Tudi to se je dogajalo

Specialistka za diplome

Tonka bi v času druge svetovne vojne morala obiskovati osnovno šolo, a kaj, ko je ta delovala komaj kdaj. Za silo se je naučila brati, ko pa so njen rojstni kraj zasedli Nemci, se je oče, razgledan kmet, odločil, da edina hči lahko obiskuje nemško osnovno šolo. Učiteljica je bila zelo dobrosrčna, rada je imela drobno deklico, ki je bila v ranem otroštvu močno rahitična, kar je pustilo posledice na njeni hoji in postavi. Hitro se je naučila nemško, učiteljica ji je potem posojala različne knjige, celo Sveto pismo je najprej prebrala v nemščini.

»Učiteljica me je, ko so se Nemci morali umakniti, vabila s seboj, v Nemčijo. Očetu je obljubljala, da bo poskrbela za mojo izobrazbo, da me bo imela rada kot svojo hčerko. A oče ni dovolil. Jokala sem kot dež, vendar je v svoji odločitvi ostal neomajen. Ponovno sva se videli šele leta 1973 v Celovcu. Od srca sem ji hvaležna, da je v mojem srcu zasejala seme znanja, naučila me je ljubiti pisano besedo, spodbujala me je, da sem se učila sama. Imela sem srečo, da sem jo ubogala, saj po koncu vojne nisem imela več možnosti, da bi končala osnovno šolo, kaj šele, da bi nadaljevala šolanje. Oče je zaradi posledic vojnih psihičnih maltretiranj zbolel na živcih, bratje so šli od doma, ni mi kazalo drugega, kot da mami stojim ob strani. Šele kasneje, po letu 1950, ko se je v našem kraju ustanovila prva kmetijska zadruga, sem se zaposlila. V bistvu se nisem želela, a sem se morala. Za direktorja so postavili našega soseda, ki pa je bil komaj pismen. Nekega večera je prišel k nam ter očetu zagrozil, da nam bo oblast na račun zadruge vzela dve najlepši njivi, če ne dovoli, da pridem k njemu za tajnico. Očetu, ki se ni smel razburjati, ni kazalo drugega, kot da mi da svoj blagoslov. Sosed, ime mu je bilo Ciril, pa nam je istočasno zabičal, da ne bom smela o tem, kar bom slišala in videla v službi, nikomur povedati,« se spominja Tonka.

Sicer so odkupovali mleko, a najbolj donosna dejavnost, ki je prinašala denar, je bilo kupčevanje z lesom. To so počeli zelo po domače, veliko denarja je izginilo neznano kam.

»Dobro se še spominjam, kako je bilo. Zbralo se je za dva, tri tovornjake 'frontovcev', ki so jih potem odpeljali na mesto, kjer se je podiralo drevje. S seboj so imeli harmoniko, eden od glavnih pa je na prizorišču pred začetkom dela podal politični govor. Če je to storil naš direktor, sem mu ga, seveda, napisala jaz. On ne bi spravil skupaj niti petih stavkov. Delovna akcija je imela plan, koliko dreves morajo podreti. Dve, tri ženske so zakurile taborni ogenj, kjer se je kuhala malica. Pogosto so imeli s seboj le eno ali dve žagi, zato so tisti, ki niso imeli pravega dela, na skrivaj cukali iz steklenice s slivovko. Nekateri bolj zagnani so v enem dnevu zgradili tudi barako, v kateri so mnogi prespali, saj zaradi popitega alkohola niso mogli iti domov. V življenju sem napisala nešteto političnih govorov. Vsi so si bili podobni med seboj. Pisala sem tudi o tem, kako smo zadružniki najboljši graditelji socializma, kako častno je biti proletarec, odkrito sem morala udrihati po predvojnih fevdalnih lastnikih, ki so bili sami izkoriščevalci in podobne neumnosti. Pomembne so bile tudi norme, ki se jih je, seveda, krepko presegalo.

Ciril se je govorov naučil na pamet. Včasih je potem segel v zadružno blagajno, vzel iz nje manjši bankovec, mi rekel, da sem pridna in me nagnal domov z besedami, da si lahko za nagrado kupim nove čevlje. Pozabila sem že, od koga je dobival navodila za politično delo, spominjam pa se, kako pomembno je bilo njegovo oziroma najino poslanstvo na 'utrjevanju organizacije in izvajanju sklepov XIII. plenuma CKLMJ in XI. plenuma CK LMS.' Še sam ni točno vedel, kaj kratice pomenijo, jaz pa tudi ne,« se zasmeji, ko stresa zgodbe iz rokava, kot bi se zgodile včeraj, ne pred sedemdesetimi leti.

Če Tonka ne bi bila poštena, kot je bila, bi lahko Cirila ovijala okoli prsta, prirejala račune in saldo v blagajni, kolikor bi le hotela. Strah, ki ji ga je nagnal v kosti z različnimi namigovanji, ki so včasih delovala zelo grozeče, jo je ohromil do te mere, da je bila poslušna in ponižna in ji prepovedano ni padlo niti na pamet.

»Nekoč je snažilki po nesreči zgrmela na tla Maršalova slika. Nehote sem se zasmejala, kakopak, nekdo me je slišal, zatožil in – priznam – če ne bi bilo Cirila, bi mi trda predla. Snažilko so odpustili, češ da je sliko vrgla na tla nalašč. Dogajale so se tudi nenavadne reči. Ko sem prišla zjutraj v službo, sem pogosto ugotovila, da je nekdo brskal po mojih predalih. V njih sicer ni bilo nič takšnega, kar bi koga zanimalo, vseeno pa me je mučila radovednost, kdo to počne. A tebe, Milena, nisem povabila na klepet zaradi teh 'malenkosti', ki jih je v mojem spominu še zelo veliko. Povedala bi rada nekaj drugega. Zadnje čase velikokrat slišim, da nadobudni, a leni študentje, ki imajo denar, kupujejo diplomske, magistrske in doktorske naloge. Marsikdo od starejših je pripomnil, da česa podobnega včasih ni bilo. To je čista laž! Bilo je še huje, le vedelo se ni! Na mojem pisalnem stroju je nastalo brez števila različnih seminarskih nalog, zagovorov, tudi diplom. Z mojo pomočjo je najprej 'dokončal' srednjo šolo Ciril, zatem njegova dva otroka. Ko so se pogoji za kandidaturo na vodilnih mestih malo zaostrili in so zahtevali vsaj srednjo šolo, sem imela dela, kolikor hočeš! Cirilovi kolegi, zlasti tisti, ki so imeli vsaj malo soli v glavi, so si z leti nabrali izkušenj, nekateri med njimi so bili tudi dobri direktorji, a bili so brez formalne izobrazbe. Pomagala sem jim na vse možne načine, nikoli pa za plačilo! Včasih sem vse dopoldneve tipkala čistopise. Spominjam se nekega gospoda: na listu, iztrganem iz zvezka, mi je prinesel napisano svojo 'diplomo', zraven pa dodal, da jo potrebuje 'jutri'. Garala sem ves dan in noč, da sem mu jo lahko oddala, ko je malo po osmi prišel s Cirilom ponjo. Prinesel mi je deset dekagramov italijanske kave, se obrnil k Cirilu in mu rekel, da sem pridna. Jaz kot človek, kot Tonka, zanj nisem obstajala. Nekoč sem nekaj pisala za očeta in sina, ki sta imela oba enako ime. Delala sta neko večerno šolo, vprašanja sta dobila vnaprej, napisala sem jima le odgovore. Ne vem, kaj sta počela, a sta lista z vprašanji pomotoma zamenjala, na izpitu pa potem nista imela pojma, ker sta se na pamet naučila napačnih odgovorov. Kdo je bil kriv? Tonka, seveda. Bila je zelo zoprna situacija, saj sta bila gospoda precej pomembna. Ker pa se je vedelo, da sem jim lahko še zmeraj zelo koristna, so me nazadnje po več izrečenih grožnjah pustili pri miru,« razkriva skrivnosti Tonka.

Pri devetindvajsetih se je potem poročila, in ko je zanosila, je kazalo, da ne bo utegnila iti na porodniško. Ciril je stokal in jamral, kaj bo pa sedaj, a ni dosti pomagalo. Ker ni nikomur zaupal, je bila njegova pisarna tri mesece brez tajnice.

»Komaj sem prišla domov iz porodnišnice, že se je naslikal na vratih. Lahko rečem, da porodniške sploh nisem imela! Ker pa se je bal, da bi v papirje vtaknil nos tudi kdo od domačih, jih je vsak dan sproti prinašal in odnašal.«

Agonija s kolhozom, kot je kmetijski zadrugi dejala Tonka, je trajala kar nekaj let. Potem je vse skupaj propadlo, a je Ciril kot uspešen direktor zasedel nov, še pomembnejši stolček, s seboj pa je odpeljal tudi Tonko. »Saj ni bil slab človek, pokvarila sta ga čas in politika, slednji je bil zaradi koristi vdan z dušo in telesom. Nikoli pa ni naredil česa izrazito slabega. Zadnja leta pred smrtjo sem ga ponovno obiskovala. Spomini, ki sva jih obujala, so bili precej 'prilagojeni' in z realnostjo niso imeli nikakršne zveze, a mu tega nisem nikoli povedala …«

(Konec)