Prisega na delo in poštenje

Aprila 1990 so bile v Sloveniji prve večstrankarske volitve. Ivan Oman, kmet iz Zminca in soustanovitelj Slovenske kmečke zveze in eden od akterjev demokratičnih procesov, je bil takrat izvoljen v državno predsedstvo. Z njim smo obudili spomine na dogajanje pred četrt stoletja in prisluhnili njegovim stališčem do današnje države.

Aprila smo praznovali 25 let od prvih večstrankarskih volitev v Sloveniji. Kako ste jih doživljali vi?

»Kot sem dejal ob filmu, ki so ga predvajali ob obletnici takratnih volitev, sta bili za Slovence usodni dve cvetni nedelji. Na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, se je začela slovenska apokalipsa, prav tako je bila cvetna nedelja 8. aprila 1990, ko smo šli na volitve, na katere smo čakali 45 let. Do teh volitev smo gojili velika pričakovanja. Jaz sploh nisem dvomil o zmagi Demosa, ker je bilo povsem jasno, da si ljudje želijo sprememb.«

Iz tistega časa se vsi spominjamo vaših besed: na volitve gremo zato, da zmagamo.

»Ta moj stavek je nastal v afektu, ker sem se jezil nad »cincanjem« nekaterih v Demosu, češ da ne bi bilo dobro, da bi zmagali, ker si bomo nakopali velike težave. Pa sem rekel, da gremo na volitve zato, da zmagamo. In zmaga je uspela. Potem se je sicer marsikaj dogajalo, jasno, da smo si nakopali tudi težave. Nakoplje si jih vsak, ki pride v položaj, da je treba voditi državo. Kdor se takih težav boji, naj premisli in naj ne gre v politiko.«

Demokratizacija se je začela že prej, ko so v Sloveniji nastale stranke, opozicija takratnim družbenopolitičnim organizacijam v enostrankarskem sistemu. Novonastale stranke so se povezale v koalicijo Demos, za katerega pravijo, da je nastajal v vaši kuhinji. Kako se spominjate tistega časa?

»Za demokratizacijo je bil pomemben korak storjen s spremembo ustavnih amandmajev leta 1989. Takrat šele so bile nove opozicijske politične organizacije tudi pravno legalizirane. Vse do takrat so nas sicer priznavali in tolerirali, pravno pa so lahko obstajale šele s spremembo ustavnih amandmajev, pozneje pa s sprejemom zakona o političnih organizacijah in volitvah v skupščino. Slovenska kmečka zveza, ki sva jo ustanovila s Francem Zagožnom, je nastala 12. maja 1988 in je bila prva med strankami. Dejal sem, da je v tistem času v vsej vzhodni polovici Evrope obstajala samo poljska Solidarnost in veliko let pozneje Slovenska kmečka zveza. Bili smo prvi, drugi pa so postali pogumni šele potem, ko so videli, da niso zaprli ne Zagožna ne Omana.«

Kako ste doživljali demokratične procese, se tudi vi spominjate, da se je bilo težko uveljaviti v enostrankarskem sistemu?

»To je posebna zgodba. Po drugi svetovni vojni je bilo vsaj za kmete najtežje prvih deset let. Kmetski stan je bil ves čas obravnavan kot nekakšen razredni sovražnik in sovražnik socializma, saj so celo rekli, da je kosilnica v kmetovih rokah orožje, s katerim strelja na socializem. Jugoslovanski socializem je imel poseben razvoj. Imeli smo veliko srečo, da nas je Stalin izobčil iz svojega kroga, in s tem izobčenjem je partijski pritisk (sicer za kako leto še hujši, ker so kmete takrat silili v kolhoze) po nekaj letih popustil, ker se je partijska oblast morala obnašati tako, da je preživela. Dobro se spominjam časa pred Informbirojem, ko je Jugoslavija odklonila pomoč Marshallovega plana, češ da bomo domovino obnovili in socializem zgradili sami in z bratsko pomočjo Sovjetske zveze. Ko se je bratska pomoč spremenila v grožnjo tankov Rdeče armade, se je bilo treba obrniti drugam. Marshallov plan smo medtem že zamudili. Počasi se je začela stvar premikati, uvedli so t. i. samoupravljanje, v gospodarstvo vnesli nekaj elementov tržne ekonomije in tudi za kmečki stan se je položaj nekoliko izboljšal. Po letu 1965, po letu znamenite gospodarske družbene reforme, se je stvar nekoliko liberalizirala, dejansko pa sega začetek vsaj delne liberalizacije v čas po smrti diktatorja Josipa Broza. Sredi osemdesetih let pa se spomnim časa, ko se je v slovenski partiji začela uveljavljati mlajša, nekoliko liberalnejša garnitura okoli Milana Kučana. Ne glede na to, da so še vedno prisegali na samoupravni socializem, so vendar dojeli, da se čas socializma izteka. Ob vsem govorjenju o socializmu s človeškim obrazom (očitno do takrat takšen ni bil) je potem to novo vodstvo partije začelo govoriti o tržnem gospodarstvu, o političnem pluralizmu, o pluralizmu lastnine, kar je v popolnem nasprotju z načeli revolucije. Rezultat takega gledanja na evolucijo v partiji so bili tudi prej omenjeni ustavni amandmaji, ki so uzakonili, kar je potem omogočilo prehod v liberalno državo.«

Na volitvah leta 1990 ste bili izvoljeni v državno predsedstvo, ki ga je vodil Milan Kučan. Kakšen vpliv je imel ta kolektivni organ?

»Ta organ je imel že bistveno manjše pristojnosti kot v prejšnjem mandatu. Z ustavnim amandmajem so ga degradirali. Prej je bila neke oblike direktorija, ki je bil kljub temu, da smo imeli t. i. delegatsko skupščino, še vedno čuvar pravovernega socializma. Tudi delegatom se ni zaupalo, začeli so se že obnašati kot poslanci. Treba je vedeti, da so na propad obsojeni vsi umetni družbeni sistemi, kakršen je bil socializem ali kakšen fašistični korporativizem, ki se vzdržuje z represijo. Če ta popusti, sistem zatone in ostane liberalna država. To bi rad poudaril v današnjem času, ko nekateri spet fantazirajo o demokratičnem socializmu. Demokratičnega socializma ni in ga ne more biti, lahko obstaja samo kot diktatura. Vsak socializem je utopičen, če bi bil realen, bi ga jaz kot kristjan prvi podprl.«

Mnogi ljudje, aktivni v procesih demokratizacije, izražajo razočaranje nad državo, kakršna je Slovenija danes. Kje, menite, se je zataknilo?

»Nekateri pravijo, da je bila napaka v tem, ker ni bilo lustracije. Ni je bilo, ker takrat po eni strani ni bila mogoča, po drugi pa naj bi se v novi demokratični državi, ki je nastala pa 45 letih diktature, začeli drugačni odnosi, začeli naj bi se ne z represijo, pač pa na demokratičen način. Takratni partijski politiki so z odločitvami, ki so jih zapisali v ustavne amandmaje 1989, takrat priznali, da je bila revolucija in z njo nastali sistem zgrešen. Zato je bilo pričakovati, da se bodo v novem sistemu pošteno in demokratično obnašali. Pred nekaj leti sem prebral v eni od edicij Dela z velikimi črkami napisan stavek, ki naj bi ga izrekel Vidmar, češ kako ste mogli pustiti na oblast klerikalce. Človek bi pričakoval, da so v demokraciji vse politične opcije, če so demokratične, upravičene in sprejemljive, pa naj gre za demokrščansko, liberalno ali socialdemokratsko. Vendar zgodilo se je, da so sesuli Demos in njegovo vlado, da so potem lahko začeli ribariti v kalnem. Sedaj imamo, kar imamo. Demosova vlada je brez zlatega fiskalnega pravila, kar je nekaj sedaj zelo pomembnega, imela uravnotežen proračun. Zdaj pa se zamislimo nad tem, kaj je s sedanjim proračunom, ko ga gre že četrtina za plačevanje obresti. Moje načelo je, da potrebujemo liberalno (ne birokratsko) državo, v njej pa konservativno politiko. Povsod, kjer se tega ne držijo, je potop. Stvari so zelo preproste: treba je delati in biti pošten. Spominjam se, da me je pred volitvami leta 1990 takratna urednica Gorenjskega glasa vprašala: kaj menite, Oman, ali bo sedaj, ko je več strank, kaj manj lumparij, kot jih je bilo doslej. Sem odgovoril, nič manj jih ne bo, samo na dan bodo prišle. In prihajajo.«

Pred kratkim je slovenski politični vrh predstavil skupni spomenik, ki naj bi ga v znamenje sprave postavili v Ljubljani. Kaj kot človek, ki si močno prizadeva za spravo med Slovenci, menite o tej potezi? Je korak k narodni spravi?

»Predsedniku republike gospodu Pahorju sem dejal, da bi morala biti najprej sprava, potem spomenik. Naj spomnim na misel enega od Demosovih ministrov, češ sprave ne bo, dokler se bomo Slovenci zmerjali z banditi in izdajalci, toliko časa bomo vsak na svoji strani prepada. Zmerjanje še kar traja. Šele ko bomo v državi razčistili, zakaj je prišlo do državljanske vojne, ki je razdvojila Slovence in zaradi katere bi se morali spravljati, bi se lahko začel proces sprave. Mislim, da je bil sedanji predsednik države takrat predsednik državnega zbora, ko je nastal neki tekst, ki bi bil lahko osnova za pogovore o spravi. Ni bil sicer tak, da bi ga obe strani lahko takoj podpisali, a bil bi dobra osnova za pogovore. Vem pa to, da so Pahorju v njegovi stranki nasprotovali. Mislim, da si je on želel in da si še naprej želi sprave. Je pa sprava za ta narod nujna, a s spomenikom se ne bomo spravili. Naj poiščejo papir, ki ga je imel takrat napisanega Pahor, in se začnejo pogovarjati.«