Spomini na izgnanstvo

Besedilo: Marjana Ahačič, Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / torek, 28. april 2015 / 11:10

»Nemci so naju z mamo pripeljali v žensko delovno taborišče Wernfels pri Nürnbergu leta 1942, ko sem bila stara štiri leta. Oče je bil tedaj že leto dni v partizanih in gestapo je to vedel ...« Takole začenja svoje spomine na izgnanstvo Slava Biček, predsednica jeseniškega društva izgnancev, ki združuje sto dvajset članov od Rateč do Rodin. V društvu nekdanji izgnanci ohranjajo spomine na svojo usodo v času druge svetovne vojne, ko so jih izgnali v Nemčijo, nekatere pa tudi v Srbijo.

Ob letošnjem 9. maju bodo v društvih izgnancev obeležili sedemdeseto obletnico vrnitve iz izgnanstva, osrednja prireditev bo 6. junija v Ljubljani. Kot je dejala predsednica jeseniškega društva izgnancev Slava Biček, zadnji še živi pričevalci ob obletnici želijo, da se spomin na izgnanstvo ohranja. Ali kot je v knjigi pričevanj zapisala članica društva Jeseničanka Magdalena Cundrič, ki se je rodila pet mesecev po mamini vrnitvi iz taborišča Gunzenhausen (njen oče je bil belgijski vojni ujetnik, ki ga je mama spoznala v taborišču): »Društvu izgnancev sem se pridružila zato, ker vem, da so izgnanci prestali zelo veliko hudega, a so bili vedno potisnjeni v ozadje, kot da njihov prispevek ni bil tako velik kot tistih, ki so se z orožjem v roki borili proti sovražniku ...«

Po podatkih, ki jih je zbral Tone Konobelj za razstavo Izgnanci 1941–1945, so okupatorji leta 1941 uvedli raznarodovalni program. Najbolj sistematično ga je ob okupaciji slovenskih dežel izvajal nemški tretji rajh, ki je takoj začel s prekrivanjem in menjanjem osebnih in krajevnih imen, uničevanjem slovenskih knjig, razpuščanjem slovenskih društev in uvajanjem nemščine v šolah. Začel je tudi z izgonom Slovencev. Z Gorenjske je bilo okrog dva tisoč tristo ljudi izgnanih v Srbijo, okoli štiri tisoč dvesto pa v Nemčijo, med njimi predvsem sorodniki ustreljenih talcev in partizanov. V Nemčiji so bili izgnanci prepuščeni krutemu nemškemu režimu, živeli so v bedi in pomanjkanju. Preseljevali so jih iz taborišča v taborišče in jih izrabljali kot ceneno delovno silo. V Srbiji so jih domačini sprejeli bolj gostoljubno in jim tudi pomagali, čeprav so se sami otepali bede in pomanjkanja, piše Konobelj. »Večina preživelih izgnancev je za posledicami gorja v taboriščih trpela vse življenje ...«

Ganljiva pričevanja

Med nekdanjimi izgnanci so spomini na leta izgnanstva še zelo živi. Minka Simonetič je imela v času odhoda v izgnanstvo le sedem let. Na klancu v gostilni pri Pajerju na Hrušici je bilo zbirališče. Ko so prišli v salon, so zagledali mizo, za katero so sedeli gestapovci. Med njimi je sedel tudi vaški veljak, ki je takoj pokazal na Minkinega očeta: 'To je tisti Klemenc!' Takrat je gestapovec prijel očeta za ovratnik, ga zasukal in vsi so morali takoj za njim. V veži pred stopnicami so se malo ustavili. Oče je hitro zagrabil Minkino sestrico in jo stisnil k sebi. Hotel je še Minko, takrat pa ga je gestapovec tako udaril, da so mu očala padla po tleh. Brez njih je zelo slabo videl. Še enkrat je iztegnil roke proti Minki. Zopet je dobil udarec. Zajokala je, saj ni mogla doumeti, da tepejo njenega očeta. Sestra je medtem pobrala očala in mu jih dala. Porinili so ga na stopnice. Obrnil se je in jih poslednjič pogledal … Pred gostilno je že čakal avtobus, v katerega so jih porinili. Tam je bilo že veliko družin s Hrušice ...

Alojzij Grzetič s Hrušice je bil v času izgona star petnajst let. Spominja se, da je bila blizu taborišča vojaška ambulanta (lazaret), kjer so zdravili vojne invalide. V tej ambulanti je delala njegova mama, potem pa so začeli pošiljati tja tudi njega. Čistil je lonce, pomival posodo, lupil krompir ter opravljal še razna druga kuhinjska dela. Po enem letu so jih premestili v taborišče Wernfels, kjer so ostali do konca vojne. Skupaj z očetom in bratom so ga konec 1943. leta poslali v Nürnberg v tovarno Häberlein-Metzger, kjer so pekli piškote, suhi kruh in poseben kruh, ki so ga pošiljali vojakom na fronto. Delal je pri vroči peči ...

Stana Novak, rojena Marinšek, iz Mojstrane se takole spominja tistih časov: »Oče se je vsak dan iz Gorij peljal s kolesom v službo v Železarno na Javornik, 24. julija 1942 pa se ni vrnil domov. Mama je zaslutila, da se mu je nekaj zgodilo. Kmalu smo zvedeli, da so ga ujeli in odpeljali v Begunje. Istega dne so nas strpali na kamione in odpeljali v Šentvid v zapor. Mama je imela pol ure časa, da je pripravila oblačila, trikrat za preobleč, skodelico in žlico. Hotela je vzeti stvari še za očeta, a ji Nemci niso dovolili.« Družino so odpeljali, ker so bili kar trije njeni strici v partizanih. Stana je bila takrat stara šele osem let. »Dva dni smo se brez hrane in pijače vozili v živalskih vagonih, preden smo prispeli v lager – najprej v Gunzenhausen, pozneje pa v Huttenbach na Bavarskem. Premeščali so nas iz enega taborišča v drugega. Ležali smo na lesenih pogradih, ki so bili pokriti s slamo. Higienske razmere so bile zelo slabe, prostori hladni, hrane je bilo samo za preživetje. Spominjam se, da nas je bilo v prostoru zelo veliko, a vendar smo bili srečni, ker je bila družina skupaj.« Kmalu po prihodu sta morala oče in mama na delo v tovarno, enajstletna starejša sestra pa je opravljala najbolj umazana dela v trgovini. Oče se je z dela v tovarni v Nürnbergu ob sobotah vračal k družini v taborišče. »Mlajši otroci smo hodili v šolo, imeli smo zelo stroge učitelje. Govoriti smo morali nemško, kdor ni sledil, je bil kaznovan. Jezika nismo razumeli, zato nas je bilo strah tepeža. Kazni so bile zelo stroge, večkrat smo klečali v kotu. Če nismo klečali po navodilih, so nas zbadali z iglami. Zapirali so nas tudi v temnice.« Ko niso bili v šoli, so delali na polju, kjer so pobirali hmelj in krompir ter opravljali druga dela. »Najhuje mi je bilo, ko smo otroci ostajali sami v lagerju. Strah nas je bilo bombardiranja, bali smo se, da se starši ne bodo vrnili z dela. Kot otrok sem bila zelo prestrašena. Posledice čutim še danes.« Ko so leta 1945 Američani bombardirali taborišče, so za štirinajst dni zbežali v gozd. »Na skrivaj so nam prinašali skromno hrano, da smo preživeli. Pozneje so nas namestili v svinjski hlev, nato so nas odpeljali nazaj v taborišče, kjer smo čakali na prevoz v domovino. V zbirni center v Kranj smo prispeli 17. julija 1945. Čez nekaj dni so nas odpeljali v našo hišo, ki pa je bila vsa izropana. Ničesar nismo imeli, le pridne roke, da smo si ponovno ustvarili topel dom,« je zaključila svojo pripoved danes 81-letna Stana Novak.

Pretresljive spomine, kako so se izčrpani in shujšani vrnili domov, ima Slava Biček. Z mamo ves čas izgnanstva nista vedeli, ali je atek, ki je bil v partizanih, živ ali mrtev. »Ko sva se vrnili iz Nemčije, sva na jeseniški postaji med množico, ki nas je čakala, zaman iskali njegov obraz. Srečanja preživelih borcev z ženami in otroki, ki so se vračali iz izgnanstva, so bila ganljiva. Nama pa se je postaja zdela prazna ...« Šele kasneje sta izvedeli, da je oče padel že leta 1942. Njegove kosti so našli v prepadu na Jelovici, mama ga je spoznala po zobeh in blagu v čevljih ... Pokopali so ga leta 1945 v Dragi.