
Legija je način življenja
Pred dnevi je izšla druga knjiga Roberta Markuša z naslovom Legija, anekdote in tradicija. Robert je eden od tistih redkih Slovencev, ki je »služil« znamenito francosko Legijo tujcev in v petnajstih letih doživel marsikaj – komedijo in tragedijo, kot pravi.
»Mogoče je ta knjiga tista, s katero bom zaprl vrata, za njimi pustil petnajst let svojega življenja in začel novo zgodbo,« je pred petimi leti, ko je končal svojo vojaško kariero v francoski Legiji tujcev, dejal Robert Markuš, ki je še isto leto napisal in izdal knjigo z naslovom Borci brez preteklosti, katere cilj je bil slovenski javnosti predstaviti resnico o Legiji tujcev. »To ni združba nekdanjih kriminalcev, ampak je ena najboljših vojska na svetu,« je prepričljiv Markuš, ki je v knjigo, da bi ta bila bolj zanimiva in verodostojna hkrati, vtkal tudi svojo osebno zgodbo. Knjiga je v štirih mesecih postala uspešnica, še istega leta je sledil prvi ponatis. Avtor si ni obetal take branosti, upal je le, da se mu bo investicija v »Borce« povrnila. Sledila sta še drugi ponatis in prevod v francoščino. Potem ko so prebrali besedilo, so prevod podprli tudi v francoski legiji, eden izmed generalov je napisal celo posvetilo, kar knjigi po Markuševih besedah daje še posebno težo. Doslej je bilo prodanih okrog 3000 izvodov.
Če je s prvo knjigo razbijal negativni stereotip o legiji, je druga knjiga z naslovom Legija, anekdote in tradicija, ki je izšla to pomlad, kot pravi Robert Markuš, njegov popravni izpit za prvo knjigo, v kateri je bilo premalo anekdot, manjkale pa so tudi fotografije. »Tokrat sem ustregel bralcem. Z anekdotami na neki način opisujem značilnosti legije tujcev, njene tradicionalne vrednote in običaje. Biti legionar ni zgolj poklic, ampak predvsem način življenja. Z legijo bodisi kot vojak ali častnik živiš 24 ur na dan. Hkrati pa smo tudi legionarji samo ljudje, saj se nam dogajajo iste stvari, kot vsem drugim. Tudi legionar popije kozarček preveč, radi imamo ženske in kdaj v svojem ponosu napačno reagiramo … Z anekdotami se dotaknem tako službenega kot zasebnega življenja legionarja, ki sta med seboj včasih zelo povezana.«
Skozi anekdote, v knjigi jih je okrog petdeset, avtor predstavlja vrednote, ki so v legiji najpomembnejše, kot so red, disciplina, poslušnost, spoštovanje čina, hkrati pa tudi solidarnost do soborcev in kakopak iznajdljivost. »Legionarji smo vajeni discipline in reda, a se radi tudi popolnoma sprostimo. Kar nekaj anekdot govori o medsebojni solidarnosti. V knjigi zato večkrat omenjam stavek Legio patria nostra – kar pomeni 'legija naša domovina' – lahko pa bi rekli kar družina,« o legionarskih vrednotah pripoveduje Markuš in dodaja, da je bil v več kot treh četrtinah opisanih zgodbic udeležen sam, nekatere pa so doživeli in mu jih povedali njegovi soborci. »V knjigi boste našli tako tragedijo kot komedijo.«
Robert Markuš, v Legiji tudi Rychard Moros, je v besedi pogosto zelo oster, kdaj bi koga najraje razpočil po gobcu, neposlušnega vojaka stisne k zidu … »Že v prvi knjigi pri pisanju nisem bil ravno zadržan in tako je tudi v »Legiji«. V vojski se ni vedno izbiralo lepih besed, če je nekdo kreten, je pač kreten, in če je vojska šla na ženske, je kakopak šla na ženske … V vojski je vse direktno, včasih tudi vulgarno in prostaško. Nadrejenega nisem nikoli udaril, čeprav je bila priložnost in bi si ta zaslužil. In prav je bilo tako, on je imel čin, jaz pa karakter. Nisem pa se pustil poniževati.«
O značaju legionarja
Na eni strani red in poslušnost, na drugi pa zvitost in iznajdljivost do nadrejenih? »V Legiji ti že od prvega dne naprej vcepljajo, znajdi se v vsaki situaciji. Seveda je treba spoštovati ukaze nadrejenih, ki pa jih včasih izpolniš tudi nekoliko po svoje. In obratno, kot nadrejeni moraš znati ravnati z vojaki. Sam sem bil v obeh vlogah in lahko potrdim, da vselej šteje predvsem obojestransko spoštovanje.«
Nekdanjega legionarja vprašam, ali vendarle nima občutka, da so mu v petnajstih letih, kolikor je »služil« Legijo, oprali možgane? »Verjetno so tvoji možgani po toliko letih res oprani, saj si vsakodnevno podvržen vsemu temu, o čemer govoriva. Če legionarja vprašate, ali se mu zdi normalno v največji vročini teči s 40 kilogramov težkim nahrbtnikom v breg, ob tem pa te častnik zmerja s komunističnim kretenom, vam bo ta najbrž pritrdil. Demokracija je v primerjavi z zunanjim svetom v Legiji na minimalnem nivoju. To sprejemaš kot nekaj povsem običajnega.«
Na vprašanje, ali bi veljalo katero od vrednot, ki veljajo v Legiji, prenesti v slovensko realnost, predvsem v politiko, je Robert Markuš, ki zadnja leta z družino živi v mestu Nimes v južni Franciji in se v Slovenijo vrača občasno, povedal, da politiko sicer spremlja in pri tem opaža, da mnogi politiki nimajo osnovnega človeškega spoštovanja. »Ne morem verjeti, da za okoljskega ministra kandidira nekdo, ki ima sam doma črno gradnjo. V Legiji tega ni. Ne moreš od vojakov zahtevati nečesa, česar sam ne delaš. Nasprotno, borcem moraš biti za zgled. Slovenski politiki ljudem niso ravno lep zgled, mar ne?«
Če so v prvem delu zbrane anekdote, je pisec drugi del knjige posvetil tradiciji, na kateri je zrasla francoska Legija tujcev. V prvem delu bralec dobi vpogled v življenje legionarjev, v drugem pa spoznava sistem, po katerem Legija funkcionira.
Naj vas za konec, Robert, vprašam še, ali je fotografija, na kateri ste v družbi filmske igralke Angeline Jolie, rezultat legionarjeve iznajdljivosti ali je resničen posnetek? »Angelino sem leta 2005 spoznal v Kosovski Mitrovici na Kosovu. Tam je bila kot ambasadorka Unicefa, jaz pa sem kot prevajalec za srbski jezik deloval v kabinetu generala, komandanta mednarodnih sil za severni del pokrajine. Igralka je bila dve uri na obisku v naši bazi. Dala nam je občutek povsem preproste ženske, brez make upa, z lasmi, spetimi z navadno elastiko, v blatnih čevljih, skratka daleč od njene »dvojnice« na rdeči preprogi v filmskem Cannesu.«