Kaj, če bi kar ti dirigiral

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 6. maj 2012 / 06:00

Jutri, 7. maja, zvečer bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani jubilejni dvajseti koncert Simfoničnega orkestra Gimnazije Kranj. Jasno je, da bo tudi tokrat dirigent v desetih letih nepogrešljivi Nejc Bečan.

Je kaj treme pred jubilejnim dvajsetim koncertom?

»Ta trenutek še ne, ponavadi se prikrade na glavni vaji, ko veš, da moraš biti pripravljen 130 odstotkov. Vsak odstotek odstopanja orkester namreč zasluti in ga pomnoži. Hitro lahko pomislijo, ta nima pojma …«

Pred desetimi leti ste še gulili gimnazijske klopi in se najbrž niste kaj dosti ubadali z vprašanjem, kaj boste počeli pri sedemindvajsetih?

»Še najmanj, da bom kdaj glasbenik. Pridno sem hodil v Glasbeno šolo Tržič, kjer sem se pri Franciju Podlipniku učil saksofona in sodeloval pri gimnazijskem orkestru. Po maturi sem se vpisal na Filozofsko fakulteto smer zgodovina in geografija, poleg tega pa še na srednjo glasbeno šolo (danes Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana), jazz saksofon. Že v naslednjem letu sem družboslovje opustil in začel študij kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo.«

Menda je Gimnazijski revijski orkester (zadnja tri leta se imenuje Simfonični orkester Gimnazije Kranj) nastal zelo spontano, vi pa ste za dirigentsko palico prijeli bolj po naključju kot ne …?

»Na idejo za orkester je prišel Primož Zevnik, nedvomno pobudnik večine tega, kar se je z orkestrom zgodilo v zadnjih desetih letih. Ko je prišel na gimnazijo, je bolj agresivno začel s kulturnim programom, literarnimi večeri in podobnim, pri čemer smo vselej sodelovali tudi dijaki, ki smo igrali kakšen inštrument. Bili smo trije saksofonisti jaz, Matej Črnivec in Jan Kus, precej punc je igralo flavte, Matjaž Bogataj violino. Spomnim se, kako je neki literarni večer prerasel v pravi koncert. Počasi sem jaz dobil zadolžitev, da vsakič skupaj zbobnam nekaj glasbenikov in pripravim nekaj vaj pred nastopom.

Potem smo se glasbeniki prešteli in na prvem srečanju nas je bilo okrog petindvajset. Dobili smo nekaj aranžmajev iz Glasbene šole Tržič, ki je imela takrat zabavni orkester, se naučili nekaj skladb, kot recimo Don' t Worry be Happy in Muppet Show in to je bilo to. Pojavilo se je vprašanje, kdo bo dirigiral. »Kaj, če bi kar ti dirigiral,« mi je rekel Primož. Tako sem pred seboj imel partituro in recimo temu, dirigiral. Gledal sem, kako Podlipnik dirigira Pihalni orkester Tržič, v katerem še vedno igram in bom, dokler bom lahko, to so namreč stvari, ki veljajo do smrti, in sem temu poskušal najti čim boljši približek. To je bil novoletni koncert leta 2002. Odziv nanj je bil zelo dober, bili smo navdušeni in ko se je pojavilo vprašanje, ali bi naredili tudi pomladnega, ni nobeden rekel ne. Stari smo bili 17, 18 let in nam je bilo pomembno le, da se dogaja in da je žur.«

V tem obdobju ste napisali tudi prve aranžmaje, mar ne?

»Moj prvi aranžma je bil za muzikal Brata, s katerim smo na gimnaziji imeli velik uspeh. V orkestru smo kasneje nekaj aranžmajev naročili pri različnih avtorjih, kakšno priredbo pa sem napisal tudi jaz. Bilo je podobno naključje, kot z dirigiranjem, dobil sem računalniški program za komponiranje, pa sem poskušal prirediti že znane skladbe, napisal sem tudi kaj novega …«

Predvidevam, da ste dober matematik?

»Nasprotno. Z matematiko sem imel bolj težave, kot ne. Moj način skladanja tudi sedaj ni tako matematičen, pišem bolj impulzivno, manj premišljeno oziroma kot bi lahko rekli matematično. Moje skladbe imajo več povezave z momentom, s čustvi, kot pa z matematiko. Vseskozi sem po malem komponiral in ob neki priložnosti je v roke Petra Šavlija, profesorja solfeggia na srednji šoli, prišel moj koncert za orkester. Vprašal me je, zakaj ne grem študirat kompozicije, naj grem kar s tem koncertom na sprejemne … In sem šel.«

Na gimnaziji ste v desetih letih »spustili« samo en koncert, ko vas je nadomestil Michele Josia?

»To je bil čas, ko sem bil na akademiji in sem bil zaposlen z drugimi stvarmi. Ko sem se leta 2006 vrnil, se je tudi v orkestru zgodila neke vrste renesansa. Koncerti so se začeli snemati, igranje je bilo na vedno višji ravni, program vsakega koncerta je imel rdečo nit …«

Gre tudi v tem iskati razloge, da je zdaj v orkestru le še manj kot polovica gimnazijcev, ostalo pa so najeti glasbeniki mlajše generacije? Na to temo so se v zadnjih letih pojavile tudi dileme, ali je orkester sploh še gimnazijski?

»Kar se mene tiče, je razlaga dokaj preprosta. Saj v Berlinski filharmoniji tudi ne igrajo samo Berlinčani. Če orkester zadnja tri leta nosi ime Simfonični orkester Gimnazije Kranj, to še ne pomeni, da morajo v njem igrati samo gimnazijci. Orkester je prerasel gimnazijo in srednješolsko raven. Logika zahtevnejšega programa, velikega povpraševanja po koncertih in selitve novoletnega koncerta v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma je zahtevala orkester na visoki ravni. Torej ga je bilo potrebno dopolniti s profesionalnimi glasbeniki. Pod drugo pa ni največji problem v kvaliteti glasbenikov, dejstvo je, če je skladatelj napisal delo samo za tri flavte, jih ne more biti v orkestru deset. S Primožem jih vključiva pet. Ogromno kompromisov sklenemo. Tudi nama ni prijetno reči, oprosti, na tokratnem koncertu pa ne moreš igrati. Sicer pa imamo nekakšen sistem avdicij in mladi se morajo navaditi na to, da bodo v poklicnem življenju še mnogokrat na raznih »avdicijah«. Sicer pa gre za orkester Gimnazije Kranj, ta pa ne pripada le gimnazijcem, ampak mestu, saj je njegov pomemben del.«

Ko govorite o zahtevnejših skladbah, mislite na dela Wagnerja, Holta, Ravela, Beethovna, tu je Šeherezada Rimskega-Korsakova … Kako z Zevnikom izbirata program?

»Na te in mnoge druge skladbe. Tudi Mahlerja, ki smo ga igrali na zadnjem koncertu. Primož je glasbeno zelo načitan, klasiko res dobro obvlada … Ponavadi imava pred vsakim izborom nekaj seans. Sva protiutež drug drugemu, on me drži nazaj z zahtevnostjo in poslušljivostjo skladb, jaz pa njega z njegovimi včasih res visoko zastavljenimi idejami. Smo pa dokazali, da je mogoče poslušati tudi 45 minut dolgo Šeherezado.«

Že tri leta na koncertni večer doživljamo pravo invazijo iz Kranja v Ljubljano. Vendarle gre za široko publiko različnih glasbenih okusov …

»Če je na vsakem koncertu nekaj glasbe zame, nekaj za Primoža, nekaj za orkester, jo je vedno tudi nekaj za publiko. Naša publika je dobra publika, saj zna poslušati tudi zahtevnejšo glasbo. Ljudje vstopnice plačajo in prepričan sem, da ne bi prišli samo gledat svojih otrok na velikem odru in poslušat Jingle Bells. Pričakujejo dober koncertni dogodek in mi se vsako leto trudimo, da ga tudi dobijo.«

Na koncertih vas naslavljajo z »maestro«?

»Ah, to je hec s prvega koncerta leta 2002. Ne morem reči, da se mi ne zdi fino, a se sam nimam za nobenega maestra. Sem predvsem dirigent, ki se vedno trudi biti čim boljši. Očitno pa naziv maestro sodi v protokol k celotnemu dogodku. Jaz se zaradi tega nič ne nosim naokrog.«

Trenutno ste na podiplomskem študiju dirigiranja na Dunaju …

»Že drugi mesec študiram v razredu profesorja Marka Stringerja, ameriškega dirigenta, ki je bil tudi asistent slovitega Leonarda Bernsteina. Izjemno uživam, vpisana imam dva semestra in upam, da bom prihodnje leto lahko podaljšal še za eno leto.«

Kdo vam časti šolnino?

»Moj lasten honorar. Pišem aranžmaje za različne sestave, dirigiram občasno več orkestrom.«

Ste v prvi vrsti skladatelj ali dirigent?

»Vsakega pol. Na svetovni koncertni ravni, kar so bržkone za mnoge od nas zgolj sanje, se boljše živi z dirigiranjem kot pa komponiranjem. No, sam rad počnem oboje, saj je oboje glasba, to pa imam neizmerno rad.«