V sliki je srce doma

Vinko Hlebš se je po daljšem predahu ponovno predstavil domačemu občinstvu s samostojno razstavo likovnih del Utrip narave v atriju Občine Tržič. Nikakor pa to ni bil predah v njegovi ustvarjalnosti, če namreč ne ustvarja v svojem ateljeju od jutra do večera praktično vsak dan, pa predaja znanje ljubiteljem likovne umetnosti. Tudi najmlajšim in tudi kot prostovoljec.

Slike Vinka Hlebša gledalca lahko očarajo na več načinov. Tudi z barvami, za katere mu je dal priznanje pokojni dr. Anton Trstenjak. »Z mojim bratom sta bila kolega in dr. Trstenjak nas je večkrat obiskal v Tržiču v domači hiši, v kateri imam atelje. Vedno je pozitivno govoril o tem, kako všeč so mu moje barve na slikah, saj je bil znan po dosežkih na področju psihologije barv. Bil je tudi duhovnik in ob krstu ene od mojih treh hčerk in bratovega sina kar v naši dnevni sobi sem mu podaril sliko,« se spominja Vinko Hlebš. Klobčič se je odvijal, saj je prav podarjeno sliko na obisku pri dr. Trstenjaku opazil Milan Butina, ki se je pripravljal na doktorsko dezertacijo z naslovom Dialektičnost likovnega mišljenja. Želel je spoznati njenega avtorja. »Seveda sem takoj 'zagrabil' za to in z Milanom Butino sva se srečevala še nadaljnjih dvajset let. Bil je moj mentor na način, da mi je popravljal likovno tehniko, nikoli pa me ni poskušal usmerjati v to, kaj naj bi delal.« Vinko Hlebš, ki se je izobraževal tudi pri akademskih slikarjih Milanu Batisti in Stanetu Kregarju, je ostal zvest sam sebi, svoji slikarski poti, za katero likovni kritiki večkrat povedo, da je fantastični realizem in s katero se tudi sam avtor poistoveti. Že prav tako žal pokojni dr. Cene Avguštin je v eni od likovnih kritik zapisal: »Vinko Hlebš je bil rojen leta 1943 v Tržiču. Slikati je začel konec šestdesetih let in se je po uspešnih predstavitvah v domačem kraju, v Kranju, Radovljici, Škofji Loki, na Jesenicah, v Ljubljani, Mariboru, Karlovcu, Beogradu, v Tinjah, Celovcu, na Dunaju in drugod kmalu uvrstil med najbolj aktivne in plodovite slikarske ustvarjalce na Gorenjskem. Ta pot je bila naporna in Vinko Hlebš jo je zmogel le z njemu lastno trdoživostjo in delavnostjo, s tisto voljo, ki jo opažamo pri likovnikih, ki so se morali sami dokopati do znanja.« Vinko Hlebš je član dunajskega društva prijateljev umetnosti, prav na Dunaju je bila njegova razstava zelo obiskana in sprejeta, tudi strokovno.

»Rad grem v naravo, kadar dežuje. Vse je sprano, tako čiste barve so in kakšni kontrasti. Naredilo se je že, da sem se vrgel na travo in jo opazoval s povečevalnim steklom,« Vinko Hlebš opiše svoje neposredno doživljanje in doda: »Življenje rastline je tako podobno človeškemu življenjskemu krogu.« Likovni kritik dr. Damir Globočnik pa je slikarjevo notranje razumevanje zunanjega sveta podrobneje opisal v recenziji leta 2011, kjer je med drugim zapisal: »Pri tem velja opozoriti na spoštljiv slikarjev odnos do izbrane motivike, ki jo je vselej iskal v svetu narave. Zavedal se je njene mogočnosti in dejstva, da je majhen delček narave tudi človek, njegovo življenje je umerjeno z naravnimi ciklusi nastajanja, rojevanja, bivanja in minevanja. Pogosto ne gre samo za opozarjanje na življenjske danosti in za namige na prapovezanost človeka in narave, v Hlebševi osebni likovni mitologiji nekateri skupki rastlin (cvetje na vejicah dreves, suhem drevju) nazorno nastopajo v vlogi prispodob človeka.«

Slike z noto dobrodelnosti

Likovne sledi so Vinka Hlebša pripeljale do Ljudske univerze Tržič, s katero že več let odlično sodeluje. Do lani je imel skupino tudi v Domu Petra Uzarja v Tržiču, sodeloval je s kranjskim Centrom slepih in slabovidnih, za likovno umetnost je navduševal otroke v tržiških vrtcih, pa v kranjskem vrtcu Kekec, več osnovnih in srednjih šolah, poletnih kolonijah na morju in v Tržiču v poletni šoli Ljudske univerze Tržič ... Nekdanji udeleženci likovnih delavnic ga obiščejo doma, spijejo kavico in še vedno povprašajo za nasvet.

»Dr. Trstenjak je ob neki priložnosti rekel, da če človek ne more kaj zastonj narediti, tudi ni vredno, da živi,« se spominja Hlebš, in prav njemu je snemalec TV Slovenija Tine Golob rekel: »Saj ti več slik 'šenkaš', kot prodaš.« »Zame je zadoščenje, če lahko podarim sliko, jo nekdo kupi, denar gre pa v dober namen. Pred leti je eno sliko kupila Zavarovalnica Triglav, denar so namenili letovanju socialno šibkejših otrok. Kako sem se razveselil risbice, ki so mi jo otroci poslali v zahvalo z morja in prav vsi so bili podpisani na njej.« Ja, Vinko Hlebš je že bil prostovoljec leta, s soprogo sta botra otrokoma v Kambodži in zgled pomoči sočloveku prenašata na hčerke.

Plodno je njegovo sodelovanje z Varstveno delovnim centrom (VDC) Kranj, še posebno njihovo tržiško enoto. To njegovo delo – kot marsikatero drugo – je povsem prostovoljno. »Vinka poznam že vse življenje. Že moja starša sta velika ljubitelja in občudovalca njegovih slik in sta svoje navdušenje prenesla tudi name. Od nekdaj je prisoten v tržiškem kulturnem prostoru. Ne le kot umetnik, tudi kot človek z veliko karizmo in energijo. Prav zaradi tega so ga sprejeli tudi naši varovanci. Ker je pristen in kot tak ustvari resničen stik s človekom. Iz naših varovancev zna potegniti najboljše. Velikokrat se je zgodilo, da ljudje niso verjeli, da so to res slike oseb, ki so duševno prizadete. Seveda pa se to ni zgodilo čez noč. Vinko v našo enoto prihaja že veliko let, skupaj slikajo vsaj dvakrat tedensko. Prve poteze s čopiči so bile negotove, Vinko pa je v varovancih vzbudil zaupanje, zato so mu sledili, se učili in napredovali. Za naše varovance je slikanje z Vinkom vedno lepa izkušnja, skozi končni izdelek pa doživljajo samopotrditev, dviguje se njihova samozavest, občutek lastne vrednosti, da so v nečem dobri, uspešni. To se pozna tudi pri izdelavi naših lastnih izdelkov iz gline, saj so pri ustvarjanju zdaj veliko bolj suvereni. Vinka cenimo kot slikarja, poznavalca, še bolj pa kot velikega človeka. Je naš prijatelj in prijatelj naših varovancev, hvaležni smo mu za čas in energijo, ki ju razdaja pri nas,« je Vinka Hlebša doživeto opisala Ana Gračnar, strokovna delavka in vodja tržiške enote VDC Kranj.

Z barvami lahko veliko poveš, ves svet, življenje je obdano z barvami. Na sliki Vinka Hlebša je to lahko modro ozadje, ker je modra barva prostora, lahko je to temna barva kot barva skrivnosti ... skrivnosti narave, ki jo tudi pod lupo, če je treba, znova in znova odkriva Vinko Hlebš. »Župan Borut Sajovic je na odprtju zadnje razstave Utrip narave mislil, da sem že do tedaj vse slike pokazal. Vidite, nisem jih še.«