Ameriški antropolog preučeval Šenčurjane

Ameriški antropolog Joel M. Halpern je v letih 1961 in 1962 v Šenčurju vodil obsežen raziskovalen projekt. Del njegovega gradiva je pred kratkim izšel v knjigi, ki jo je uredil profesor etnologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani doc. dr. Jože Hudales.

Pred kratkim je izšla knjiga Šenčur in Šenčurjani v prvi polovici 20. stoletja, v kateri je predstavljen del etnološkega gradiva ameriškega antropologa Joela Martina Halperna iz let 1961 in 1962, njen urednik pa je doc. dr. Jože Hudales z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je skupaj z Občino Šenčur knjigo tudi izdala in založila. Šenčurjani so se z gradivom sicer lahko seznanili že maja 2005, ko so študentke etnologije v šenčurskem vrtcu pripravile etnološko-fotografsko razstavo o življenju v Šenčurju v začetku šestdesetih let 20. stoletja.

»Gradivo, izdano v knjigi, je nastalo v letih 1961 in 1962, ko je ameriški kulturni antropolog Joel M. Halpern dobil štipendijo za izvedbo velike raziskave o podeželskih skupnostih na Balkanu in v severni Grčiji. Med izbrane kraje, v katerih bi jo izvedel, je Halpern uvrstil tudi slovenski naselji Gradenc pri Žužemberku in Šenčur. Zlasti za Šenčur je bilo zbrano in tudi prevedeno v angleščino ogromno gradiva,« pojasnjuje Hudales. Halpernu zbranega gradiva sicer nikdar ni uspelo obdelati kot monografijo, zato se je še toliko bolj razveselil novice o izidu knjige Šenčur in Šenčurjani v prvi polovici 20. stoletja. »Nad izidom knjige je bil navdušen in je šenčurskim oblastem tudi čestital za modro odločitev. Takoj je predlagal tudi nadaljevanje projekta, želi si namreč tudi angleškega prevoda, za kar je pripravljen prispevati tudi svoj denar,« je razkril Hudales in razložil, da je gradivo o Šenčurju iz prve polovice 20. stoletja, ki ga je Halpern pred desetimi leti podaril etnološkemu oddelku filozofske fakultete, tako obsežno, da načrtujejo izdajo vsaj še dveh knjig. »Ostalo je še historično gradivo iz matičnih knjig in popisov ter sociološka anketa z osemdesetimi zelo zanimivimi vprašanji, kot je na primer: kaj bi storili z milijon dinarjev, če bi jih zadeli na lotu? Zelo zanimivi so tudi odgovori otrok iz šenčurske šole, kaj želijo postati in doseči v svojem življenju.« Celotno Halpernovo gradivo o Šenčurju v slovenskem originalu in angleškem prevodu je sicer za javnost v znanstvene namene dostopno na Filozofski fakulteti v Ljubljani, knjižnici Univerze Ma­ssachussets v Amherstu, kjer je Halpern predaval, in celo v Kongresni knjižnici v Washingtonu.

Halpern je k sodelovanju pri zbiranju gradiva o Šenčurju pritegnil zgodovinarja dr. Jožeta Žontarja ter sociologa dr. Jožeta Goričarja in Zdravka Mlinarja ter več takratnih študentov etnologije in sociologije Alenko Novak, Majdo Rupar, Andreja Trilarja (tedaj tudi sodelavec Gorenjskega glasa), Milico Varšek, Romana Ceja in Pavla Čelika. Slednjega javnost najbolj pozna kot nekdanjega prvega moža slovenske policije.

Študentje so na terenu zbirali podatke o življenju in kraju med številnimi starejšimi prebivalci Šenčurja. V prvo knjigo je Hudales uvrstil gradivo več kot osemdesetih pogovorov s Šenčurjani o zelo različnih stvareh: od kmečkih opravil, dela v industrijskem Kranju, prehrane, družine in takratnih vrednotah do političnega delovanja, družbenega razlikovanja, vere ter šeg ob porodu, poroki ali smrti. »Šenčur je bil v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja že industrializirana vas, njegovi prebivalci so imeli možnost zaposlitve v Kranju, je pa še marsikatera hiša vsaj delno živela tudi od kmetijstva. Za razliko od danes se je tedaj še zelo čutila navezanost prebivalcev na kmečko zemljo in kmečka opravila. Zanimivo pa je, da šenčurskemu krompirju kakšne posebne slave še niso pripisovali. Ta je verjetno prišla šele v kasnejših letih,« je razložil Hudales.