Eva (4)

Majhna kepica je rasla in to so bili Evini najsrečnejši dnevi. S seboj jo je jemala tudi na balet, le v šoli so ji muco prepovedali. Zvečer, ko je zlezla v posteljo, jo je stisnila k sebi, ljubkovala in potem srečna in brez skrbi zaspala.

Eva je v svoj dnevnik zapisala: »Nekoč pridem iz šole domov, bila sem polna energije, po ulici sem lahko tekla, kar se mi ni že dolgo zgodilo. Zmeraj sem se vlekla kot megla, saj sem bila nenehno utrujena. Že na dvorišču me pričaka babica, presajala je rože in ko me je zagledala, so se ji oči od jeze zabliskale. Ker je začela preklinjati, sem vedela, da sva sami, da ni nikogar, ki bi jo lahko slišal. Prikovalo me je ob tla, začela sem se tresti, slutila sem, da me ne čaka nič dobrega. Res je bilo tako. I. K. jo je že dopoldan poklicala in ji potožila, da sem postala grozno debela in da naj kaj ukrenejo, drugače me v baletni šoli ne bo več prenašala. Dokler ne shujšaš, se lahko posloviš od Žine, je babica zakričala jezno in me odrinila od sebe, ko sem se je želela okleniti in prositi, naj tega ne stori. Stekla sem po stopnicah, klicala Žino, toda ni se mi oglasila. V tistem trenutku se mi je zdelo, da se mi je podrl svet, da mi ni več živeti. V kopalno kad sem natočila vode, se vanjo ulegla na trebuh in čakala, da se bom utopila. Ni mi uspelo. Sem se pa na smrt prehladila, staknila pljučnico in za več kot mesec dni obležala v postelji. Imela sem visoko vročino, bledlo se mi je, a mama in babica nista dovolili, da bi šla v bolnišnico. Veliko pozneje, ko sem se v razmišljanjih večkrat vračala v tisto obdobje, sem sklepala, da sta skrbeli zame doma zato, ker sta se preprosto bali, da bi zdravniki ugotovili kruto resnico o moji podhranjenosti. Kljub bolezni sem lahko jedla le paradižnikovo juho, pila peteršiljev napitek, ko pa sem zaduhala čaj iz preslice, mi je šlo na bruhanje. Bila sem še zmeraj dovolj močna, zato sem preživela, čeprav sem spet izgubila pet kilogramov, bila sem tudi zelo bleda, brez volje do česarkoli. Tudi uspeh v šoli ni bil tak, kot sem ga bila navajena. Kadar sem sedla h knjigam, sem se zgrudila na mizo, meglilo se mi je pred očmi in že po nekaj minutah branja sem bila tako utrujena, da sem se lahko zavlekla le v posteljo.«

Prav o tem dogodku je Eva, kakšnih štirinajst let kasneje, vnovič razmišljala: »Četudi sem shujšala, svoje Žine nisem nikoli več videla. Sobo sem imela oblepljeno z njenimi fotografijami, bila sem pripravljena storiti vse, kar sta mi mama in babica ukazali, žal pa mi mucke nista želeli vrniti. Danes vem, da sta jo dali ali v kakšno zavetišče ali pa sta jo podarili eni od svojih prijateljic. Neutolažljivo sem jokala, trenirala, pazila, da se nisem zredila, pila napitke, ki sta mi jih prinašali, toda njuno srce je ostajalo kamnito. Dosti pozneje, ko sem vnovič visela med življenjem in smrtjo, mi je oče podaril hrčka. Sprva ga nisem želela vzeti, ker sem se bala, da me bo spet bolelo, če ga izgubim. Kot da bi oče vedel, kaj se mi plete po glavi, je pri mami dosegel, da mi ga v nobenem primeru ne sme odvzeti. Med počitnicami me je peljal s seboj, na Silbo. Njegova takratna partnerica je delala na Ministrstvu za zdravje, mislim, da sta se je moji ženski malo bali. Med vožnjo sta me marsikaj spraševala, kaj točno, se ne spomnim. Nekoč, ko sta mislila, da že spim, sta se pogovarjala na terasi in ona je izrekla nekaj stavkov, ki jih takrat še nisem razumela: 'Upam, da je tvoja hči patološka lažnivka, kajti če je vse to res, kar pripoveduje, potem lahko proti bivši ženi zahtevaš kazenski pregon.' To se nikakor ni zgodilo, saj je moral oče skrbeti za lasten ugled. Če bi karkoli prišlo v javnost, potem bi bilo umazano tudi njegovo ime.«

Nekega torka ob treh zjutraj, ko ni mogla spati, je Eva zaupala dnevniku: »K nam se je vselil M. K. Babica sicer pravi, da ne ve, kje je moja mami pobrala takšno zgubo, vendar se je njeno obnašanje do tipa zelo spremenilo, ko ji je zjutraj več kot eno uro, ob zajtrku, pihal na dušo. Bila sem na stranišču, zato sem lahko vse slišala. Čeprav spet nisem imela menstruacij, me je vsak mesec grozno zvijalo v trebuhu, imela sem drisko, goltala sem tablete, pa ni dosti pomagalo. Ko se privlečem k mizi, skoči pokonci, v njegovih očeh sem videla grozo, prisežem. Pogleda me in reče, ja, kaj pa ta okostnjak počne pri vas?«

(Se nadaljuje)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Gorenjska / petek, 29. april 2022 / 18:35

V dolini pomlad, a v gorah še sneg

Tako opozarjajo na Planinski zvezi Slovenije, kjer vabijo v nižje ležeče planinske koče, ki so svoja vrata povečini že odprle. Razmere v visokogorju pa bodo zimske še nekaj časa, saj je te dni zapadlo...

Objavljeno na isti dan


Razvedrilo / nedelja, 29. julij 2018 / 19:03

Lepo je biti muzikant

Poletno gledališče Studenec je v petek gostilo krstno izvedbo domače gledališke predstave Andreasa Brandstätterja Lepo je biti muzikant. Gre za igro z glasbo Slavka in Vilka Avsenika ob 65-letnici nju...

Zanimivosti / nedelja, 29. julij 2018 / 19:02

O »krašenju« krožišč

Ogromna vinska pletenka, moped na drogu, čokoladni prestol, velikanska harmonika, cokla ... Vse to se najde v krožiščih slovenskih cest, a mnenja o tovrstnem »krašenju« so močno deljena. Za nekater...

GG Plus / nedelja, 29. julij 2018 / 19:00

Ujetniki omrežij

»Vas muči vtis, da ste na robu? Da ste, kot se reče, outsider? Če se kot outsider počutite čisto dobro, ni razlogov, da bi ukrepali. Če pa menite, da sodite bolj proti središču, je receptov več. Št...

GG Plus / nedelja, 29. julij 2018 / 18:58

Jakob Virjent in slovensko čebelarstvo

Včasih se zavemo, v čem je posebno velik pomen ribištva in čebelarstva. Gre za združenja, ki najprej zaženejo alarm, ko pride do zastrupitve rib ali čebel zaradi velikega zastrupljanja nar...

Gorenjska / nedelja, 29. julij 2018 / 18:55

V spomin: Dr. Ivan Kejžar, izredni profesor (1935–2018)

Od spoštovanega sodelavca, prijatelja, pedagoga in znanstvenika smo se poslovili v ponedeljek, 4. junija, na osrednjem kranjskem pokopališču.