Dan, ko so Jesenice zasule bombe

V nedeljo bo minilo sedemdeset let od bombardiranja Jesenic. Prvega marca leta 1945, ko so vsi že željno pričakovali svobodo, so zavezniška letala začela bombardirati železniško postajo, od koder so se nemški vojaki vračali nazaj v Nemčijo. A številne bombe so zgrešile cilj in povsem razdejale mesto ...

»Ob 13. uri in petnajst minut so zatulile sirene, da je nevarnost letalskega napada minila. Tisti, ki so sedeli v restavraciji, so brezskrbno ostali pri kosilu. Toda samo nekaj minut zatem so po dolini z vzhoda priletele tri eskadrile trinajstih bombnikov in začeli so spuščati bombe. Odvrgli so 150 bomb, težkih po 250 kilogramov ... Ko so ljudje v zraku zagledali srebrne pike, ki so padale nad mesto, je bilo že prepozno. Bombe so zadevale cilje tako hitro, da ljudje niso imeli časa za umik v zaklonišča ...« Takole piše Tone Konobelj, danes že upokojeni muzejski dokumentalist, v prispevku o bombardiranju Jesenic v Jeseniškem zborniku 2004. V njem je natančno opisal dogajanje v tistih zadnjih dneh druge svetovne vojne, ko je že dišalo po svobodi in se je nemška vojska že začela umikati ... Jesenice so bile z veliko železniško postajo eno najpomembnejših prometnih križišč, prek katerega se je umikajoča nemška vojska vračala nazaj v Nemčijo. In prav železniški tiri, mostovi in postajna poslopja so bili pogost cilj zračnih napadov zaveznikov. A ker so zavezniški bombniki leteli zelo visoko, na višini med tri tisoč in štiri tisoč metri, so bili izredno nenatančni in so povzročili veliko škode na civilnih objektih in tudi veliko žrtev med nedolžnim civilnim prebivalstvom. In tudi na Jesenicah je bilo tako ...

Oče je v nekaj urah osivel

Spomine na tisti čas ohranjajo nekateri Jeseničani, ki so – takrat so bili še otroci – preživeli bombardiranje. Med njimi je Boris Čebulj, eden od znanih štirih bratov Čebulj z Jesenic, eden prvih jeseniških hokejistov in kasneje hokejski sodnik, ki bo letos dopolnil 85 let. »Prvega marca 1945 sva z bratom smučala v Planici. Popoldne sva se z vlakom vračala in vlak je ustavil že pri kurilnici, kjer sva izvedela, da so Jesenice bombardirane. Midva sva v Planici slišala bobnenje, a sva mislila, da bombardirajo Celovec ... Tekla sva domov, živeli smo na Prešernovi cesti v Stegnarjevi hiši. Jesenice so bile razbite in ko sva pritekla domov, so bili k sreči vsi živi, le oče je v nekaj urah povsem osivel,« se spominja Čebulj. Kot je povedal, je okrog Stegnarjeve hiše padlo veliko bomb in mamo je ob bombardiranju vrglo ob steno, mlajšega brata pa je pritisk vrgel ob tla, v glavo pa ga je zadel kamen. Kot se spominja sogovornik, je v okolici hiše padlo vsaj deset bomb, nastali so velikanski kraterji, bližnjo Šutarjevo hišo, kjer so imeli skladišče kož, pa je zadel »ful treffer« in jo je povsem porušil. »Gorelo je celo noč in širil se je strašen vonj po zažganih kožah ...« Tudi stanovanje Čebuljevih je bilo močno poškodovano, tako da so prvo noč vsi spali kar v kuhinji, kjer so zazevale velikanske špranje. »Naslednji dan, ko smo šli po Jesenicah pogledat, kako je s staro mamo, ki je živela za gimnazijo, pa je sledil še hujši šok. Tiste poti ne bom nikoli pozabil. Na Titovi od gimnazije so rasli divji kostanji in po njih je viselo vse, od oblačil do človeških organov ... tega se najbolj spomnim.« Kot pravi Čebulj, je bilo najhuje pri sedanji železniški postaji, kjer so bili železniški bloki; tam je bilo tudi največ mrtvih.

Jesenice v ruševinah

Koliko žrtev je bilo, sicer ni točno znano, piše Tone Konobelj, po različnih virih jih je bilo med 107 in 127, a je bilo število zagotovo večje, med žrtvami je bilo namreč tudi veliko nemških vojakov, ki so jih Nemci odpeljali in pokopali na kranjskem pokopališču. Na seznamu, objavljenem v Jeseniškem zborniku 2004, je poimensko omenjenih 84 žrtev bombardiranja, ki so bile doma z Jesenic, in 39 žrtev iz drugih krajev.

Jesenice so se znašle v ruševinah, močneje poškodovanih ali porušenih je bilo okrog štirideset hiš, lažje pa okrog 150. Veliko je bilo uničenih poti, cest ... Kot se spominja Boris Čebulj, je takoj stekla akcija odstranjevanja ruševin: »Vsi smo redno hodili na udarniške akcije, pomagali smo celo otroci, ki smo čistili opeko. Tisto leto je bilo čudno, a ko je prišel mir, smo hitro pozabili na te dogodke, samo da je bilo vojne konec.«

Anica je umrla

Še bolj pretresljive spomine na tisti čas pa ima Breda Oblak, ki je kot sedemletna deklica preživela bombardiranje Blejske Dobrave. Kot piše Andrej Pikon v Jeseniškem zborniku, so zavezniška letala vas bombardirala 8. februarja 1945. »S sosedovo punčko Anico, ki je imela morda štiri, pet let, sva iskali zadnje zaplate snega za sankanje na farovškem vrtu. Zmotilo naju je letalo, ki je krožilo nad Stolom, in sva se začeli pogovarjati, da letala včasih odvržejo pakete, balone ..., a so nas opozorili, da tega ne smeš prijeti, ker je lahko eksploziv ... Naenkrat letalo znova prileti in vidiva, kako je nekaj odvrglo. Vpili sva: balon, balon!, takrat pa je počilo tako močno, da naju je pritisk vrgel ob tla. Anica je stekla levo po potki proti domu, jaz pa desno k naši hiši, za seboj pa sem še vedno vlekla – sani ... Nova eksplozija me je vrgla po stopnicah, grozno je bobnelo, jaz pa sem čepela na saneh in čakala, kaj bo ... Moja mala Anica pa je na poti proti domu umrla, ker je nanjo ob sunku eksplozije padel konj. Te nežne svetlolase punčke ne morem pozabiti še danes.« In res, na seznamu žrtev bombardiranja v Jeseniškem zborniku najdemo tudi Aničino ime. »Anica Potokar, 1941, otrok, ubita pri bombardiranju Blejske Dobrave 8. 2. 1945.«

A s tem zgodba Brede Oblak še ni končana. Kot je povedala, je po mnogih letih, ko je že živela v Ljubljani, govorila s sosedo, ki je imela sorodnike na Blejski Dobravi. In preko nje je spoznala sestro tiste umrle Anice, ki so ji starši v spomin na med vojno ubito hčerko dali prav tako ime – Anica. In z njo je Breda Oblak še dolgo ohranila stike.

Spominsko obeležje

Kot je dejal Tone Konobelj, je 70. obletnica bombardiranja lahko priložnost za razmislek o tem, da bi žrtvam postavili spominsko obeležje, na katerem bi bila navedena imena vseh, ki so izgubili življenje. »Vse žrtve si zaslužijo spomin in več kot primeren prostor bi bil v Centru 2, kjer je danes namesto podrtih hiš park,« je dejal Konobelj.