Dopoldne na kavo, popoldne v gozd

»Gozd me je pozdravil, gozd me drži pokonci,« pravi Matevž Treven iz Opal, dobitnik priznanja najbolj skrbni lastnik gozda 2013, ki ima pri sedeminosemdesetih letih ustaljen dnevni ritem: dopoldne se z avtom odpelje na kavo v Žiri, popoldne gre v gozd, kjer vedno naredi kaj koristnega.

Opale – Zavod za gozdove Slovenije vsako leto podeli priznanja najbolj skrbnim lastnikom gozda, v vsaki območni enoti zavoda enemu. Na ljubljanskem gozdnogospodarskem območju ga je za lani prejel Matevž Treven iz Opal pri Žireh, ki je kmetijo (pa tudi delo v hlevu) že prepustil vnuku Boštjanu, ne pa tudi čisto vseh del v gozdu. Letos bo dopolnil sedeminosemdeset let, pri tej starosti dneve preživlja v ustaljenem ritmu: dopoldne se z avtom zapelje v dolino, v Žiri, na kavo in na klepet s prijatelji, popoldne se odpravi v gozd. Kmetija obsega 34 hektarjev zemljišč, od tega je 24 hektarjev gozda, redijo tudi dvajset govedi. »Ves gozd je v strmini, vendar smo z gradnjo treh kilometrov vlak dosegli, da pri spravilu vsaj vrh drevesa pade na pot,« pravi Matevž in spomni, da je bilo nekdaj spravilo lesa veliko bolj težko, kot je danes, ko so zgrajene vlake in si lahko pomagajo z motorno žago, traktorjem, vitlom ...

»Gozd me je pozdravil«

Matevž gre v gozd skoraj vsak dan, vsakič za več ur, pri tem pa vedno opravi kaj koristnega. Še vedno prime za motorno žago, poseka bolj drobna drevesa – no, takšna do premera petdeset centimetrov, in jih obdela. Pogosto vzame s sabo srp, z njim poreže grmovje, maline in tako olajša rast mladim drevescem. Z metrom redno preverja, koliko drevesa zrastejo v enem letu. »Tu pri nas je rodoviten gozd. Smreka na leto zraste tudi do devetdeset centimetrov,« pravi in doda, da sadi tudi mlada drevesca. Lani je posadil petdeset smrekic, največje med njimi so bile visoke že dva metra, ob vsako sadiko zabije tudi kol in jo priveže, da jo sneg ne podre.

»V gozdu se dobro počutim, gozd me drži pokonci. Če zaradi vremena ali iz kakšnega drugega razloga ne morem iti, sem kar potrt,« pravi Matevž in poudari: »Imel sem hudo astmo, to mi je potrdil tudi priznani zdravnik dr. Bernik. Mislim, da sem jo prav v gozdu pozdravil. Zdaj nimam več težav z dihanjem in grem lahko tudi v hrib – kajpak letom primerno hitro.«

»Občutili smo vpliv rudnika«

»Čeprav vsak dan hodim v gozd in vedno naredim kaj za gozd koristnega, še vedno ni povsem tako, kot bi si želel,« pravi Matevž in doda, da lubadarja lovi v lovne pasti, pri tem pa je bil lani presenečen, ker je ujel v pasti tako nenavadno majhne »živalce«. Več težav kot podlubniki jim povzročajo »velike živali«. »Kljub temu da je divjadi manj, kot je je bilo nekdaj, moram vsako posajeno smrekico zaščititi, da ji ne odgrizne vršička,« pravi Matevž in poudari: »V Opalah smo občutili tudi vpliv zdaj že vrsto let zaprtega Rudnika urana Žirovski vrh. V rudniku so to vedno zanikali, a meni se zdi nenavadno že to, da v vasi ni hiše, kjer ne bi kdo zbolel za rakom. Na nekaterih smrekah so se na strani, v smeri proti rudnika, iglice posušile od vrha do tal, na drugih samo v vrhu ...«

Večino lesa porabijo za ostrešje

Pri Kendu, kot se po domače reče Trevnovi kmetiji, bi glede na etat lahko posekali okrog sto kubičnih me­trov drevja na leto, a sekajo manj, kot bi lahko. Večino lesa porabijo za ostrešja, ki jih izdelujejo v okviru dopolnilne dejavnosti na kmetiji, nekaj pa tudi kot hlodovino. »Les nima cene, tudi živina ne. Včasih sem prodal tri bike in sem s kupnino lahko pokril vse stroške na kmetiji,« pove Matevž in se spomni časov, ko je tudi sam na roke tesal »grušte« in jih prodajal v Istro, denar pa porabil za hišo in za izplačilo dedičev.

Matevž je že štiri leta vdovec. Pravi, da domači do­bro skrbijo zanj in da je vnuk Boštjan zelo podjeten. Tudi pri teh letih spremlja politiko, bil je tudi med ustanovitelji in predsednik žirovske SLS. Pove tudi zgodbo, zaradi katere se upravičeno prišteva med poštene Žirovce. Ko so mu na banki dali več denarja, kot ga je naročil, ga je nesel nazaj in mu je uslužbenka rekla, da se kaj takega še ni zgodilo.