Ljudje dvomijo o socialni državi

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / nedelja, 28. april 2013 / 06:00

Ko smo se z Anjo Kopač Mrak, v Domžalah živečo Kranjčanko, nazadnje pogovarjali za Gorenjski glas, je bila državna sekretarka na ministrstvu za delo v Pahorjevi vladi. Tema pogovora je bil družinski zakonik, ki ga je spodnesel referendum.

Se bo Anja Kopač Mrak, danes ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, v svojem mandatu vrnila k družinskemu zakoniku? Pravi, da še, saj k temu sili vrsta nerešenih vprašanj, povezanih z zaščito otrok, ki jih stara družinska zakonodaja ne ureja dobro. »Ko je ustavno sodišče takrat iz proceduralnih razlogov dovolilo referendum, se v vsebino družinskega zakonika ni spuščalo. Sedaj, ko presoja posamezne dane pobude in ugotavlja diskriminatornost zakonodaje, pa nalaga zakonodajalcu, naj jo popravi. V družinskem zakoniku smo tedaj predvideli rešitve, ki jih od nas sedaj terja ustavno sodišče. To bomo skušali reševati čim bolj celovito, bo pa potreben dialog, da najdemo širši konsenz,« o tej občutljivi temi pravi današnja ministrica. Pred 1. majem, delavskim praznikom, pa se je pogovor sukal pretežno okoli socialne države.

Ali ob zmanjševanju delavskih pravic in drsenju v revščino pri nas še lahko govorimo o socialni državi?
»Pri vprašanju socialne države gre za prerazporeditev ustvarjenega, kjer se je treba dogovoriti o kriterijih pravičnosti, po katerih potem opravljamo razdelitev. Ne da bi želela zmanjševati dejstvo, da vedno več državljanov občuti revščino, a statistika kaže, da v Sloveniji za socialne namene razporedimo za 1,3 milijarde evrov in da je delež BDP-ja od leta 2001 do 2008 naprej naraščal. 2009 pa doživimo najvišji upad BDP-ja, znajdemo se v recesiji in ker si v času debelih krav nismo naredili rezerv, imamo dvojni problem: naraščajoče socialne probleme in manj ustvarimo, zaradi česar je na voljo manj denarja za razdelitev. Zato je toliko bolj pomembno, kako delimo, kakšne so prioritete. V Sloveniji v celoti za socialne namene dajemo 25 odstotkov BDP-ja, medtem ko je povprečje EU okoli 29 odstotkov. Ob tem pa hkrati sodimo med sedem evropskih držav z najnižjo stopnjo tveganja revščine. Slednjo zmanjšujemo z delitvijo socialnih transferjev, brez teh bi bila stopnja tveganja revščine še enkrat večja. Po tej statistiki smo torej kar uspešni, a statistika ne odraža osebnih stisk ljudi, zlasti tistih deprivilegiranih, ki živijo v največjem materialnem pomanjkanju.«

V mandatu ministra Svetlika, pri katerem ste bili državna sekretarka, je prišlo do spremembe socialne zakonodaje, po kateri je precejšnje število družin izgubilo socialne pomoči. Kakšne so bile posledice?
»S takratnimi spremembami v socialni zakonodaji smo želeli doseči, da bodo tisti, ki res potrebujejo pomoč, dobili več, ne pa, kar se je potem zgodilo, da bo tretjina ljudi ostala brez socialnih pomoči. V primeru varstvenega dodatka, pri dodeljevanju katerega se upošteva tudi zaznamba na premoženje prosilca, je šlo za to, da se poveča medgeneracijska solidarnost. Če ima človek v lasti nepremičnino, ki jo deduje mlajša generacija, je slednja dolžna skrbeti za svoje starše, pred državo s socialnim transferjem. Pravici do varstvenega dodatka se je zaradi takšnega zakona odpovedalo 16 tisoč ljudi, razlog pa je v dejstvu, da v Sloveniji vlada nekoliko bolj specifičen odnos do nepremičnin. Tudi gospodarska situacija je ljudi potisnila v situacijo, ko družine mlajših težko vzdržujejo že same sebe, skrb za starejše je v takih okoliščinah težja. V socialni zakonodaji bodo potrebne spremembe, ki se jih nameravamo lotiti še letos. Pri dodeljevanju pomoči bo pomembno, kateri dohodki se bodo upoštevali in na kakšen način. Upoštevani bodo krediti, ki jih družina najema za reševanje stanovanjskega problema, seveda v okviru primernega (in ne morda nadstandardnega) stanovanja. Spremembe bodo pri odmeri pravic na osnovi preteklih dohodkov, ko denimo nekdo postane brezposeln. Ne glede na kritike socialne zakonodaje iz obdobja ministra Svetlika se mi zdi vendarle pomembno, da se je pri uveljavljanju socialnih pravic uvedla enotna vstopna točka, s čimer imamo jasen pregled nad tem, koliko pomoči dobijo od države posamezniki in družine in da sredstva, ki jih ustvarimo vsi državljani skupaj, delimo na pravičen način.«

Marsikaj morate popraviti tudi zaradi hitro in nepremišljeno sprejetih zakonov v mandatu prejšnje vlade, denimo vračilo dela pokojnin nekaterim upokojencem. Kako se boste tega lotili?
»Kot političarka bi lahko v zvezi s tem obtoževala prejšnjo vlado, da je v pokojnine posegla preveč ideološko, kar v teh časih ni pravi pristop, saj bomo iz krize izšli le skupaj in ne razdeljeni. Opozicija je ob tem tudi jasno opozarjala, da utegnejo biti rešitve v zakonu o uravnoteženju javnih financ (zujf-u) protiustavne, kar se je res zgodilo. Nepremišljene rokohitrske rešitve niso bile na mestu, čeprav prejšnjo vlado hkrati razumem, saj se je bilo treba hitro obrniti. Za spremembo zujf-a je na vladi že tehnični zakon, ki govori o vračilu odvzetega dela pokojnin. Zaradi omejenih sredstev države letos predvidevamo 20 odstotkov izplačila, v naslednjem pa preostanek, in sicer zato, da vse udeležence obravnavamo enako, ne glede na to, ali so se zoper odločbo pritožili ali ne. Ob tem jim gre opravičilo države za povzročene krivice, hkrati pa jih prosimo za razumevanje, ker jim glede na situacijo, v kakršni je država, ne moremo izplačati vsega hkrati.«

Kako ocenjujete delovno pravno zakonodajo, sprejeto v mandatu vašega predhodnika, ministra Vizjaka, in kako nameravate na tej osnovi nadaljevali?
»Delovno pravna zakonodaja je eden od primerov, ki kaže, da med politiko ni tako zelo veliko razlik. V Sloveniji je že dolgo obstajalo zavedanje, da je to zakonodajo treba spremeniti, v mandatu Pahorjeve vlade so bile spremembe pripravljene, minister Vizjak je zakon uskladil s socialnimi partnerji in bil je sprejet. V našem mandatu bomo zlasti spremljali njegove učinke v povezavi s ciljem zmanjšanja segmentacije na trgu dela, povečanja notranje in zunanje fleksibilnosti, še posebej natančno pa bomo spremljali učinkovitost varstva pravic. V zvezi s tem je pomembna tudi reforma inšpekcije za delo. Če namreč ta ne bo okrepljena in ne bo učinkovitega nadzornega mehanizma nad izvajanjem zakona, bodo imeli delavci še naprej občutek, da pravna država ne deluje.«

Kakšni pa so glavni poudarki vašega programa v tem mandatu?
»Omenila sem že spremembo socialne zakonodaje in reformo inšpekcije dela. Z namenom zmanjševanja sive ekonomije (v Sloveniji predstavlja po različnih ocenah od 20 do 29 odstotkov BDP, kar je resen problem in izpad virov, ki bi jih država lahko pobrala in razdelila v skupno dobro) bo treba sprejeti novelo zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno. Sprememba bo šla skupaj s prenovo inšpekcije dela. Urediti bo treba tudi agencijsko delo, pa študentsko delo, nujno je zmanjševanje oblik dela, ko ljudje delajo, iz tega pa nimajo ne socialnih ne delavskih pravic. Pomembno je tudi, da se študentom iz tega dela priznajo delovne izkušnje, kar bi zanje to pomenilo lažji vstop na trg dela. Sprememb je potrebna štipendijska politika. Poudarek želimo dati socialnemu podjetništvu kot aktivnemu pristopu k reševanju socialne problematike, pri čimer bomo sodelovali z ministrstvom za gospodarstvo. Moja zamisel je, da bi začeli spodbujali razvoj socialnih podjetij, ki so sposobna samostojno preživeti na trgu dela, obenem pa zaposlujejo ranljive skupine, za katere pridobijo subvencijo države. S svojo dejavnostjo socialna podjetja opravljajo družbeno koristno delo, zaslužek se vrača nazaj v dejavnost in ne streže zgolj interesom posameznih lastnikov. Ko bo denimo sprejet zakon o dolgotrajni oskrbi (hkrati z reformo na zdravstvenem področju), kjer je velik poudarek na pomoči na domu, bodo lahko vstopila socialna podjetja in generirala nove zaposlitve. V Evropi je v socialni ekonomiji 10 odstotkov delovnih mest, pri nas manj kot odstotek, kar želimo postopoma spremeniti. Med nalogami ministrstva v tem mandatu pa je tudi priprava družinske resolucije. Imamo jo od leta 1993, eno boljših, po desetih letih pa je treba narediti evalvacijo in si na podlagi tega in v strokovni razpravi zastaviti nove naloge na tem področju.«

Ali menite, da je sporočilo 1. maja, praznika dela, še vedno aktualno?
»Vedno bolj je aktualno. Pomembno se mi zdi, da se zavemo delavskih pravic in časa, v katerem so te nastajale, hkrati pa se zavedamo, da živimo v času, ko pravice do dela ne morejo več realizirati vsi, ki želijo delati. Letos ne praznujemo 1. maja v okoliščinah, ki bi nas razveseljevale. Zamislimo se nad situacijo, stopimo skupaj in iščimo odgovor v tem, kaj nas zbližuje, in ne, kaj nas deli. Tako bomo lahko skupaj iz te krize izšli. Vsi skupaj in vsak državljan zase lahko kaj naredi za to, da bi bilo vsem bolje. Izgubili smo občutek, kaj lahko vsak posameznik stori za skupno dobro. Ne moremo živeti le za naše pravice in ne čutiti skupne odgovornosti države kot skupnosti, kjer vsi skupaj živimo.«