Moje srce je v Afriki

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: GG Plus / sobota, 30. november 2013 / 13:18

Kranjčan Miha Logar, ki že več kot desetletje živi v Ugandi, je bil idejni vodja interaktivnega vodnika po jugozahodni Ugandi Gorilla Highlands, ki je pred kratkim prejel nagrado Združenih narodov. »Mirne duše lahko trdim, da sem v tem trenutku Zemljan, ki ta kos planeta najbolje pozna,« pravi.

Miha Logar že trinajsto leto živi in dela na obrežju jezera Bunjonji v Ugandi. V tem času je ustanovil organizacijo Edirisa (Okno), s katero skuša razbijati stereotipe o Afriki in Afričanih. V okviru Edirise je v zadnjih dveh letih nastala tudi e-knjiga Gorilla Highlands (Gorilja višavja), interaktivni vodnik po naravnih lepotah in kulturni dediščini v višavjih jugozahodne Ugande, ki je nedavno prejel nagrado Združenih narodov s področja e-kulture in turizma (World Summit Award) za enega najbolj inovativnih in tehnično naprednih izdelkov na svetu. To je bil tudi povod za pogovor z 39-letnim Kranjčanom, ki je glede na veliko razdaljo potekal s pomočjo informacijske tehnologije.

Miha, kaj vas je zaneslo v Ugando?

»V Ugando sem se preselil leta 2000, tu opravil magisterij s področja problematike držav v razvoju, potem pa se nastanil na jezeru Bunyonyi, ki leži na jugozahodu države, blizu Ruande in Konga. Med leti, ki so sledila, sem živel na kar nekaj koncih in krajih, ampak moja baza in ljubi domek ostaja najlepše jezero na svetu. Od tu v popolnem miru odgovarjam na računalniku, ki ga poganja sončna energija, ob tem pa imam na izbiro vsaj tri 3G mobilna omrežja, tako da mi s stališča produktivnosti nič ne manjka. Največ se ukvarjam z multimediji in našim projektom Gorilla Highlands, s katerim hočemo spromovirati in razviti naš konec Afrike. Delam preveč, od jutra do večera in brez prostih vikendov, ampak imam vsaj ta »bonus«, da lahko kadarkoli skočim v vodo na 1950 metrih nadmorske višine in si privoščim malo sprostitve. Sprošča me tudi druga plat moje dejavnosti, treking in čolnarjenje po teh prekrasnih jezerih in hribih.«

Ustanovili ste organizacijo Edirisa. Kaj je njen namen, koliko ljudi sodeluje v njej? So med njimi tudi drugi Gorenjci?

»Gorilla Highlands je projekt, ki nekako zaobjema bistvo Edirise. Edirisa pomeni 'okno' in na začetku smo se predstavljali kot 'okno za svet, da vidi Afriko, in za Afriko, da vidi svet'. Predvsem nas zanima razbijanje stereotipov o Afriki, saj je tu vse kaj drugega kot pa tisto, kar bi si Slovenci najbrž predstavljali. Na primer: ni vroče, ni kač, ljudje niso leni, živimo v miru in se imamo super. Podobno sporočilo imamo tudi za Ugandčane same, saj se pogosto ne zavedajo, v kako izjemni državi živijo, ter bežijo ven, namesto da bi iz Ugande nekaj pametnega naredili. Od Slovencev je za Ediriso najpomembnejši Samo Ačko, oblikovalec, ki skrbi za izjemno podobo večine naših izdelkov. Večinoma pomaga na daljavo, kadar je mogoče, pa nas tudi obišče. Ne smemo pozabiti niti na slovensko Ediriso, ki je neodvisna organizacija, zlasti uspešna na področju širjenja bralne kulture med Ugandčani in pozitivne podobe Afrike med Slovenci – ta sloni na Gorenjkah. Marta Satler iz Škofje Loke, Irma Šinkovec iz Idrije, svoje čase pa tudi izredno aktivna Dunja Jezeršek iz Kranja. To so naše zvezde pod Alpami.«

V okviru Edirise je nastal tudi interaktivni vodnik Gorilla Highlands. Zakaj ste se lotili tega projekta?

»Interaktivni vodnik je del širšega projekta Gorilla Highlands, ki zajema papirnate brošure, radijske oddaje, interaktivni spletni zemljevid in tako naprej. Ampak ko je Apple lani izdal zastonj program iBooks Author, ki vsakomur omogoča, da sestavi multimedijsko elektronsko knjigo, smo takoj zagrabili priložnost. To je zdaj naš daleč najbolj atraktiven izdelek, ki ga lahko bereš na iPadu ali na Macu in ki te absolutno zelo uspešno spodbudi k temu, da si prideš pogledat jugozahodno Ugando. Za leto 2014 načrtujemo razširitev na druge platforme – predvsem si želimo postati dostopni Ugandčanom na mobilnih telefonih.«

Koliko časa je e-knjiga nastajala in kdo je pri tem še sodeloval?

»Interaktivni vodnik je nastajal okrogli dve leti. Urednik in projektni vodja sem jaz, a veliko vlogo je odigral Irec Ian Cantwell, ki je prebral vso mogočo literaturo in spisal večino knjige. Ugandčan Martin Aijuka Depories je ilustriral, fotografije smo dobili donirane od vsepovsod, oblikoval pa je Samo Ačko.«

Kaj vodnik ponuja in komu je pravzaprav namenjen?

»Mislim, da je to izdelek brez primere, pred katerim se skrijejo tudi Lonely Planet in ostala uveljavljena imena, saj nudi izjemno poglob­ljeno in hkrati poljudno predstavljeno informacijo o regiji, slavni zaradi gorskih goril. Redno ga tudi osvežujemo in dopolnjujemo, kar ni navada pri ostalih elektronskih vodnikih. Med najbolj zanimivimi deli vodnika lahko izpostavim obširen zvočni slovar dveh lokalnih jezikov, interaktivne panorame, vrhunsko fotografijo in kup videov. S tem gradivom v prvi vrsti naslavljamo potencialnega popotnika, a tudi nekoga, ki bi rad potoval le s prstom po zemljevidu, pardon, po ekranu.«

Za vodnik ste prejeli tudi nagrado Združenih narodov. Je bila nagrada tudi denarna?

»Presenetilo me je, da so nas nominirali kot predstavnika Ugande, da smo zmagali, pa niti ne, saj so nam bili kriteriji pisani na kožo. Ne, nobenega denarja nismo dobili, še celo stalo nas je kar nekaj, da smo odšli na podelitev na Šri Lanko. Meni je, na primer, letalsko vozov­nico plačal kar moj oče! Na splošno imamo z vodnikom izgubo, saj nas letna registracija v Ameriki stane več, kot pa je priliva, zato si zdaj na vse kriplje prizadevamo, da novica o našem delu pride v medije. Kdor nas hoče podpreti, bo z veseljem plačal tistih okroglih 10 evrov za izdelek, dokazano na svetovni ravni.«

Je dejstvo, da ste pri nastajanju projekta sodelovali tujci, predstavljalo oviro zaradi morda slabšega poznavanja kulture, naravnih danosti Ugande? Ali pa je bilo to prednost, ker z očmi tujca vidiš več kot domačini?

»Po toliko letih v Ugandi, po dveh ljubko mešanih otročkih niti nisem več pravi tujec ... Ironično je, da o regiji vem več kot pa velikanska večina domačinov. Oziroma, če sem natančen, zaradi mojega dela turističnega vodiča, ki me odpelje v premnoge doline jugozahodne Ugande, lahko mirne duše trdim, da sem v tem trenutku Zemljan, ki ta kos planeta najbolje pozna.«

Gorilla Highlands je projekt, ki bo najbrž v Ugando pripeljal več turistov. Morda tudi Slovencev ...

»Uganda je spokojna, prijazna in željna investicij. Najbrž ni boljše države, če si nekdo želi napraviti prvi korak v Afriko. Slovence pozivam, da nas pridejo pogledat in se pustijo presenetiti neverjetnim naravnim lepotam in toplim domačinom.«

Snujete v Edirisi že nove projekte?

»Z ugandsko vlado se dogovarjamo, da bi podoben projekt, kot je Gorilla Highlands, izvedli na severovzhodu države. K pokrivanju drugih regij nas spod­bujajo tudi turistični delavci iz ostalih predelov države. Ampak če smo Gorilla Highlands naredili kot prostovoljci, iz same ljubezni do našega hribovja, moramo zdaj zastaviti na bolj podjetniški osnovi. Lepega dne bi radi kajpada pokrili celo Afriko, pa še kaj.«

Miha, bo Uganda ostala vaša nova domovina ali morda svojo prihodnost spet vidite doma, v Kranju?

»Kranj predstavlja moje korenine, še posebej Huje s Planino – odraščanje v tako zanimivem in kulturno pestrem okolju me je vsekakor definiralo za vedno. Če se želim kakorkoli opredeliti, rečem, da sem Evropejec, saj se počutim doma, takoj ko pristanem kjerkoli na kontinentu; ko si enkrat zunaj, vidiš, da Evropa ni le nek abstrakten pojem, da smo dejansko eno ljudstvo. Ampak moje srce je v Afriki, moji možgani so v Afriki. Ta celina me fascinira, me hrani s pravimi dražljaji, mi dela vsak dan posebej zanimiv. Upam, da bom še dolgo v Ugandi, ki ni brez razloga 'biser Afrike'.«