Skupina Celestina iz Brežic v oblekah, ki jih je izdelala Andreja. (Foto: osebni arhiv - Bojana Mihalič, Grega Eržen)

Vse se je začelo z lutkami

Andreja Stržinar s Hotavelj v Poljanski dolini je šivilja. Nekatere šivilje so malo boljše, nekatere malo slabše, nekatere so odlične. Andreja s svojim delom sega stopnjo više in stopa korak dlje. Izdeluje namreč historične in folklorne kostume, pri tem pa dosledno uporablja stare načine in postopke izdelave.

Želi ohranjati vse to, pa čeprav vseh teh zahtevnih in zamudnih postopkov ne uporabljajo več niti tam, kjer se je ona največ naučila – v Gledališkem ateljeju v Ljubljani. Takoj po končani srednji tekstilni šoli se je namreč zaposlila tam in ostala kar dvanajst let. Občudovala je stare krojaške mojstre, njihovo znanje in spretnost. Najprej je skupaj s kiparji, slikarji, slikopleskarji delala v slikarni, kjer so se ukvarjali s scenografijo. Pozneje pa je tam še nekaj let šivala moška vrhnja oblačila. Vožnja domov in nazaj ter podaljšan delovnik zlasti v zimskem času so postali ob majhnih otrocih prenaporni in zato se je odločila za samostojno pot.

Vendar kako, da jo je pot zanesla prav v gledališče? Vse se je začelo z lutkami, pravi. Njena sestra Jana Stržinar je namreč avtorica pravljic, lutk in scenografije ter izvajalka predstav. Že ko je bila Andreja v osnovni šoli, je za njene lutke šivala oblačilca. Hkrati je tudi sebi večkrat kaj sešila in ko se je odločala za nadaljevanje šolanja, ni veliko premišljevala.

Vidi rezultate svojega dela

Danes, kot rečeno, dela samostojno. To ji daje neizmerno notranje zadovoljstvo, saj lahko in želi uporabljati vse tisto, kar se je od mojstrov naučila v Gledališkem ateljeju, hkrati pa je vsak izdelek od začetka do konca njen. Lahko vidi rezultat svojega dela. Rezultati pa so izjemni in so bili tudi že nagrajeni. Sešila je nekaj kostumov za ljubljansko skupino Cortesia, vse kostume za skupino Celestina, lani pa je celo sama vodila tečaj izdelave srednjeveških kostumov v okviru Srednjeveških dnevov v Škofji Loki. Pri tem svojem delu se nenehno uči in raziskuje ter izpopolnjuje svoje znanje. Največ pa pravzaprav šiva kostume za folklorne skupine, tudi otroške. Z velikim veseljem in hvaležnostjo sodeluje z dvema strokovnjakinjama, ki ji pomagata s svojimi nasveti in znanjem. Pri historičnih kostumih je to mag. Jasna Vastl, pri folklornih pa Alenka Pakiž iz Folklorne skupine Tine Rožanc.

Lani je v prostorih trgovskega centra v Gorenji vasi odprla svojo delavnico. Da jo je sploh lahko opremila, pa ji je z velikodušno donacijo pomagal upokojenec Viktor Potočnik s Stirpnika nad Selško dolino.

Historični kostumi

Mag. Jasna Vastl je kostumografinja in scenografinja. Pri postavljanju scenografij in oblikovanju kostumografij sodeluje z različnimi gledališči v Sloveniji, na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo pa predava predmet scenografija. Z Andrejo sta se spoznali že v Gledališkem ateljeju, ko je bila ona tam zaposlena, a si takrat še nista mislili, da bosta nekoč tako tesno sodelovali. Zares spoznali sta se prek Lidije Podlesnik Tomašikove, ki je vodja plesno glasbene skupine Cortesia. Ta skupina se ukvarja s srednjeveškimi, renesančnimi in baročnimi družabnimi plesi in glasbo. Tako sta najprej za Cortesio skupaj izdelali nekaj kostumov. Večji projekt pa sta izpeljali za skupino Celestina iz Brežic, ki pleše renesančne plese. »Za ta projekt sva delali celo leto in takrat sva spoznali, da odlično sodelujeva. Andreja je kreativna, predana delu, potrpežljiva, polna je navdušenja in rada preizkuša stvari. Zelo značilno zanjo je, da se nenehno uči. Stvar prouči, izdela, a jo v vsakem naslednjem poskusu izboljšuje. V tem pogledu je zelo dragocena.«

Razlika z gledališčem

Jasna Vastl večinoma dela za gledališče, tam so gledališki krojači in šivilje, ki to znanje obvladajo, vendar, kot pravi, obstaja pomembna razlika med tem, kar se danes dela v gledališču, in tem, kar dela Andreja. Kostumi, ki se delajo za gledališki oder, se namreč gledajo od daleč in zato so včasih kakšne podrobnosti, ki jih gledalec ne opazi, lahko nedodelane oziroma ne preveč natančno domišljene ali izdelane s sodobnimi in hitrejšimi rešitvami (zadrga, ježek ...). Andrejinih kostumov pa se dobesedno lahko dotaknemo, lahko se približamo ljudem, ki jih nosijo. In Andreja se zaveda, da je vsaka podrobnost pomembna. V tem se kaže njena velika ljubezen do kostumov, do materiala, do detajla. Ker želi ohraniti stare postopke izdelovanja oblačil, je tudi izjemno natančna. V gledališču je pomemben vizualni učinek, v njem gre za iluzijo. Na odru je namreč kostum delovna obleka, to pomeni, da mora biti vzdržljiva, mora se dati pogosto čistiti. Zato se pri izdelavi gledaliških kostumov pogosto, zaradi praktičnosti, ne uporabljajo več pristni materiali. Andreja pa se poglobi, natančno naštudira, kako je izgledalo neko oblačilo v preteklosti, in želi narediti najboljši približek. Njeno dosledno raziskovanje originalnih oblačil, ki so jih ljudje nekoč nosili, je tisto, kar pri njej zares cenim. Pri tem je zelo iskrena in zdi se mi, da ima zares lep odnos do vseh teh stvari. Vsako oblačilo, ki ga naredi, je mali izum, unikat zase.«

Veliko ročnega dela

Kako poteka njuno sodelovanje? »Najprej se seznaniva z osebami, ki bodo te obleke nosile. V gledališču se običajno igralcev ne sprašuje, kakšno obleko bi radi imeli. Pri najinih projektih pa gre za obleke, v katere ljudje, ki jih nosijo, vložijo tudi precej svojega denarja, in prav je, da lahko sodelujejo pri tem, katere barve bi želeli imeti na sebi, da lahko povedo, ali se pri nečem ne počutijo dobro. Njihove želje upoštevava, potem pa v začetku najprej naštudiram figure, njihove postave, pa tudi to, kako bo skupina videti kot celota. Zelo pomembno se mi namreč zdi, da vsaka članica skupine deluje kot individuum, skupaj pa morajo delovati usklajeno, kot skupina. Potem pa glede na izbrani kroj, stil, obdobje, za katerega delava, izberem blago. Za tak kostum so potrebne tri poskušnje, potem pa se posvetiva še podrobnostim, ki so nama obema pika na i. Pri tem je veliko ročnega dela, ki ga Andreja zna opraviti in ima potrpljenje in veselje z njim.«

   

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Slovenija / torek, 28. oktober 2008 / 07:00

Množica na Ljubljanskem maratonu

V tekih na 13. Ljubljanskem maratonu je nastopilo več kot 15 tisoč tekačev, med njimi tudi 24 iz rekreativne ekipe Gorenjskega glasa. Maraton Etiopijcu in Ukrajinki. Na polmaratonu nov rekord proge Ro...

Objavljeno na isti dan


Zanimivosti / ponedeljek, 28. januar 2013 / 07:00

Prehodni pokal Badrsu iz Poženika

Cerklje - Društvo obrtnikov in podjetnikov Cerklje je prejšnjo soboto za svoje člane organiziralo na Krvavcu enajsto prvenstvo v veleslalomu, ki so se ga udeležili podjetniki in...

Prosti čas / ponedeljek, 28. januar 2013 / 07:00

Letošnje Eme ne bo

Na Primskovem se je pred nekaj dnevi že drugič odvijal dobrodelni koncert, ravno tako je Strahinju drugo leto zapored dvorano razprodala pevka Tanja Žagar z gosti. Vse pa je bolj ali manj presenetila...

Humor / ponedeljek, 28. januar 2013 / 07:00

Ta je dobra

En star na temo, kako je kdo umrl Američan, Nemec in Jugoslovan se srečajo »zgoraj« in se pogovarjajo, kako je kdo umrl. Američan: »Jaz sem kupil Forda mus...

Kranj / ponedeljek, 28. januar 2013 / 07:00

Razpis za razstavne termine v Galeriji Pungert

Kranj - Galerijski svet Društva Pungert Kranj objavlja razpis za pridobitev razstavnih terminov v Galeriji Pungert v Kranju za leto 2013. K sodelovanju vabijo likovnike, fotograf...

Nasveti / ponedeljek, 28. januar 2013 / 07:00

Senena kopica

Kojca (1303 m) - Cerkljansko hribovje je bilo rojstno domovanje znanega mladinskega pisatelja Franceta Bevka. Svet, kjer pred seboj vidimo dvoje: al´ hrib, al´ pa grapo.