Svet stav

Danes zvečer bodo na 1. programu Televizije Slovenija premierno predvajali dokumentarni film Svet stav, ki pripoveduje zgodbo o zakulisju športnih prireditev, ki jih obožujemo. Sence stav razgalja avtor pravzaprav dveh dokumentarnih zapisov, 25-minutnega feljtona Prirejanje stav in 52-minutnega filma Svet stav, Kranjčan Toni Cahunek.

Tonija se nekateri še vedno spominjajo po eni glavnih vlog v filmu Mitja Okorna Tu pa tam, kjer je igral Storža. Študiral je sicer igro na AGRFT v Ljubljani, vendar ga v zadnjih letih spremljamo bolj kot televizijskega voditelja in novinarja. Lotil se je tudi raziskovalnega novinarstva, kar ga je vodilo k ustvarjanju dokumentarcev.

In zadnji, o športnih stavah, je nastajal tri leta. »Posnel sem ogromno materiala. Potem sem za Tednik naredil dva prispevka in ugotovil, da kup sogovornikov sploh nisem vključil, bi jih pa lahko v dokumentarec. V treh letih se je namreč nabralo za kakšnih sto ur materiala. In po prvih javnih prikazovanjih se je oblikovala končna ideja, da nastaneta dva filma: predfilm v obliki 25-minutnega dokumentarnega feljtona z naslovom Prirejanje stav in 52-minutni dokumentarni film Svet stav, ki se osredotoča na prirejanje tekem in hkrati prikaže širjenje stavnega trga, predstavi vpliv nelegalnih stavnic in težave z odvisnostjo. Feljton se osredotoča bolj na slovensko sceno. V njem recimo izvemo, da v Sloveniji lahko staviš na eni stavnici in da je to velik problem za vsakega stavca; v Svetu stav pa bodo ljudje izvedeli, kako je s prirejanjem tekem, kdo jih prireja, kje, kakšne so težave z ilegalnimi stavnicami, z odvisnostjo …«

V čem je bistvo dokumentarca?

»Da razblini dvome. Tudi sam sem bil pred nekaj leti prepričan, da se to ne dogaja oziroma vsaj ne tako pogosto. Da ljudje spregledajo, da ob športnem dogajanju lahko prihaja tudi do manipulacij pri stavah.«

In na to pri nas največkrat naletimo pri nogometu?

»Mogoče je nogomet najbolj na udaru, ker je najbolj priljubljen šport. Načeloma mislim, da je v vseh naših športih zelo podobna situacija. Menim, da je pri nogometu zlata doba že minila. Tudi na azijskih stavnicah menda na slovenski nogomet ne moreš več staviti, ker je bilo toliko manipulacij, da so rekli, da se tega ne grejo več. Nogomet ni več ključen, so pa tu nekateri drugi športi. Zanimiva je odbojka, ki je sicer nisem vpletal v film, je pa vrhunski šport za prirejanje, ker igra malo igralcev, in če si od nekoga boljši, boš že dobil niz. Tenis je pa sploh super. Tega sem pa izpostavil. Tu se dogovoriš z nekom, ne potrebuješ enajst igralcev pa še drugih enajst, sodnika pa še dva sodnika in kaj bo trener naredil … Mogoče je zdaj prirejanje bolj razširjeno pri individualnih športih.«

Kaj pa atletika?

»Zanimivo vprašanje, s katerim se nisem ukvarjal. Mislim, da je tu teže, bi se pa tudi lahko lepo služilo. Tu je pač manj denarja, manj stav in zadevo težko skriješ. Trenutno je recimo najlaže skriti milijon evrov na svetovnem prvenstvu, ker je toliko denarja vplačanega, da se ta vsota kar zgubi …«

Govori se, da naj bi bila hrvaška tekma s Kamerunci dogovorjena …

»Ja, je bila. Takoj naslednji dan mi je prijatelj poslal tekstovno sporočilo, da je popolnoma navdušen nad igro Hrvatov in da navija zanje. Odgovoril sem mu, da gre za prodano tekmo, ker ustreza vsem vzorcem prodane tekme na svetovnem prvenstvu. Obstaja pa ogromno možnosti: je bila prodana v smislu, da bo Hrvaška zmagala za več kot dva gola; bo vodila ob polčasu in zmagala; je bilo dejansko kaj tudi okoli rdečega kartona …«

Praviš, da ne maraš delati dokumentarcev o stvareh, o katerih ne veš ničesar. Si se odločil in tudi sam stavil?

»Pol leta, potem sem se lotil filma. Niti nisem dobival, bolj zgubljal, a ne velikih vsot. Sem pa takoj ugotovil, da lahko zelo hitro postaneš odvisen od stav. Po dveh mesecih sem dobesedno padel notri. Kaj se zgodi šele nekomu, ki ima ogromno časa …«

Kako pa je to? Se ti svet vrti samo okoli stav? Razmišljaš le o njih?

»Ves dan sediš za računalnikom in staviš. Veliko ljudi to čisto zapopade. Jaz sem imel po dveh mesecih na srečo kup obveznosti in si tega nisem mogel več privoščiti. Doživel pa sem potem malo odtegnitvenega sindroma. Nekdo, ki nima veliko pozitivnih stvari v življenju, pade pod vpliv stav takoj. Občutiš adrenalin in dobiš nagrado za neko pravilno sugestijo. Za občutek, intuicijo dobiš denar. In to je mamljivo. Obstaja pa zelo majhen odstotek ljudi, ki zelo dobro stavijo. Eden od desetih, preostalih devet odvisnikov pa je prepričanih, da jim to, kar delajo, ne škoduje. Med snemanjem sem ugotovil, da izgubljajo ogromno denarja, živcev in časa.«

Potem se je bolje ukvarjati z delnicami … (Smeh)

»Mislim, da je podobna zgodba. Če imaš podatek, ki ga konkurenca nima, si na boljšem, hkrati pa ves čas nekaj raste, pada, iščeš pravi čas za nakup – ko ima ta določeno vrednost. Pri stavah je tudi pomembna vrednost. Moraš vedeti, da je vredno staviti na Brazilijo, ampak če ima nizko kvoto, ni. Pomembno je razmerje kvote in dejanska verjetnost, da se bo nekaj zgodilo. Ko to preračunaš, ugotoviš, na kateri strani je vrednost stave – mogoče na nasprotni ... Zadeva je bolj komplicirana, kot bi si povprečni po­znavalec športnega dogajanja mislil. Sem pa prepričan, da obstaja majhen odstotek ljudi, ki s stavami lahko do­bro služijo.«

Kako stavimo Slovenci?

»Stavimo pač v tistih športih, ki so nam domači. Meka stav je Azija. Pri njih je to kot karaoke – oboje imajo zasidrano kulturi. Zanje stave niso sporne. Stavijo tako ženske kot moški. Zanje je to pač posel.«