Marsikdo ne more več v šolo

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: Gospodarstvo / sobota, 28. september 2013 / 13:53

Leta 1990 je Brane Lotrič začel delati v B&B sam, kmalu se mu je pridružila žena Bernarda. Danes je v podjetju nad štirideset zaposlenih, še več zunanjih sodelavcev. Leta 1995 so začeli izobraževati, usposabljati učitelje vožnje, nato poklicne voznike, danes ponujajo že sedem izobraževalnih programov, v šolo je vpisanih nad sedemsto študentov. Lotrič pravi, da nismo v gospodarski krizi, ampak v času temeljitih družbenih sprememb: »Prilagodili se bomo.«

Z obletnico propada banke Lehman Brothers mineva pet let od izbruha svetovne finančno-gospodarske krize. Pri nas jo morda občutimo nekoliko manj časa. Vseskozi pa velja, da naj bi iz krize izšli z znanjem.

»Teorijo, da bomo iz gospodarske situacije, ki je odraz preteklih ravnanj, prišli le z več znanja, sprejemamo vsi. Pa vendar je danes zasebna potrošnja na tako nizki ravni, da si marsikdo ne more več privoščiti šolanja. V B&B smo sprejeli sklop prijaznih ukrepov, med njimi tudi plačevanje na obroke. Želimo si, da bi vsakemu, ki si zares želi izobraževati, to omogočili. Posamezniki potrebujemo čim več znanja, ne le o stroki, kjer delujemo, ampak tudi o trenutni situaciji. Sicer pa v šolah nismo čarovniki.«

Ali želja po pridobivanju novega znanja pri posameznikih in podjetjih še obstaja?

»Pri posameznikih je želja po poglabljanju in dopolnjevanju znanja velika. V preteklih letih ni šlo toliko za znanje kot za željo po diplomi. Tak papir danes ni več koristen, tudi magister ali doktor znanosti brez uporabnega znanja ne velja nič. Mi skušamo delovati v smeri pridobivanja kompetenc in je to filozofija šole od začetka.«

Kako ste reagirali ob zmanjševanju števila vpisanih študentov?

»Razvoj šole zajema tudi širitev nabora programov, trenutno smo v pridobivanju še enega visokošolskega programa logistične smeri. Pri višjih strokovnih šolah pa smo si zastavili cilj usmeritve v tehniško izobraževanje, to je inženirje logistike, strojništva in elektrotehnike, torej tistih poklicev, ki jih pri nas manjka. Hkrati izobražujemo tudi višješolske ekonomiste in poslovne sekretarje, vendar jih priporočamo tistim, ki ta dela že opravljajo.«

So se podobne spremembe zaradi gospodarske krize zgodile tudi pri vaši prvi dejavnosti, šoli vožnje? Ali še vedno velja, da moraš ob polnoletnosti pridobiti vozniško dovoljenje?

»Že dlje časa trdim, da ne gre za krizo, ampak spremenjene družbene spremembe. Temu se bomo morali prilagoditi. Pred leti, ko sem sam prestopil prag polnoletnosti, je vozniški izpit poleg mature pomenil zrelostni izpit. Tekmovali smo, kdo ga bo hitreje opravil. Danes tovrstnih želja ni več. Mladi čepijo za pametnimi telefoni, tablicami in računalniki, želje po samostojni vož­nji pa so med mestno mladino bistveno nižje. Drugače je seveda za mladino s podeželja, saj jim izpit omogoča mobilnost. V mestih vozniški izpit otroka pomeni še en avto, še eno zavarovanje, še eno vzdrževanje, ki si ga starši ne morejo privoščiti.«

Kje še vidite razvoj šole? Pred leti ste bili tudi med finalisti gorenjskih gazel.

»V fazi dobre rasti, ko ujameš dobro poslovno priložnost, je treba rasti. Gazele se merijo po vnaprej določenih kriterijih, ki jim ne moreš ubežati, prej ali slej pa je takšne rasti konec. Podjetje mora poslovanje po visoki rasti umiriti in ustaviti na točki nadzora. Razen na Gorenjskem smo zelo aktivni v osrednji Sloveniji, bolj pa se ne moremo širiti zaradi padca kupne moči. Zavidam podjetjem, ki se lahko podajo na mednarodni trg. Mi se bomo morali na domačem prilagajati obstoječi situaciji. V sklopu B&B je danes čez štirideset redno zaposlenih sodelavcev, imamo tudi veliko zunanjih sodelavcev, kljub temu pa smo ena redkih zasebnih šol s petimi zaposlenimi visokošolskimi predavatelji in s prek sedemsto vpisanimi študenti. To nas med zasebnimi šolami uvršča na četrto mesto v Sloveniji.«

Vseskozi poudarjate, da ne gre za krizo, ampak nov družbeni red, ki se mu moramo prilagoditi. Ali imate recept ali moramo le plavati in se obdržati nad gladino?

»Kako veš, da plošča na štedilniku peče? Lahko se opečeš sam in to boli ali pa opazuješ in se učiš. Prilagajamo se na podlagi izkušenj. Škoda, da se Evropa ni zgledovala po Združenih državah, kjer je izbruhnila kriza. Danes Evropa ni v rožnatih časih. V vrnitev na položaje, kjer smo že bili, ne verjamem. Pred kratkim sem prebral, da združena Evropa spominja na Jugoslavijo. Imamo Nemčijo v vlogi Slovenije na eni strani, na drugi pa smo v vlogi Makedonije in Kosova na žalost sedaj mi, Romuni in Bolgari. Na dolgi rok ne verjamem v tako umetno konstitucijo.«

Med šibkimi točkami Slovenije je njena zunanja in notranja konkurenčnost.

»Najbolj šibka točka Slovenije je, da med sposobnimi ljudmi ne najdemo junaka, ki bi šel v politiko, saj je v njej vse preveč trgovanja. V politiki so redki sposobni, sistem demokracije žal preglasuje pametne odločitve. Tako ne moremo sestaviti vlade, ki bi udarila po mizi, zmanjšala demokracijo na raven pravic in nehala le trošiti in tolažiti svoje privržence. V podjetjih smo udarjeni z vsemi mogočimi taksami, prispevki in davki, tudi fizične osebe skozi nove prispevke in davke ne bodo zmogli več. Žal pa so še vedno tiho, čeprav z napovedanimi novimi davki res ne bodo več zmogli živeti.«

Kaj menite o napovedanih novih ukrepih?

»Preprosto ne bo šlo skozi. Saj ni veliko, če mora podjetnik s kombijem sedaj plačati dvojno ceno vinjete, a kaj, ko bo moral hkrati plačati tudi nepremičninski davek, višjo dohodnino, prihodki pa se zmanjšujejo. Povprečni prihodek pada, število zaposlenih se v zadnjih letih zmanjšuje za približno osemdeset oseb na dan ... Po drugi strani država rešuje zasebne banke, saj mora prek njih reševati banko v državni lasti. Danes je vsak Slovenec zadolžen za skoraj deset tisoč evrov, in če bi vsak zmogel to plačati, še ne bi bilo dovolj. Že naslednji dan bi se morali znova zadolžiti. .«

Vse to še poslabšuje konkurenčnost gospodarstva.

»Po vlaganjih tujih investitorjev je med 27 državami EU Slovenija na 27. mestu. V Slovenijo tujci ne bodo vlagali, saj še domači ne vlagamo. Nepremične so postale breme. Sprašujemo se, koliko imaš še zaposlenih, saj moraš biti vitek in skromen da preživiš z nizkimi stroški.«

Večkrat poudarjate, da levji delež neučinkovitosti in nekonkurenčnsoti nosi birokracija.

»To je moj trn v peti. Naše podjetje je vpeto v delo državne birokracije in smo jim trn v peti, saj ne verjamejo v zasebno šolstvo. Največja težava v javnem sektorju pa je, da trg delovne sile ne deluje. Imamo obilo pridnih, samo poglejmo jih za okenci, vsi so zeeelo prijazni in delovni, za njimi pa stojijo osebe, ki le hodijo v službo in 5. v mesecu dobijo plačo. Ta trg mora zaživeti. Znotraj javnega sektorja je tudi veliko korupcije. Ne pogovarjamo se več o modrih kuvertah, ampak o uslugah, napredovanjih, o takšnem ali drugačnem ribarjenju v kalnih vodah.«

Kdaj pričakujete boljše razmere, boljše čase?

»Bolje ne bo nikoli. Drugače bo.«

Ali bomo mi to dojemali kot boljše?

»Ne, imeli bomo težavo, če se ne bomo sprijaznili, da je drugače. Drugače je že in bo še bolj. Že danes ni več težava obdelati vrtiček s solato, pa tudi v balkonskih koritih raste zelenjava; ugotovili smo, da najcenejša hrana v trgovini ni nujno primerna, kaj šele zdrava; ugotovil smo, da ne potrebujemo najdražjega kolesa, tečemo lahko tudi v preprostih copatih … Nehali smo trošiti kar tako, zapravljati. Trend je v racionalizaciji življenja, morda bodo te spremembe prinesle več časa s partnerji, z družino, otroki, morda tudi boljše življenje. Ne govorim o večerih ob petrolejki. Prihodnosti ne morem napovedovati, zato pravim, da počakajmo in se prilagodimo. Najtežje je zagotovo generaciji, ki je stara okoli 25 let, saj je odrasla v obdobju stalne rasti, stalnih širitev pravic, brez obveznosti … Sedaj morajo stopiti korak nazaj. To je težko. Mi vemo, da je bilo včasih drugače in da niti ni bilo tako slabo.«