Hvala, Aleš Primc
Hvala, Aleš Primc. Mislila sem pisati o ženskah in našem prazniku, ampak menim, da lahko ženske počakamo. Prednost pred nami ste si priborili s svojo gorečnostjo. Še nikdar nisem srečala človeka, ki bi se tako zelo zavzemal za pravice otrok. Za otroke gre.
Odkar pomnim, še ni bilo maše, posvečene otrokom. Resda sem kakšno prespala, ampak vedela bi. Vedela bi, ker mi otroci povedo. Povedo mi veliko stvari. Povedo mi, kako je oče držal pištolo na glavi njihove mame. Ni slab človek. Podpisal bo vaš referendum. Je zagovornik prave družine in orožja. Otroci bodo odrasli z mamo in z očetom. Če bo mama preživela.
Ah, pustiva družinsko nasilje. To ni vsebina za plakate in shode. Malce težko sede tudi med cerkvene zidove, med alelujo in kesanje. Mogoče boste o tem razmišljali, ko bo ta kalvarija s homoseksualci za vami. Hvaležna vam bom. Tudi otroci vam bodo hvaležni.
Za otroke gre. Za malega fanta, katerega mama se je prodajala v tujini. Ni bila lezbijka. Bila je kurba. Fanta je zlorabil rejnik. Ne bom vam pravila, kako. Rejnica je bila tiho. Saj veste, kaj bi rekli ljudje. Pa tako srečna družina so bili. In tako so skrbeli za fanta. Imel je vse. Ampak. Ni imel vas, gospod Primc. Ni imel človeka, ki bi se boril za njegove pravice. Ni vedel, kaj pomeni, ko gre za otroke. Vedel je, kaj pomeni, ko gre za odrasle. Vem, da je bil srečen, ko je rejnik umrl. Mogoče je dal za mašo. Ker je preživel, zdržal, nikogar ubil.
Pogrešam vas, ko poslušam te zgodbe. Dekle, milo, suhljato kot travna bilka, polna droge, ki jo je dal njen oče. Da jo je kupil, jo podredil, imel z njo redne spolne odnose. Zato, ker je bilo lepše s hčerko kot z ženo. Nikoli ne bi verjeli, če bi ga videli. Lep, bogat gospod, dišeč po hudiču. Podpisal bo vaš referendum. Da si spere z rok svoj greh. Vidim ga, kako bo glasen, kako bo zgrožen nad ljubeznijo dveh moških. Odšel bo domov in razmišljal o mladi punci iz sosednje hiše, ki je včasih hodila k njegovi hčerki. Kdo ga bo ustavil?
Kje boste, ko bodo na urgenci krpali raztrganine mladih teles, posiljenih in udarjenih? Boste še tako goreči, ko vam bodo zdravniki povedali, da ta telesa ne bodo rojevala? Boste darovali mašo zanje? Boste molili, da bodo deklice kričale, ko se na njih zvalijo težka telesa njihovih skrbnikov in rabljev? Boste molili, da bodo njihove mame pozabile na sveto družino, zakon pred bogom in hudiča prijavile na policijo? Ali ga vsaj s težko ponvijo mahnile po glavi.
V resnici sem vam hvaležna, gospod Primc. Ob vas se v meni zbudi prava ženska. Ob vaših plakatih bi lahko kričala. Ne, ni to orgazem. V meni se upre divja ženska, ki sovraži vse licemersko in pritlehno. Ženska, ki bi gorela na grmadi. Ne za vas. Zaradi vas. V meni raste energija za moč, za pogum, za srce in za razum.
Moje želje so drugačne kot vaše. Želim si, da bi pravočasno zaznala stiske. Bila tam in takrat, ko me rabi otrok. Moj, tvoj, vaš, naš. Rada bi spremenila zakon, da bodo otroci bolj zaščiteni kot odrasli. Rada bi več varnih hiš, več psihiatrov za otroke, več posluha za stiske otrok. Mi bo bog uresničil te želje ali naj prosim vas?
Za otroke gre. In vas ni nikjer, ko gre zares zanje. Pojavite se samo ob homoseksualcih. Zakaj vas ne srečam drugje? Sedimo in razpravljamo marsikje. Včasih jočemo od nemoči in besa nad brezbrižnostjo države in nad prekletstvom birokracije, ki melje človeška življenja. Kje ste takrat, gospod Aleš? Kje vas najdem, da se bomo borili za prave stvari? Kam se lahko podpišem, da bodo otroci bolj varni? Naj vam v zameno za plakat srečne družine pošljem fotografijo razbite čeljusti tihe žene, otroka, gluhega od klofute, ali svingerske položaje družinskih mož? Spravljate me v dilemo. Ne najdem vas. Ko vas zagledam, pa kričite in mahate proti nevidnemu sovražniku.
Spoštovani Aleš. Ni treba, da vas je strah. Sprostite se. Jaz verjamem v boga. In moj pravi: Živi in pusti živeti. Je res lepo.
Zoja Gorjanec
Lilijana Avsenik
Mateja Rozman
Marija Kokelj
Vesna Vilčnik
a b
Avguštin Tomšič
Tone Marolt
Darinka Jug
tom Benedik
Davor Tavčar