Jesenska vresa za čista telesa

Besedilo: Pavla Kliner
Kategorija: Nasveti / četrtek, 26. september 2013 / 10:39

Jesenska vresa je nadvse pomembna jesenska paša za čebele, ki si nabirajo zalogo medu za prezimitev, za rastlinojedo divjad pa vir hrane v zimskem času. Manjšo zalogo poganjkov za zimo si naredijo tudi ljudje, ki zaupajo vresinim zdravilnim lastnostim. Ljudsko zdravilstvo ceni jesensko vreso kot odlično razkuževalko sečnih poti, pospeševalko izločanja seča in čistilko krvi.

Vresa obožuje resave

Grmiček svetlo rožnatih do rdečkasto vijoličnih zvonastih cvetov, ki so zbrani v grozdastem socvetju, zacveti konec poletja in naznanja prihod jeseni. V teh dneh nas že sramežljivo pozdravlja na resavah, opuščenih gorskih travnikih in planinskih pašnikih. Od avgusta do sredine jeseni nabiramo cvetoče poganjke in same cvetove ter jih posušimo v senci na prepihu. Posušeni cvetovi morajo po sušenju ohraniti svojo naravno barvo.

»Resno-vresni spopad«

Jesenska vresa (Calluna vulgaris) je na prvi pogled in tudi po imenu na moč podobna spomladanski resi (Erica carnea), le da cveti v drugem letnem času in na drugačnih tleh. Že več kot deset­letje je, ko me je neki nadvse pameten možakar na vso silo hotel prepričati, da gre za eno in isto rastlino, ki dvakrat cveti. Danes je že pokojen, a ko srečam spomladansko reso ali jesensko vreso, se vedno spomnim nanj in na najin »resno-vresni« spopad. Medtem ko resa raste predvsem na kamnitih apnenčastih tleh, pa vresa najbolje uspeva na zakisanih travnikih, zlasti na nekarbonatnih, s hrano revnih tleh. Suša in mraz ji ne škodujeta, ravno tako dobro prenaša obilne količine snega. Ob zahodnih evropskih obalah srečamo še križnolistno (Erica tetralix) in sivo reso Erica cinerea).

Vresa za pospešeno izločanje seča

Srednjeveški človek si je z jesensko vreso lajšal revmo in putiko, »cajtal« vnet mehur ter ustavljal hudo drisko. Z vresinimi cvetovi so preganjali nespečnost. No, dajali so jo tudi pod vzglavnik, ker naj bi se človeku potem uresničile lepe sanje. »Stiški dohtar« Simon Ašič piše, da se čaj iz vrese izkaže, če z njim izmivamo vnete oči in proti bolečinam v očeh. Uporabimo ga tudi za umivanje in obkladke pri kožnih boleznih, išiasu, protinu in revmi. Čaj naj bi zdravil tudi bolezni spolnih organov, zlasti prostate. V zdajšnjem ljudskem zdravilstvu uporabljamo jesensko vreso za čiščenje krvi, za spodbujanje delovanja ledvic, zoper bolezni sečil, posebno še zoper vnetje mehurja, pri zastoju vode v telesu ter pri presnovnih motnjah, ki se kažejo kot putika, ledvični kamni in pesek. Pri tem lajša težave, ki spremljajo potovanje ledvičnega kamna ali peska iz ledvic v mehur.

Vresin poparek

Čaj pripravimo kot poparek: dve zvrhani žlički posušenih poganjkov ali cvetov poparimo s skodelico vrele vode, pokrijemo in pustimo stati 5 do 7 minut, nato precedimo in pijemo trikrat na dan po skodelico čaja. Čaj je nekoliko trpkega okusa z rahlim priokusom po lesu. Še bolj kot samostojno se jesenska vresa obnese v čajnih mešanicah, ki jih polepša s svojimi bledo vijoličastimi cvetnimi poganjki. Ker vresa nima prevladujoče arome, je zelo primerna za mešanje z različnimi aromatičnimi zelišči, kot so timijan, žajbelj, brin, materina dušica … Pri prehladnih obolenjih jo dodajajo čajnim mešanicam za lažje izkašljevanje.

Jesenska vresa prežene nesnago iz našega telesa in hiše. No, vsaj svoj čas jo je. Iz njenih gosto rastočih poganjkov so namreč izdelovali metle, zlasti za ometanje krušnih peči.