Doma (5)

Čez čas se je naši slovenski četici pridružil tudi neki Tone, ki je bil mesar. Sam bog nam ga je poslal! Nekoč je – medtem ko je šel ven iz taborišča na delo – zagledal govedo brez gospodarja. Na hitro ga je zaklal, v čutarice natočil kri, ki smo jo zvečer skuhali na ognju in pili. Mnogi so zaradi njega ostali živi, tudi Lojzej.

Ne srečujem pogosto ljudi, ki bi v življenju toliko pretrpeli, kot je Marijan. A kljub težkim preizkušnjam nosi v sebi veliko zelo človeškega in zelo pozitivnega. Pogosto, zlasti takrat, ko ga napade betežnost, ki jo s seboj prinaša starost, sedi na svojem priljubljenem gugalniku, pokrit z odejo, in razmišlja ter se čudi, zakaj, za vraga, se staro in mlado vedno bolj zateka v čase 2. svetovne vojne.

»Četudi je kriza, nam nikoli ni bilo lepše, kot nam je danes. V bloku, v katerem smo živeli, preden smo se preselili v svojo hišo, smo dobili kopalnice šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Umivali smo se v škafu enkrat tedensko ali še to ne, če je konec tedna zmanjkovalo vode. Možakarji – veliko jih je bilo z Juga – so ga skoraj vsi, brez izjeme, radi dajali na zob, doma so pretepali žene, otroke. V trgovini smo lahko v letih, ki jih nekateri kar ne nehajo opevati, kupovali le osnovna živila, makarone, moko, mleko, riž. Kdor je govoril čez oblast, je kar izginil. Potem pa se je vrnil čez kakšno leto ali dve, pohleven, sklonjen in z oprano glavo. Še bi lahko našteval, pa ne vidim smisla, ker so dosti mlajši od mene, pa ne dojamejo, kakšni tepci so,« se jezi med enim mojih že zadnjih obiskov.

Potem popijeva metin čaj, v katerega z leseno žlico zameša malo medu. Čebele so njegove ljube prijateljice, najbolj ga boli srce, ko se zaveda, da bo nekoč prišel čas, ko ne bo mogel več sedeti ob panjih in uživati v njihovi družbi.

Potem pa se spet vrneva v Rusijo. Marijan razmišlja, da bi morali vsem vojakom, ne glede na to na kateri strani so se borili, postaviti znamenje. Brez njihovih imen, le z napisom: nečloveško so trpeli.

Če bi imel še kaj moči, bi stopil med učence in jim pripovedoval o vojni skozi trpljenje, odpovedovanje, skozi občutke, ki jih je imel, ko so umirali njegovi prijatelji.

»V nekem taborišču, ki so ga imeli v napol podrti tovarni, smo s pogradov lahko opazovali zvezde. Hrana je bila zelo skromna, krompirjeva ali ješprenjeva juha z ribjimi glavami. Bil sem dodeljen skupini, ki je v gozdu pripravljala drva. Tam smo imeli barako in kuhinjo, da smo se včasih – izmenično – lahko malo ulegli, ogreli in odpočili.

Kmalu sem dobil ozebline na nogi, tako da se niti obuti nisem več mogel. Nogo sem ovil v žakljevino, vendar ni dosti pomagalo. Poslali so me v bolnišnico, ko so me slekli, so se sestre nemo spogledale med seboj: ozebline sem imel tudi okoli kolkov, bilo je zelo grdo na pogled. Operirati vas moramo, so mi rekli. Bilo mi je vseeno, saj se mi je bledlo od bolečin. A tisto, kar je sledilo, je bilo nekaj najbolj groznega. Ni besed, da bi lahko opisal. Operirali so me pri polni zavesti, ker se jim je za ujetnike zdelo škoda narkoze. Kričal sem kot žival, kar štiri ruske sestre so me morale držati. Ozeblina na nogah mi je ostala še mnogo let. Prav grdo je videti in še danes, če je slabo vreme, me trga, kot bi v nogi kopala rudo cela izmena rudarjev.«

Medtem ko je nečloveško trpel, je, kot strela z jasnega med Slovence, udari novica. Domov greste! Vsi so jokali od sreče. Niso mogli verjeli niti tedaj, ko so jih nalagali na živinske vagone. S seboj so jim dali celo nekaj hrane, suh kruh in suhe ribe. Za spremstvo pa ruske nižje oficirje in bolniške sestre, da so delili skromno hrano. Pot je bila neskončno dolga, ponekod so še vladale vojne razmere, železniški tiri so bili na mnogih mestih poškodovani. Včasih so čakali, da so progo popravili, večkrat pa so morali izstopiti in se presesti na drug vlak. Hrane jim je že dolgo nazaj zmanjkalo. Bili so odvisni od dobrih ljudi. Najbolj se je vlekla pot skozi Madžarsko. Zdelo se jim je, da so že skoraj doma, a je trajalo še več kot tri tedne, da so prispeli v bližino meje.

»Bili smo pod nenehnimi pritiski,« pripoveduje Marijan, »Madžari so nas pogosto legitimirali, obenem pa strašili, da jugoslovanska oblast do takšnih, kot smo bili mi, nima usmiljenja. Povedali so nam, da so na lastne oči videli, kako so vojake nagnali z vlaka, in jih na mestu pobili. Zmajevali smo z glavami, nismo mogli verjeti. V naši skupini je bil Franček, pred vojno je študiral na Dunaju pravo, a ga ni dokončal. Nekaj že mora biti res, ni vse antipropaganda, je govoril, ko je prišel do mene. Zjutraj ga ni bilo več, kar izginil je. Šele več let kasneje sem izvedel, da je pobegnil v Avstrijo, kjer je imel tudi prijateljico, ki jo je spoznal v času študija. Ko me je po osamosvojitvi obiskal, je bil velik gospod in zelo pomemben, ampak se je prav tako zjokal, ko me je objel, kot sem se jaz.«

»Končno smo prispeli v Maribor. V stavbi bogoslovja, kjer so nas namestili, je bilo veliko otrok brez staršev. Vsako jutro so stali v špalirju in nas motrili, ker so upali, da bodo morda med nami našli očeta. Spominjam se bratca in sestrice, bilo jima je komaj pet ali šest let, držala sta se za roke in deček je sestrico stiskal k sebi ter jo tolažil. Ne vem, kaj so naredili s tistimi otroki, a če me kdaj ponoči tlačijo more, jih vidim pred očmi. In njihove iztegnjene ročice …«

»Nas, vojake, so zadržali več kot mesec dni. Še danes ne vem, zakaj. Nekega jutra so nas izpustili in še z enim, ki sem ga spoznal v Mariboru, sva imela skupno pot do doma. Ko sva čakala na avtobus, se nama približa skupina moških. Grdo so naju gledali, seveda, na sebi sva še zmeraj imela nemška plašča, čeprav smo vse vojaške oznake že zdavnaj potrgali in jih vrgli v smeti. Niti malo se nisva bala, na kraj pameti nama ni padlo, da bi jo lahko v domovini, ki bi jo najraje objela od veselja, doživela kaj hudega. A se je prav to zgodilo. Ne vem, kaj točno so imeli v rokah, pobili so naju na tla, zmerjali in pljuvali po nama, udarci pa so padali po glavi in po telesu. Potem je neka ženska začela kričati na pomoč, napadalci so se usrali v hlače in pobegnili za prvi vogal. Prijatelj je bil v nezavesti, jaz pa sem imel na rami rano, ki je krvavela. Nekdo me je ranil z nožem, pa nisem niti čutil. Odpeljali so naju v bolnišnico, kjer sta se dva zdravnika vpričo naju prepirala, kdo bo poskrbel za naju. Oba sta nama želela, da bi crknila, sploh nisva mogla verjeti, da sva prav slišala. Postalo naju je strah, da bova po tem, ko sva preživela rusko fronto, dočakala konec v las­tni domovini.

Prijatelj je kasneje podlegel ranam, jaz pa sem ostal v bolnišnici še štirinajst dni. Pogosto so kar 'pozabili' name, niso mi menjali obvez … Pa kaj bi govoril, kaj bi govoril …

V domačo hišo je stopil nekega toplega večera, nebo je bilo posejano z zvezdami.

Oče je sedel za mizo in bral Sveto pismo. Ko ga je zagledal, mu je obraz zažarel, stopil je do njega in ga objel. »Že več svetih maš sem dal, ker smo te imeli za mrtvega. Pomagalo je,« mu reče.

(Konec)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Slovenija / torek, 27. april 2021 / 11:38

Danes začetek akcije Dobrodelno okrog Slovenije

Kranj – Danes se začenja dobrodelna akcija Dobrodelno okrog Slovenije, v kateri bosta Dami Zupi in Alojz Poglavc v petih dnevnih etapah prekolesarila 1225-kilometrsko traso okoli Slovenije in na ta...

Objavljeno na isti dan


Zanimivosti / četrtek, 20. avgust 2009 / 07:00

Zvesti Gorenjskemu glasu

Francka in Vencelj Peternel prihajata iz vasi pod Blegošem, kjer sta se spoznala, živita pa v Šenčurju, kamor ju je pripeljalo delo.

Slovenija / četrtek, 20. avgust 2009 / 07:00

K rešitvi težave naj pristopi tudi ministrstvo

Ljubljana – Vodja poslanske skupine Zares Cveta Zalokar Oražem je v zvezi s porušenim naravnim sistemom v Dvojnem jezeru na ministra za okolje in prostor Karla Erjavca naslovila pobudo, na...

Tržič / četrtek, 20. avgust 2009 / 07:00

Prehodni pokal spet v Tržiču

Enajste tržiške igre veselja in smeha so privabile šest ekip z Gorenjske in številne gledalce. Zmagali so domačini.

Kranj / četrtek, 20. avgust 2009 / 07:00

Vodnjak obnavljajo, ga bodo tudi preselili?

Mojster za ohranjanje kulturne dediščine Leopold Šajn obnavlja vodnjak sv. Janeza Nepomuka z žalujočo ženo, ki stoji ob južni fasadi župnijske cerkve in je ena najlepših kiparskih umetnin v Kranju.

Zanimivosti / četrtek, 20. avgust 2009 / 07:00

Večina Kovorjanov bi sprejela kranjske odpadke

Občina Tržič je Klicnemu studiu slepih v Škofji Loki naročila raziskavo mnenja prebivalcev KS Kovor o tem, ali naj se deponija napolni do konca ali prej zapre.