Pristan

Kri mora kdaj tudi zavreti, 3. del

… »Nerad to rečem, a moram: Gašper je v naši širši družini najpametnejši. Zelo zrelo gleda na svet in njemu so problemi nujni, da jih lahko rešuje. Trdi, da so ljudje, ki jih nimajo, dolgočasni in nesposobni, ker nimajo možnosti nabiranja izkušenj. Z izdelovanja glinenih golobov je presedlal na pravo in politiko, na ekonomijo in varstvo narave …«

Samskost ima tudi svoje prednosti. Igor je lahko počel, kar je hotel, pa ni bilo treba nikomur polagati računov. Bolj ko so se dnevi daljšali, bolj je v sebi čutil osamljenost. Trpka izkušnja, ki jo je imel z Urško in je bila še zmeraj zelo živa, mu je branila, da bi se ponovno navezoval na ženske. Rad je bil v njihovi družbi, zabaval jih je, in kadar so ga vzele s seboj, ni imel nič proti. Gašper ga je včasih zbadal, češ da se mu zdi, kot bi živela v haremu, ker jih je bilo zmeraj polno okoli njiju. A roko na srce: nekatere so prihajale tudi zato, da jim je postregel, da so se pri njem lahko odpočile, dobile tolažbo in pameten nasvet.

»Vse je postalo čez noč drugače, ko me je Gašper navdušil za internet. Sprva sem se ga branil in branil, o tistih, ki so bili zasvojeni z njim, sem slišal čudne zgodbe. Sam nase sem bil ponosen, ker sem osnove obvladal, ne da bi mi bilo treba iti na kakšen tečaj. Kakšen mesec ali dva sem se še malo lovil, potem pa mi je steklo kot po maslu. Mislim, da takrat Facebooka še ni bilo, prijavil sem se na internetno stran, ki se je imenovala Netlog. Še dobro, da me je Gašper posvaril, da nisem v čistem veselju, ker vse obvladam, objavil pravih podatkov. Potem se je zgodilo čudo božje: že prvi večer so se usula vabila na klepet, na kavico in podobno. Ženske so mi pošiljale različne voščilnice z najlepšimi željami, dolga pisma, v katerih so se predstavile, ena mi je poslala celo svojo golo fotografijo! Prvič v življenju sem imel možnost izbire! Kakšna Indija Koromandija! Ko je prišel Gašper domov, sem mu včasih kakšno stvar bral na glas, kar je naju oba spravljalo v dobro voljo. Do tistega časa se mi ni niti sanjalo, da v Sloveniji živi toliko osamljenih žensk, ki si srčno želijo partnerja! Meni se je zdelo, da so vse, ki sem jih srečeval v službi ali na cesti, bodisi poročene bodisi pa zagrizeno predane samskosti. Razmere so me prisilile, da sem nabavil mobilni telefon, četudi sem se ga na vse kriplje branil! Čez noč sem dobil občutek, da moram biti ves čas na dosegu roke, kajti ženske so me klicale, ko sem najmanj pričakoval. Delovna storilnost je popustila tudi v službi, saj sem komaj čakal, da imam malo miru, da sem lahko pokukal na e-pošto, če se je katera od prijateljic spomnila name. Prišlo je celo tako daleč, da so me sodelavci opomnili, naj ga ne lomim več, ker se vsak skok na internet nekje beleži in se lahko zgodi, da me bodo sankcionirali. Verjemite, takrat mi je bilo zelo vseeno, kaj bi se zgodilo z menoj! Bil sem v središču pozornosti, lahko sem izbiral, s katero bom vzdrževal kontakte, zdelo se mi je, da me vse po vrsti obožujejo in počutil sem se kot kralj! Nekega večera, bil je ravno ponedeljek, sem se vrnil domov šele pozno zvečer. Še zmeraj sem obiskoval slikarsko šolo, malo me je bolela glava, če mi tudi računalnik ni dišal, potem veste, da je bila kriza. Vseeno ga za pet minut odprem in hitro opazim, da mi je pisala neka Branka. Prosila me je, ali lahko poklepetava, ker jo nenehno pisanje dolgočasi. Že iz navade, ne da bi kaj okleval, sem ji poslal telefonsko številko. Ko me je poklicala malo po enajsti uri, sem že dremal na kavču. Vseeno sem se oglasil in potem sva klepetala, saj ne boste verjeli, tja do tretje ure ponoči. Zdelo se mi je, da sva si vse izpovedala, da ni ostalo o nama nič, kar bi še lahko predstavljalo skrivnost. Predlagal sem ji, da bi se tudi dobila, da se srečava ob kavi. Malo je bila presenečena, odgovorila mi je, da ni navajena, da bi se s tistimi, ki jih spozna na spletu, videla tudi v živo. Hm, nisem ji verjel, a sem vseeno vztrajal! Mičkeno me je glodal dvom, kaj pa, če se mi je zlagala? Sin me je namreč opozoril, da vsem ni vse verjeti. Zjutraj sem se prebudil v deževen dan. Slaba napoved, sem si rekel. Po komaj dveh urah spanja sem bil še ves mačkast. Komaj sem čakal, da je ura odbila tretjo. Dogovorila sva se, da se zapeljeva v Zbilje, k jezeru. Prišel sem še malo prej, želel sem jo videti prvi. Če ti ne bo všeč, se lahko potuhneš, me je podučil Gašper med smehom, ko sem se na hitrico prišel domov še malo osvežit. Takoj ko sem jo zagledal, sem vedel, zakaj išče partnerja po internetu. Veste, ko si enkrat v ''igri'', se marsičesa o soljudeh zelo hitro naučiš. V enem mesecu sem iz poznavanja žensk skoraj doktoriral. Branka je bila luštna punca, a ne preveč suha. Mene to ni motilo, saj tudi sam nisem bil popoln. Veselo sem ji stisnil roko, potem pa sva bila oba v zadregi, kako naprej. Povedala mi je, da je mislila, da sem mlajši. Njene besede so me zabolele, saj sploh nisem čutil, da sem se v letih iskanja kaj postaral! Vseeno sem pogoltnil cmok in se potrudil, da je užaljenost hitro izginila. Najin klepet se je zavlekel, potem sva ga nadaljevala v gostilni, kamor sva šla na večerjo. Ob slovesu sva si ponovno podala roki in se dogovorila, da se vidiva naslednji dan. Šok pa je sledil kasneje: Branka mi je od doma poslala e- pošto, v kateri me sprašuje, če mi ni bila všeč, če je ne maram, češ da so jo moški pred menoj že na prvem srečanju želeli objemati, od nje pa so pričakovali še kaj več kot to. A ker sem Netlogovo sceno že dobro poznal, sem sklenil, da ji ne odgovorim. Šel sem spat, rekel sem si, da je jutro boljše od večera. Po nekaj zapletih, o katerih ne bi govoril, sva se ponovno srečala, takrat pa sem ji razložil, da nisem noben lovilec naivnih žensk, da si želim resne zveze, da iščem žensko, s katero bom preživel preostanek življenja. A ni to malo dolgočasno, me prekine z vprašanjem. Ker nisem nič odgovoril, mi začne razlagati, da vidi v Netlogu smisel zato, ker ji ni dolgčas, ko se srečuje z različnimi moškimi. Njene besede so me zelo zabolele, saj sem spoznal, da imam pred seboj zasvojenko, ki sicer zelo lepo govori in pleteniči, je polna nekih duhovno bogatih misli, v srcu pa prazna in pusta, da bolj ne more biti. Ko sem se kasneje registriral na Netlog pod drugim imenom, je bila še zmeraj tam, ponovno me je kliknila, od nje pa sem dobil enako pismo kot prvič, le ključna imena je spremenila.

Potem pa se je zgodil čudež: v službi smo dobili novo sodelavko, hitro sva se spoprijateljila, saj je živela v bližini našega bloka, pa me je včasih prosila, ali se lahko pelje z menoj. Imela je zelo nasilnega moža, in ko sem ji prvič nudil zatočišče, ko je zbežala od njega, sem spoznal, da bi jo rad imel za zmeraj ob sebi. Ni je motilo, da šepam, da sem malo starejši, želela si je le ljubezni in varnosti. Prej, preden sva zaživela skupaj, je bilo še zelo hudo. Njen nasilnež ji je stregel po življenju, pretepal njuna otroka, izsiljeval, a je bila brez moči. Možakarju so krili hrbet, ker … no, razlogi so bili vsem znani, a bom raje molčal, da ne bi bilo kaj narobe. Nika je prinesla v moje življenje sicer nemalo skrbi in težav, a istočasno tudi veliko čustev. Vesel sem bil, ker jo je sprejel tudi Gašper. V življenju sem veliko doživel, za menoj so težke preizkušnje, še dobro, da pišem dnevnik, če ga ne bi, bi marsikaj pozabil, kar pa ne bi bilo dobro.«

(Konec)