Pirhi in potica

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 7. april 2015 / 11:51

Velikonočni prazniki so mimo. Z velikonočnim ponedeljkom so le podaljšan vikend, saj bodo kmalu prvomajski prazniki. Velika noč je za nas obiskovanje obredov in seveda navad, ki jih vztrajno gojimo in nadaljujemo.

V predpripravi smo uspeli pomiti le polovico oken v hiši. Ostala bodo počakala. Za božič in veliko noč pečemo potico. Spečemo tri peke, dve orehovi in kokosovo potico. Še najbolj se zadnje čase obnesejo mali štrukeljci (menda se temu reče Ferdinandovo pecivo), tako vsaj iz ene in pol peke za orehovo potico naredimo štrukeljce. Kokosova potica je nesramno lepa in tudi dobra. Kar malo dekadentna je. Prijateljica mi je dala recept daljne sorodnice. Na receptu je pisalo, kadar boste pekli potico, se spomnite name. Ne poznam te ženske, pa vendar se mi je zdelo tako ljubo, da se vedno spomnim na dogodek, kako sva brskali za receptom. Potem je prata, ki jo pečem kar v pekaču in pokrijem s folijo. Je sočna in mehka, če le ni preveč pečena. In preveč pečena ne more biti, če sem doma in lepo gledam, kako se peče. Mesa pojemo bolj malo, le toliko, da je. Ponavadi potem skuhamo ričet ali joto, pa se vse, kar je ostalo, porabi. Pirhe smo barvali v teranu in seveda v barvah. Jaz bi imela zgolj naravne barve, otroci pa hočejo pisane in žive barve. Ko sem bila še majhna, mi je oče kupil model ovce. V ta model vedno vlijem nek biskvit, in potem ovco potresem s sladkorno moko. Najbolj uživam, ko iz boljšega testa za kruh ustvarjamo pletenice in kokoške. Pletenice preprosto prepletemo iz treh pramenov testa. Naučila sem se, da morajo biti pramena na koncih stanjšana, potem so pletenice bolj visoke in lepše oblikovane. Kokoško naredimo iz ene kruhove »kače«, ki jo zavijemo v vozel. Na koncu ga sploščimo v rep in s koleščkom zarežemo perje. Na drugem koncu oblikujemo glavo. Za oči uporabim nageljnove žbice. V soboto okrog 12. ure je že vse narejeno in potem obložim mizo, ki jo redko pogrnem z lepim prtom. Nanjo položim vse, kar smo spekli, in nepoznavalec bi mislil, da je to pravi kokošnjak. Manjše in večje putke, jajca v pletenicah, mali pletenični kruhki, potica, pirhi, kosmati piščanci, čokoladni pirhi. Potem je miza popoldne nedotaknjena. Že v soboto popoldne se dobimo pri mojih starših in preizkušamo šunke in potice. Ko pridemo zvečer od vigilije, pa je lahkota prehuda in našo lepo mizo razderemo. Morda jo še enkrat tako pogrnem v nedeljo po zajtrku in potem je zopet navadna delovna miza, za katero jemo, otroci pišejo nalogo, packamo, mažemo in brišemo. Povsem prazna je edino takrat, kadar nas ni doma.

Večino velikonočnih navad sem povzela od staršev, stare mame ali od tašče. Vedno bolj cenim, da se navade ohranjajo. Ne le zunanje, predvsem tudi kar nam prazniki sporočajo navznoter. Moram znati speči dobro potico, prato in vse, kar so počeli naši starši. Vsi še živijo, lahko jih še kaj vprašam ali pa sem se naučila tistega, kar mi je bilo všeč. Kar je bilo dobro za naše prednike, bo menda tudi za nas.