Na referendumu o arhivskem zakonu

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: Slovenija / petek, 6. junij 2014 / 10:28

Nasprotniki novele arhivskega zakona, o usodi katere bodo na nedeljskem referendumu odločali volivci, trdijo, da gre za načrtno zapiranje arhivskega gradiva, njeni podporniki pa so prepričani, da se arhivi še dodatno odpirajo.

Kranj – V nedeljo se bodo volivci na referendumu odločali o (ne)uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih, ki ga je državni zbor sprejel 28. januarja letos. Referendum bo potekal na po­dlagi zahteve 46.719 zbranih podpisov volivk in volivcev s prvopodpisano Evo Irgl, državno poslanko iz vrst Slovenske demokratske stranke, katera je tudi zbrala podpise.

Nasprotniki t. i. novele arhivskega zakona trdijo, da gre za načrtno zapiranje arhivskega gradiva, ki bo raziskovalcem preprečilo raziskovanje »zločinskih dejanj, ki jih je počela nekdanja Služba državne varnosti (SDV) oziroma tajna politična policija«, kot je na novinarski konferenci o tej tematiki pojasnila poslanka Eva Irgl. Minister za kulturo Uroš Grilc kot predlagatelj zakonske novele po drugi strani zatrjuje, da novela v primerjavi z obstoječim zakonom še dodatno širi dostopnost do arhivskega gradiva, tudi do dokumentov SDV.

Tokratni zakonodajni referendum bo potekal po novih pravilih, ki so jih poslanci sprejeli maja lani s potrebno dvotretjinsko večino za ustavne spremembe. Zakon bo tako na referendumu zavrnjen le, če bo proti njemu glasovala vsaj petina vseh volilnih upravičencev in bo teh več kot volivcev, ki bodo glasovali za uveljavitev zakonov. Za zavrnitev zakona je tako potrebna kvota približno 340 tisoč volivcev.

Onemogoča se dostop do gradiva

Po besedah Irglove SDS nasprotuje noveli arhivskega zakona predvsem zaradi dveh vsebinskih odločb: »Prva je izenačevanje žrtev in storilcev, kar je za nas sramotno in nesprejemljivo. V zakonu iz leta 2006 so bili zaščiteni samo osebni podatki žrtev, ne pa tudi storilcev, kar uveljavlja sedanja novela zakona. Izenačevanje storilcev zločinskih dejanj in njihovih žrtev kaže tudi na siceršnjo odsotnost zavedanja o tem, kaj vse so žrtve pretrpele ... Druga vsebinska točka, ki je za nas nesprejemljiva in je sporna, pa so postopki anonimizacije, preko katerih se onemogoča dostop do arhivskega gradiva,« je dejala. Kot dodaja, na primeru arhivskega spisa, ki obsega več kot 65.000 strani, delata zgolj dva arhivarja, ki zato ne bosta mogla v doglednem času anonimizirati takšnega besedila. Ob tem poudarja, da je bilo približno osemdeset odstotkov arhivskega gradiva Udbe že uničenega, zato je treba na preostanek po njenem prepričanju še toliko bolj paziti: »Potrebno je narediti vse, da bodo lahko raziskovalci, zgodovinarji, publicisti in zainteresirana javnost imeli odprt dostop do njega. Na ta preostanek arhivskega gradiva moramo paziti tudi zato, ker gre za narodovo identiteto.«

Tudi publicist Igor Omerza je prepričan, da se arhivsko gradivo z novelo zakona zapira, saj vlada za t. i. počrnjevanje občutljivih osebnih podatkov, »kar je izredno zamuden postopek«, ni predvidela dodatnih finančnih sredstev. Kot pravi, zakon sicer omogoča, da se anonimizacija preskoči, vendar pa uvaja dodatne zahteve, ki jih mora uporabnik izpolnjevati. »Prejšnji zakon je določal, da če je javni interes večji kot osebni, potem se lahko da dovoljenje tudi za gledanje vsebin, ki jih zakon ne dopušča. Novela ne dopušča, da bi gledali osebne dosjeje ljudi, ki so živi ali ki so mrtvi manj kot deset let,« je dodal. Prepričan je tudi, da je novela glede na nove zakonske zahteve točno določeno uperjena proti dvema raziskovalcema – Romanu Leljaku in njemu.

Arhivi se dodatno odpirajo

»Državljani bodo znali sami presoditi, ali gre pri referendumu za resno vsebinsko vprašanje delovanja arhivov ali pa za spreten konstrukt ideološkega boja,« pa meni minister za kulturo Uroš Grilc in izpostavlja tri ključne razloge, zakaj bodo z novelo slovenski arhivi bolj odprti kot doslej. Tako se po njegovih besedah prvič v zgodovini Slovenije odpravlja vse stopnje tajnosti za gradivo, ki je nastalo pred mejnim datumom 17. maj 1990. Oži se tudi nabor občutljivih osebnih podatkov, saj iz njega črta politično in filozofsko prepričanje ter članstvo v sindikatu, ki se v 403 tekočih metrov gradiva nekdanje SDV tudi najpogosteje pojavljajo. »Po trenutno veljavnem zakonu je prosto dostopnega le pet odstotkov gradiva nekdanje SDV, novela pa ta odstotek dvigne na kar 75 odstotkov;« zatrjuje minister, ki navaja, da gradivo, ki je trenutno zaradi vsebnosti občutljivih osebnih podatkov, pa četudi na eni sami strani, nedostopno, z novelo postaja dostopno, imena in priimki pa ostanejo vidni. In tretjič, tako minister, novela arhivskega zakona za znanstvene organizacije, raziskovalce in novinarje ne spreminja ničesar, postopek dostopa tudi do občutljivih osebnih podatkov pa jasneje veže na zakon o upravnem postopku. »Postopek pridobitve prinaša predvidljivost, transparentnost in pravno varnost za raziskovalce. Za potrebe postopkov uradnih organov novela še naprej predvideva prost dostop do vseh gradiv in podatkov.«

Grilc kritikom še odgovarja, da je novela jasno uperjena zoper monopol nad interpretacijo polpretekle zgodovine, zoper prisvajanje zgodovinske resnice. »Z odpiranjem arhivov za vse državljanke in državljane daje arhivskim dokumentom pravo vlogo v družbi, tudi v skrbi za dediščino in pravico vedeti, ki je pred pravico varstva zasebnosti,« je še pojasnil. Po njegovih besedah bo anonimizacija, ki je zaradi vsebovanja občutljivih osebnih podatkov potrebna za okoli 25 odstotkov arhivskega gradiva nekdanje SDV, ob intenzivnem delu arhivskih strokovnjakov terjala dve do tri leta in ne desetletja, kot trdijo nekateri.

Novelo podpira tudi direktor Arhiva RS Bojan Cvelfar, ki je poudaril, da v postopku nastajanja arhivske novele v arhivski stroki ni bilo nasprotovanj predlaganim rešitvam. Kot pravi, do sprejemanja zakona v državnem zboru ni nihče problematiziral varovanja občutljivih osebnih podatkov nosilcev javnih funkcij. »Anonimizacija pa je bila dodana v sami parlamentarni proceduri na predlog enega od kasnejših prvopodpisnikov pobude za referendum,« pravi Cvelfar, ki poudarja, da je novela nastajala izključno iz potrebe po boljšem in učinkovitejšem reguliranju celotnega arhivskega področja, pri tem pa izhajala predvsem iz težav, ki so se pojavljale pri praktičnem izvajanju starega zakona. »Po starem zakonu je gradivo, ki vsebuje občutljive osebne podatke, nedostopno. Po novem zakonu pa je takšno gradivo dostopno, pri čemer se na primeren tehnološki način zakrijejo občutljivi osebni podatki iz najbolj intimne sfere človekovega življenja,« je še razložil in dodal, da konkretna imena sodelavcev SDV ne bodo zakrita.