Vojne slike: Galicija, Karpati, Doberdob, Škabrijel, Kobarid …

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 6. maj 2014 / 11:35

Ob stoletnici začetka prve svetovne vojne se je zanimanje zanjo izjemno povečalo. Zgodovinar Marko Štepec je zato kot njen poznavalec letos zelo iskana osebnost. Tako bo tudi v prihodnjih letih, vse do leta 2018, ko se bodo zvrstile še mnoge obletnice iz prve od dveh največjih vojn vseh časov …

Večina Slovencev je za vas in vaše delo izvedela šele letos, ko so na TV Slovenija februarja in marca pet torkovih večerov predvajali dokumentarno serijo Slovenci in 1. svetovna vojna 1914–1918. Zraven ste bili kot glavni scenarist in najbrž ni pretirano reči, da ste nam z njo znova odkrili to veliko, a precej pozabljeno vojno?

»To je v bistvo slaba novica za odmevnost muzejskih razstav in strokovnih besedil. Televizija je resnično še vedno močan in povsem drugačen medij, kot je na primer razstava ali razprava. Tudi način dela se razlikuje od priprave razstave, predavanja, besedila ali knjige. Odmevnost televizije, ki določeno vsebino pripelje v vsak dom, in s tem povezana odgovornost, je res velika. Pri tem je takšen projekt vedno skupinsko delo, z izjemno pomembno vlogo režiserja, v našem primeru tudi soscenarista in urednika Valentina Pečenka, ki res obvlada svoje delo, a ga gledalci na ekranu osebno ne vidijo. Pravijo, da boljši ko sta režija in montaža, manj se vidita; pomembno je, da filmska pripoved gledalca potegne v vsebino in ga nagovori z določeno čustveno močjo. Gledalci ne vidijo celotne ekipe in mesecev trdega dela za kamero in montažno mizo, snemanja, osvetljevanja, priprave glasbe, lektoriranja, prevodov in vseh drugih drobcev, pa organizacije snemanj in potovanj, ki skupaj prispevajo in sestavljajo mozaik filmske pripovedi. Tudi scenarist bi ostal neopažen, če ne bi sprejel tudi vloge naratorja. V filmu sodelujejo številni naratorji, vsi so bili povabljeni zato, ker izbrana poglavja prve svetovne vojne, obravnavano lokacijo, mesto ali problematiko avstro-ogrske monarhije odlično poznajo. Serija je tudi pregled stanja raziskovanja prve svetovne vojne pri nas v zadnjih letih in odmev javnosti je prav presenetljiv.«

Bila je prva totalna vojna

Naziv prva svetovna vojna se je seveda uveljavil šele po drugi. Kako pa so tej vojni rekli pred njo? Za Francoze vem, da ji še danes pravijo Velika vojna (Grande guerre) …

»Za evropsko zgodovinopisje, ne le francosko, in tudi za širšo javnost je bila prva svetovna vojna velika vojna. To so razumeli v vsebinskem smislu kot vojno, ki je vplivala in spremenila vsa področja življenja, umetnost, kulturo, gospodarstvo in je pomenila duhovni prelom s preteklostjo. Njen vpliv na dvajseto stoletje je bil, na primer po mnenju zgodovinarja Francoisa Fureta, primerljiv z vplivom francoske revolucije na devetnajsto stoletje. Evropsko zgodovinopisje prvo svetovno vojno razume kot ključ za razumevanje dvajsetega stoletja. Pri nas ni bilo tako, pri nas je bil pomen prve svetovne vojne marginaliziran, pogosto je bila razumljena le kot uvod v nastanek jugoslovanske države, zato se zdi, da je bilo okrnjeno tudi razumevanje dvajsetega stoletja. Seveda je bil tudi pojem velika vojna zlorabljen v propagandne namene. Vemo, da je na primer italijanska državna ideologija po končani vojni na mirovnih konferencah in v obdobju med obema svetovnima vojnama in pozneje izgrajevala mit velike vojne, v kateri naj bi italijanski vojaki s krvjo plačali svojo sveto zemljo in s tem osmislili svoje državne interese in ozemeljske zahteve. To je bila osnova mita, ki je v skladu z dnevnopolitičnimi interesi večal število padlih vojakov in pozabljal na resnično življenje, stiske in doživljanje vojakov v strelskih rovih in sploh na vojno dogajanje; to se je v resničnosti precej razlikovalo od predstav, ki so bile zapisane v šolskih učbenikih. Ta odnos do velike vojne je tudi povzročil, da so v evropskih državah, ki imajo danes največje muzejske zbirke, že zgodaj začeli zbirati gradivo, pričevanja in fotografije, pri nas pa smo s tem delom zamudili za skoraj sedemdeset let in pri tem izgubili številna osebna pričevanja.«

V čem se je ta vojna razlikovala od prejšnjih?

»V vsaki vojni sicer lahko prepoznamo določene podobnosti, ki so povezane s človeškim pohlepom, nasiljem in drugimi tovrstnimi lastnostmi. Ne nazadnje še danes prebiramo vso klasično literaturo in se nam ne zdi zastarela, ko piše o boju za prevlado, vojnih temah in nasilju, kar pomeni, da se v nasprotju s svojimi predstavami morda ne spreminjamo tako, kot bi si želeli. A kljub vsemu – vsaka vojna se tudi razlikuje od drugih. Prva svetovna vojna je bila posebna v tem, ker je bila vojna v dobi industrijskega razvoja. Ne le, da so bile vse pridobitve tehnološkega razvoja uporabljene na področju oboroževanja, ampak se je tudi družba spremenila v množično industrijsko družbo – tudi avstro-ogrska, za katero je bil značilen počasen razvoj, a je vseeno doživljala spremembe v smeri modernizacije – zato je bilo morda sodobnikom še bolj nenavadno to nasprotje med tradicionalno družbeno hierarhijo, vrednotami starega sveta in sodobno množično mobilizacijo. Prva svetovna vojna je v tem smislu sodobna totalna vojna, ker poleg splošne mobilizacije vključi tudi zaledje; izvedena je delovna mobilizacija, družba se militarizira, vojska poveže vse družbene strukture v nekakšno celoto, ki služi uresničevanju vojnih ciljev. Način posega v civilno sfero je v prvi svetovni vojni drugačen; v evropskih državah nastane sistem vojaškega kroženja med prvo bojno črto in zaledjem, ki vojno spremeni v industrijski vsakdan, ki vključuje vse gospodarske, prometne in prehranske zmogljivosti. Izraz totalna mobilizacija, ki ga za opis vojnega dogajanja uporabi tudi esejist in nemški vojak Ernst Jünger, je morda najprimernejši pojem, ki ilustrira razliko prve svetovne vojne od predhodnih vojn.«

Slovenska bojišča

Kje vse so se v tej vojni bojevali slovenski vojaki?

»Slovenski vojaki so s tretjim korpusom avstro-ogrske armade avgusta 1914 večinoma odšli na vzhodno bojišče in v Galiciji doživeli svoj ognjeni krst. Dva bataljona celjskega 87. pehotnega polka in dva črnovojniška bataljona sta bila poslana na balkansko bojišče. Pri tem običajno sledimo polkom, ki so zaradi teritorialnega načina nabora bili večinsko slovenski, pozabljamo pa, da so slovenski vojaki služili v manjšem odstotku tudi v številnih drugih enotah vseh rodov avstro-ogrske skupne vojske in vojske obeh polovic države. Po italijanskem napadu so odšli slovenski vojaki na soško bojišče, velik del na kraški rob, kjer je Doberdob postal sinonim trdih bojev slovenskih vojakov na Krasu, in drugam ob reki Soči. Spomladi 1916 so jih začeli pošiljati na tirolsko bojišče, kjer so sodelovali v junijski ofenzivi pri Asiagu, nekatere so potem poslali nazaj na soško bojišče, nekatere na vzhodno; kranjski 17. pehotni polk, ki je imel svoje položaje na visokogorski planoti Monte Chiesi, kjer se po njemu še danes območje imenuje Dolina Slovencev, pa je do konca vojne ostal na Tirolskem. Slovenski vojaki celjskega 87. in ljubljanskega 2. gorskega strelskega polka so obdržali položaje na Svetem Gabrijelu, Škabrijelu, kjer so potekali najtrši boji v 11. italijanski ofenzivi. Vojaki 7. koroškega pehotnega polka in mariborskega 26. strelskega polka so v bovški kotlini sodelovali pri slavnem preboju pri Kobaridu. Skupaj z Borojevićevo armado so odšli proti reki Piavi in tam sodelovali v zadnji avstro-ogrski ofenzivi. Slovenski topničarji so sodelovali v bojih na turškem bojišču in topničarji iz Vipave na zahodnem bojišču. Na balkanskem bojišču so nekateri doživeli umik s srbsko vojsko prek albanskih gora in dobrovoljci so iz ujetništva v Rusiji odšli na Solunsko fronto ... Ja, vojna je Slovence prav dobro pomešala po bojiščih. Nekateri so doživeli dolgoletna ujetništva v Rusiji in Italiji. Številni se nikdar niso vrnili domov in so pokopani daleč od svoje domovine.«

Kaj je bilo najbolj značilno za bojišči, na katerih je bilo največ slovenskih vojakov – v Galiciji in ob Soči?

»Našim dedom in pradedom sta Galicija in Karpati pomenila grozo vojne, tam je generacija vojakov doživela svoje prvo srečanje z vojno in tisti civilizacijski šok, ob katerem je Ivan Matičič zapisal, da si take vojne nismo predstavljali. Širša javnost si predstavlja bojišča prve svetovne vojne po vzorcu zahodne fronte, a leta 1914 avstro-ogrska vojska nima strelskih rovov. Vojaki pridejo v sredo topniškega in mitralješkega ognja, ki jih s svojo silovitostjo dobesedno pokosi. Umetnostnega zgodovinarja Vojeslava Moleta ruski častnik, ki ga sreča ranjenega na poti v ujetništvo, začudeno vpraša, zakaj avstro-ogrska vojska ne koplje jarkov. Mole mu kot umetnostni zgodovinar, čeprav rezervni častnik, ne zna odgovoriti. Avstro-ogrski vojaki so brez čelad in takšna zdesetkana in izmučena vojska se začne umikati na Karpate in šele tam kopljejo strelske jarke, utrjujejo položaje in doživijo izredno mrzlo zimo v neprimernih oblačilih. Drugače od galiških blatnih poljan in hude zime na soškem bojišču poteka bojna črta po visokogorju in prek Krasa, kjer je pritisk napadalcev najhujši. Na kamnitem kraškem terenu imajo branilci izjemno slabe zaklone, mnogo prešibke enote komaj zadoščajo za obrambo in pomanjkljivo prometno infrastrukturo, ki jo vojska mrzlično gradi. Kamniti kraški teren podeseteri učinke topniškega obstreljevanja in hudo težavo pomeni kronično pomanjkanje vode. To so razmere, v katerih živijo soški branilci vseh narodov monarhije. Podnevi se ne premikajo, da ne bi izdali svojih položajev, preskrba s hrano je izredno slaba in umrljivost izjemno visoka. Ofenzive se na soškem bojišču začenjajo z večurnimi topniškimi pripravami, sledijo juriši pehote prek vmesnega polja, prepredenega z žičnimi ovirami, ki jih skušajo popolnoma zblazneli vojaki z zadnjimi močmi ustavljati v bližnjih bojih. Preživeli vojaki ponoči utrjujejo porušene okope in kopljejo zaklone, bojišče osvetljujejo reflektorji in vojaki komaj čakajo, da po štirinajstih dneh ali treh tednih dobijo zameno in odidejo v zaledje – tisti seveda, ki to norost preživijo in kot ranjenci ne izkusijo sistema bolnišnic. Ob vsem poznavanju dnevniških in spominskih zapisov se bojim, da si danes to bojno izkušnjo v vsej njeni silovitosti in posledicah zelo težko predstavljamo.«

Kolikšna je bila »teža« soške fronte, če jo primerjamo s še večjimi bojišči v tej vojni, zlasti z največjima, na zahodu in vzhodu?

»Za slovenski prostor je bila seveda izjemno pomembna, saj je soška armada varovala slovensko zaledje pred vojnim uničenjem. Zato ni slučaj, da je njen poveljnik postal častni meščan Ljubljane in številnih drugih mest. Soško bojišče je eno od evropskih bojišč, na njem so se borili vojaki številnih narodov in si v vseh pogledih in z vsemi svojimi posebnostmi zasluži vso raziskovalno in kulturno-zgodovinsko pozornost. To je bojišče na našem pragu, ki je pomemben del slovenske preteklosti. V Posočju so se branile meje Avstro-Ogrske kot širše domovine in posredno tudi slovensko ozemlje in narodne meje – to se je boleče pokazalo po končani vojni, ko so bila z rapalsko mejo obsežna ozemlja s slovenskimi prebivalci tostran stare avstro-ogrske meje odrezana od matičnega naroda. V primerjavi z zahodnim in vzhodnim bojiščem pa je, kar je v preteklosti v diskusijah večkrat opozoril izjemni poznavalec soškega bojišča in njegove dediščine, geograf in zgodovinar Marko Simić, bila soška fronta strateško bolj obrobnega pomena. To pa za vojake, ki so tam umirali, in za prebivalce v zaledju, ki so vse to ob vojnem pomanjkanju doživljali, ne pomeni nič bistveno drugačnega, kot je bilo življenje in umiranje v preostali Evropi.«

Borojević in Cadorna

Kakšna poveljnika sta bila glavna nasprotnika na soški fronti, »naš« maršal Svetozar Borojević in italijanski general Luigi Cadorna?

»Feldmaršal Svetozar Borojević pl. Bojna je bil avstro-ogrski visoki častnik slovanskega rodu, do konca zvest prisegi cesarju in Avstro-Ogrski, ki jo je razumel kot zaščitnico vseh njenih narodov. Postal je poveljnik 5. armade in predvsem njemu se pripisuje, da je predlagal obrambo na Soči, ne na Savi, kar bi bilo katastrofalno za Slovence. Njegov obrambni koncept je bil izjemno učinkovit, zaradi česar je feldmaršal dobil popularni naziv Soški lev. Podrejeni vojaki so ga spoštovali, čeprav je bil trd, a pravičen častnik, ki je pogosto obiskal enote na bojišču, kar za visoke častnike ni bilo vedno običajno. Njegov štab je bil v Postojni in po preboju italijanske fronte se je ob odhodu posebej zahvalil, kot lahko preberemo v postojnski kroniki, prebivalcem in slovenskim vojakom za njihovo hrabro držo na bojišču. V zadnjem letu vojne je odsvetoval junijsko ofenzivno operacijo ob reki Piavi, a je prevladal nasprotni ofenzivni koncept, ki ob izčrpani in slabo hranjeni vojski ni bil uspešen. Po koncu vojne so mu isti ljudje, ki so mu častno meščanstvo podelili, to tudi vzeli. Pozabili so njegove obrambne zasluge in v njem videli le še častnika poražene avstro-ogrske armade. V Avstriji je napisal kratke spomine o vojni z Italijo in med prebivalci Kraljevine SHS utonil v javno pozabo. Grof general Luigi Cadorna, poveljnik italijanske vojske, je bil zagovornik zastarelih strateških konceptov in vodenja. Ustvaril je togo in strogo hierarhično vodenje, ki je podrejenim puščalo malo iniciative, kar se na bojišču ni najbolje obneslo. Zamenjal je številne častnike, ki jih je krivil za neuspehe, in najstrožje kaznoval dezerterje, število smrtnih kazni je naraščalo in med svojimi podrejenimi in vojaki je bil vse manj priljubljen. Ob zlomu italijanske vojske je namesto načrtovanega umika na obrambno črto ob reki Tilment zapovedal umik do reke Piave, zapadel zato v nemilost in bil zamenjan. Poznavalci vojaške zgodovine danes vedo, da italijanski vojski ob Tilmentu ne bi uspelo zadržati zmagovalnega zagona avstro-ogrsko-nemške armade; zato je bila odločitev, ki je sicer prepustila Furlanijo ropanju, za italijansko vojsko odrešilna. Ob reki Piavi so potem ob podpori francoskih in angleških enot lahko vzpostavili čvrsto obrambno črto. Zaradi svoje odločitve in poraza je bil zamenjan in je padel v nemilost pri italijanski javnosti.«

Stara mama mi je kot otroku pripovedovala, da se je med vojno, ko je bil njen mož na daljni ruski fronti, večkrat slišalo oddaljeno in zamolklo bobnenje čez hribe z zahodne strani v žirovsko kotlino – to naj bi bil odmev bitk na soški fonti … Katere so bile najhujše?

»Bobnenje soških bitk se je po ohranjenih virih slišalo globoko v zaledje in ljudje so ga s strahom poslušali in se spraševali, koliko lahko verjamejo propagandnim novicam o uspešni obrambi in kaj se dogaja z njihovimi domačimi, ki so bili vpoklicani. Vsaka od 12 ofenziv na območju od Krasa do Rombona je imela svoje posebnosti. V vojaškem spominu napadalcev in branilcev so ostali kot najhujši boji tisti na doberdobskem Krasu, Fajtjem hribu, Kalvariji, Prižnici, Mrzlem vrhu, Čukli in še kje. V nasprotju z mitom, da je bila največja soška ofenziva prav prva skupna avstro-ogrsko nemška ofenziva v zgornjem Posočju, ki je uspešno prebila italijansko bojno črto konec oktobra 1917, je bila v resnici največja pravzaprav zadnja italijanska ofenziva, ki je skoraj zlomila branilce. Ena od osrednjih točk ofenzive, ki se je s topniško pripravo sicer začela na širšem območju soškega bojišča 18. avgusta 1917, je postal hrib Sveti Gabrijel, danes znan kot Škabrijel; napadalci so ga skušali zasesti za vsako ceno, a je položaje uspelo v najtežjih septembrskih trenutkih obraniti vojakom slovenskih bataljonov 87. in 2. gorskega strelskega polka. Nanje je bila izstreljena največja koncentracija topniških granat na soškem bojišču, a povsem poblazneli in izčrpani branilci svojih položajev kljub grozljivim izgubam niso prepustili nasprotniku. Ernest Hemingway, ki je na bojišče ob reki Piavi prišel aprila 1918 in ni bil nikoli na soškem bojišču, je v svojem slavnem romanu Zbogom orožje omenil hrib smrti – Sveti Gabrijel, ki je njegovim italijanskim informatorjem še dolgo vzbujal grozo.«

Čudež pri Kobaridu in konec

Potem pa se je po tej pozicijski vojni, ki sta jo vodila Cadorna in Borojević, zgodil »čudež pri Kobaridu«? Zakaj se ni že prej? Je bil ta preboj res bolj nemško kot avstro-ogrsko delo?

»V enajsti italijanski ofenzivi, ki so jo italijanski poveljniki spet prehitro zaključili, se je pokazalo, da branilcem na banjški planoti grozi zlom, in to svarilo je bilo izhodišče za načrtovanje odrešilne ofenzive. Avstro-ogrski štab in predvsem cesar Karel si je želel, da bi to zmogla Avstro-Ogrska sama, brez nemške pomoči, saj si konec leta 1917 ni več želel tesnejšega nemškega objema, a to zaradi pomanjkanja enot in splošne izčrpanosti ni bilo mogoče. Nemška vojska je sodelovanje sprejela in začela se je koncentracija skupnih enot in organizacija ofenzivnega sunka. Vprašanje, zakaj se ni zgodilo prej, je po bitki, v kateri je bil obseg uspeha presenečenje celo načrtovalcem, dobil tudi Borojevićev štab, a odgovor se najverjetneje skriva v razpoložljivih enotah in razmerju števila vojakov, ki je komaj zadoščalo za uspešno obrambo ob upoštevanju vseh naravnih danosti. Ofenziva je bila sicer skupna, sestavljena je bila skupna 14. armada kot glavna udarna sila ofenzive, njena poveljnika sta bila nemška generala Otto von Below in Konrad von Dellmensingen. Poveljstvo avstro-ogrskega korpusa, ki je načrtoval prodor v smeri Bovca, je prevzel Alfred Krauss. Kar vse kaže na to, da je bila nemška vloga izjemno pomembna. Z nemške strani so sodelovali številni izkušeni in odlikovani častniki in vojaki. Priprave so bile kljub majhni možnosti za uspeh izjemno uspešne in vreme naklonjeno. Ideja je bila pravzaprav precej nenavadna, saj je bilo treba ob še vedno zelo pomanjkljivi prometni infrastrukturi v zgornje Posočje skrivaj pripeljati ogromno količino vojaške opreme in vojakov. Uporabljen je bil plin, ki je seveda imel bolj psihološki kot dejanski učinek, in načrtovalci so 'prekršili' določena samoumevna strateška pravila. Na poraženi strani so pozneje vsem tem elementom propagandno pripisovali skoraj čudežne učinke. Dejstvo je, da je bil glavni vzrok hitrega italijanskega poraza naveličanost vojne in nesmiselne smrtne žrtve v enajstih italijanskih ofenzivah, ki niso dosegle zaželenih učinkov. Željko Cimprič iz Kobariškega muzeja zato zelo utemeljeno vzroke za italijanski poraz išče v dveh letih nesmiselnega bojevanja in neuspešnih poskusov osvojitve Mrzlega vrha z vsemi tragičnimi zgodbami in padcem vrednosti človeškega življenja tako med branilci kot napadalci.«

Italijani Kobaridu pravijo Caporetto. Ta beseda je v italijanščini še vedno sinonim za poraz; velikemu porazu na volitvah pravijo »Caporetto elettorale« … Preboj pri Kobaridu je bil bleščeča zmaga, a že leto pozneje se je zgodilo pravo razsulo. Ga res ni bilo mogoče preprečiti?

»Avstro-ogrska vojska je po odhodu nemške armade ostala na Piavi spet sama, njeno stanje je bilo vedno slabše. Italijani so s pomočjo zaveznikov vzpostavili obrambo ob reki Piavi in ob zavesti, da gre zdaj zares za obrambo domovine, ne več za neke propagandne cilje, hitro nadomestili izgubljeno opremo, orožje in vojno moralo. Avstro-ogrska vojska, ki je bila vse bolj izčrpana in od pomladi 1918 dalje celo vse bolj lačna, se ni naučila lekcije iz kobariškega preboja in je junijsko ofenzivo ob Piavi začela na širokem območju od Jadranskega morja do Montella. Zadnja ofenziva avstro-ogrske vojske ni uspela, glavni problem je vse bolj postajalo splošno pomanjkanje in z njim povezano naraščanje nezadovoljstva v zaledju in med vojaki. Znaki nezadovoljstva so bili upori vojakov, med njimi tudi trije upori nadomestnih bataljonov slovenskih polkov. V slovenskem zaledju so od septembra 1917 dalje ženske zbrale prek sto petdeset tisoč podpisov v podporo Majniški deklaraciji in deklaracijsko gibanje je preraslo v eno največjih mirovnih gibanj na Slovenskem. Splošna izčrpanost pa je dobesedno prisilila vojaške stroje, da se začno ustavljati. Zadnja italijanska ofenziva, ki se je začela točno leto dni po preboju, je potekala proti vojski, ki je skupaj z državo počasi razpadla.«

Če prav vem, se sploh ne ve natančno, koliko Slovencev je padlo v vojni 1914–1918?

»Popisi padlih slovenskih vojakov so sicer vedno natančnejši, končnega števila pa še vedno nimamo. Na podlagi primerjalnih podatkov se ocenjuje, da je padlo med 35 in 40 tisoč slovenskih vojakov.«

Vloga Gorenjske

Gorenjska je bila v tej vojni zaledje soške fronte. Bojev tu ni bilo, zato pa marsikaj drugega?

»Gorenjska je doživljala usodo splošne vojaške mobilizacije in težave zaledja s prehransko krizo, rekvizicijami in delovno mobilizacijo. Gorenjci so večinoma služili v kranjskem 17. pehotnem polku, 27. domobranskem pehotnem polku, 7. lovskem bataljonu in nekaterih drugih enotah. Bližina soškega bojišča je močno vplivala na vsakdanje življenje. Za potrebe enega vojaka na bojni črti je v zaledju delalo vsaj pet delavk ali delavcev v vojaških delavnicah in industriji. To so bili pogosto ujetniki, ki so delali v izjemno zahtevnih delovnih razmerah in pomagali tudi na kmetijah. Še vedno nimamo točnih ocen in podatkov, koliko ljudi se je začasno priselilo v zaledje soškega bojišča. Gorenjska je sprejela prve valove beguncev, ki so v nasprotju z vojaškimi zahtevami želeli ostati čim bliže svojih primorskih domov. Prek Bohinja in Komne, Kranjske Gore in Vršiča, Škofje Loke in Železnikov so potekale najpomembnejše preskrbovalne poti soškega bojišča z vsemi zalednimi preskrbovalnimi sistemi. Na Gorenjskem so bile pomembne vojaške bolnišnice. Ranjence so oskrbovali tudi samostan v Mekinjah, bolnišnica na Loškem gradu in še kakšna ustanova, ki ni bila primarno namenjena ranjencem. V Kranju so imeli štab in stanovanja nemški častniki, načrtovalci Kobariškega preboja, in še bi lahko naštevali, veliko pa ostaja neraziskanega …«

Vsi vemo za Rusko kapelico na Vršiču, malo pa je znano, da so na soški fronti na »naši« strani sodelovali tudi muslimanski vojaki iz Bosne in da so imeli v Logu pod Mangartom celo nekakšno džamijo, prvo na slovenskih tleh …

»Bosna in Hercegovina je bila v tem obdobju del Avstro-Ogrske in tudi štirje bosansko hercegovski pehotni polki so odražali strukturo mobilizacijskih okrajev, tako kot vse avstro-ogrske enote. V 4. bosansko-hercegovskem polku, ki je imel mobilizacijsko mesto v mostarskem okraju, je bil zelo visok odstotek muslimanskih vojakov. Borili so se na Rombonu in v Logu pod Mangartom so pokopani padli vojaki na vojaškem pokopališču z enim najlepših spomenikov prve svetovne vojne pri nas, ki ga je izdelal češki kipar Ladislav Kofranek. Mimogrede: poleg BH4 in nekaterih drugih enot, ki so se borile na tem območju, je na spomeniku vrisana tudi oznaka slovenskega 27. domobranskega pehotnega polka, gre torej za skupni spomenik padlim vojakom, tudi slovenskim. Avstro-Ogrska je bila večnarodna država, vojni kurati so bili častniki in del vojaške hierarhije, verska strpnost je bila samoumevna in je tudi v praksi delovala. Eden od kazalcev je bila tudi džamija, ki je stala v Logu pod Mangartom za vso množico muslimanskih vojakov, ki so se borili in umirali na Rombonu. Škoda, da je bila po vojni odstranjena, saj bi lahko bila odličen in poučen spomenik avstro-ogrske sakralne dediščine, kot je na planini Polog cerkvica Svetega Duha eden najlepših slovenskih secesijskih spomenikov.«

Na Gorenjskem sta poleg ruskega pod Vršičem še vsaj dve večji vojaški pokopališči iz te vojne, v Ukancu in Bohinjski Bistrici. Kateri vojaki počivajo na teh dveh?

»V Ukancu je na pokopališču spomenik z napisom Junakom Krna, braniteljem Bohinja, na njem so pokopani avstro-ogrske vojaki, ki so padlih v bojih v krnskem pogorju, v zelo pisani narodni sestavi: Poljaki, Madžari, Slovaki, Ukrajinci, Čehi, Romuni … Območje Bohinja in Bohinjske Bistrice z bohinjsko železnico je bilo izjemno pomembno preskrbovališče severnega dela soškega bojišča, v krnskem pogorju, od Mrzlega vrha do Banjščic. V Bohinjski Bistrici sta delovali tudi dve vojaški bolnišnici. Umrle vojake so pokopavali na pokopališču Rebro. Tudi na tem pokopališču so pokopani vojaki vseh narodov monarhije in tudi nekaj ruskih ujetnikov. Območje je zelo dobro raziskal pionirski raziskovalec prve svetovne vojne Tomaž Budkovič in svoje izsledke objavil v knjigah o Bohinju z bogatim gradivom.«

V prihodnjih letih bomo obujali spomine na velike bitke in poveljnike? Kako pa je bilo v teh bojih »navadnemu vojaku«, zlasti slovenskemu? Kakšna je bila »antropologija vsakdanjega življenja« povprečnega vojaka v tisti veliki vojni?

»Življenje v prvi bojni črti je potekalo v blatu strelskih jarkov ali kamniti kraški vročini ob pomanjkanju vode, z nepokopanimi trupli, ušmi, podganami, ostanki minulih bitk, brez osnovne higiene, v stalnem smradu in obstreljevanju. Zlasti doživetja ofenzive si danes težko predstavljamo in tudi vojakom, ko so se z njo prvič srečali, je bilo to šokantna izkušnja, ki je pustila močan vtis. Mi se danes res ukvarjamo z bitkami in poveljniki, pozabljamo pa vsakdanjo umazanijo vojne, v kateri so vojaki živeli, kroženja med strelskimi rovi, zaledjem, bolnišnicami in dopustom. V zaledju so bili vojaki pretreseni nad razliko – čeprav tudi v kavarnah kmalu ni bilo ob kavi mleka in sladkorja in je tudi zaledje zajela t. i. totalna mobilizacija; a v njem so civilisti kljub prehranski krizi vseeno klepetali ob časopisih, v dunajskem Pratru so si ogledovali celo muzejsko rekonstrukcijo strelskega jarka. Vojaki pa so bili ves čas soočeni s smrtjo svojih tovarišev in marsikdo se na dopustu ni več počutil doma; večjo bližino je občutil s tistimi, s katerimi je delil svoj boj za preživetje. Vse to je seveda vplivalo na dvajseto stoletje.«

Kdo so za vas največji slovenski junaki Velike vojne?

»Zgodbe vojakov so številne in vsaka skriva svojo bolečino in tudi radost. Najbolj izrazito junaška je zgodba Maksa Peterlina na Svetem Gabrijelu, Škabrijelu, kjer s svojimi vojaki ni popustil niti se ni vdal, čeprav ni bilo nobenih drugih razumnih možnosti. Ali zgodba najbolj odlikovanega slovenskega vojaka Albina Mlakarja in njegove vloge v minski vojni. Pogumen je bil tudi Ljudevit Pivko, avstro-ogrski veleizdajalec, v smislu, da zapusti svojo skupnost, sam proti vsem v imenu panslovanske vizije svobode. Ali iz poznejših bojev za severno mejo legendarni Franjo Malgaj, ki je na položajih pri Monte Zebiu s peščico vojakov samoiniciativno zasedel del italijanskega rova, po njegovih spominih sodeč iz čiste naveličanosti ali neverjetnega poguma in borbene strasti. Kaj je pravzaprav pogum? Ali sploh lahko govorimo o pogumu v tistem množičnem masakru, kjer je človek postal nepomembna številka? Spomnimo se na vse tiste, ki niso zdržali; ne le, da so umrli, ampak so se psihično zlomili, nekatere so celo zdravili s 'kompulzivno metodo', torej elektrošoki, ker preprosto niso zdržali groze prve bojne črte. Ne smemo pozabiti na pogum, ki so ga pokazale ženske v begunstvu, zaledju, za delovnimi stroji in v bolnišnicah. Morda je preveč poenostavljeno, če rečemo, da so bile ženske na strani življenja, ne smrti, ki je vladala v strelskih rovih, in so zagotavljale, da je skupnost sploh lahko preživela.«

Magister Štepec, hvala za dragocene odgovore, upam, da bova lahko ta pogovor nadaljevala na Glasovi preji …