaj prezreti. Morda je tudi zato nekoliko manj borbenega duha. A ljudje se morajo zavedati, da je nekje treba potegniti mejo in zase zahtevati, kar jim po zakonu pripada, ker gre za minimalne zagotovljene pravice in ne za nadstandard. Če se začne popuščati, delodajalci, pa ne želim posploševati, saj so mnogi zelo dobri, hitro postanejo zelo inovativni pri kršenju pravic. Nekateri pa celo inovativni niso in jih kršijo povsem evidentno – ne upoštevajo predpisanega delovnega časa, ne izplačujejo niti minimalne plače. Če bi bilo več ljudi preventivno včlanjenih v sindikat, sem prepričan, da bi si tudi delodajalci manj upali kršiti njihove pravice. Tako pa imamo zelo veliko primerov, ko se na nas obračajo ljudje, ki nimajo več ničesar izgubiti, ko so že odpuščeni …«

Ko je že prepozno …

»Odvisno. Marsikaj je možno doseči tudi s kasnejšimi tožbami, saj delovnopravni zahtevki zastarajo šele po petih letih. Pet let ima torej zaposleni možnost, da na sodišču toži delodajalca, ki mu je kršil pravice. Vendar ni bistvo sindikatov, da tožiš, ko si že odpuščen. Sindikat se bori za delavce, ko so še zaposleni, da jim je zagotovljena primerna raven pravic. Tega se delavci zagotovo premalo zavedajo.«

Koliko se v sindikate včlanjujejo mladi, za katere je današnji čas zelo neprijazen?

»Pri mladih je glavni problem, da jih ima le majhen delež pogodbo za nedoločen čas. Tisti, ki jo imajo, se kar zavedajo pomena sindikata in se včlanjujejo. Velika večina tako imenovanih prekarnih delavcev, torej delavcev, ki so na avtorskih, podjemnih pogodbah ali celo delajo kot samostojni podjetniki, v kar jih silijo delodajalci, pa na žalost niso dovolj povezani, da bi se sindikalno organizirali. Tudi sindikati sami se bomo morali prilagoditi novim razmeram in dati večji poudarek na včlanjevanje takšnih delavcev. Ti sicer imajo možnost, da se včlanijo v sindikat, saj so lahko naši člani vsi, tudi brezposelni, a se v večini primerov te možnosti ne zavedajo.«

Katere kršitve se najpogosteje dogajajo?

»Pogoste so kršitve prav pri prekarnih delavcih, saj bi se moralo vsako razmerje, ki ima vse elemente delovnega razmerja, torej da nekdo delo opravlja po navodilih delodajalca, osem ur na dan, za dlje časa in v prostorih delodajalca ter gre za stalno potrebo po delu, pa naj gre za študentsko delo ali po avtorski pogodbi, spremeniti v delo za nedoločen čas. Zelo veliko kršitev se dogaja tudi pri prerazporeditvah delovnega časa, kjer je še precej nejasnosti. Zanimivo je, da se kršitve dogajajo tudi pri povsem osnovnih stvareh, ki so v zakonu povsem jasno opredeljene. Tako se ne izplačuje niti minimalna plača, na primer v čistilnih servisih se to pogosto dogaja, saj je organiziranost delavcev v teh podjetjih tako slaba, da si delodajalci res vse upajo. Za delavca je pri tako jasnih kršitvah zadosti že, da pride na delovni inšpektorat ali na sindikat, in se zadeve hitro uredijo. Prihaja tudi do izplačil prenizkih odpravnin, ne upoštevajo se morebitne omejitve pri nočnem delu, ne spoštuje se varstva starejših delavcev. Zelo pogosto se tudi ne plačuje dovolj za prevoz na delo. Spekter kršitev je zelo pester.«

Kako sindikat lahko pomaga delavcem, ki so jim kratene pravice?

»Sindikat nudi pravno pomoč in tudi brezplačno odvetniško pomoč. Pomagamo tudi pri postavitvi sindikata v posameznem podjetju in pri njegovem delovanju, saj ko sindikat pridobi status pravne osebe v podjetju, potem so delodajalci po zakonu dolžni se z njim pogovarjati.«

Aktualna zgodba je prodaja državnih podjetij, ki praviloma prehajajo v tuje roke. Kako na to gledate sindikati?

»Kot zunanji sindikalni zaupnik sem predsednik sindikata v Adria Airways Tehnika, ki je ta trenutek tudi naprodaj. Med tamkaj zaposlenimi obstaja velika bojazen, kaj se bo zgodilo, ko bo prišel tuj lastnik, še posebej, ker lastniki nočejo vključiti sindikata v proces prodaje. Tudi zato med zaposlenimi v Tehniki obstaja velika želja po delavskem odkupu. Vladni predstavniki so sicer rekli, da se bo pri prodaji dalo prednost delavskim odkupom, vprašanje pa je, koliko se bodo tega držali v praksi. Kar se prodaje tujcem tiče, poglejte samo primer Heliosa, kjer je šlo zelo na nož, tam so se posluževali zelo nizkotnih prijemov, da so diskreditirali predsednico njihovega sindikata, jo šikanirali in celo odpustili. A ne želim posploševati, saj imamo na Gorenjskem tudi dobre izkušnje s tujimi lastniki. Mislim pa, da med delavci še vedno obstaja upravičena zavest, da se domačega lastnika lahko lažje kot tujega prisili, da spoštuje zakonsko zagotovljene delavske pravice in boljšo raven plač, saj ga že lokalno okolje prisili, da izkaže večjo odgovornost do zaposlenih. Medtem ko v praksi opažamo, da je pri tujih lastnikih velikokrat v prvem planu predvsem dobiček.«