Zategniti pas okrog pasu ali vratu

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / petek, 27. april 2012 / 06:00

Med najglasnejšimi kritiki zadnje stavke zaposlenih v javnem sektorju je bil tudi ravnatelj in publicist Dušan Merc. Prepričan je, da bi morali tako kot v gospodarstvu tudi v javnem sektorju "zategniti pas".

Ob zadnji stavki javnega sektorja ste bili med tistimi, ki so glasno izrazili nasprotovanje stavki. Iz katerih razlogov je niste podprli?

»V prvi vrsti sem direktor in direktor je delodajalec, ki ne more biti zadovoljen s tem, da se stavka. Tako je v kapitalizmu. Stavka ni v interesu delodajalca.«

Ampak po drugi strani je država, proti kateri je bila uperjena stavka, tudi vaš delodajalec …

»Plačan sem sicer iz proračuna, ampak v šoli jaz tudi zaposlujem v imenu države in delodajalec ni nikoli zainteresiran, da bi delavci stavkali. Obenem se mi zdi, da je bila stavka prezgodaj, glede na to, da pogajanja še trajajo. Vsi pa bi morali razumeti, v kakšnem stanju so finance v državi in gospodarstvu. Ni nam treba vsega sprejeti in razumeti, bistvene stvari pa nedvomno.«

Kot recimo?

»To, da je treba zategniti pas. In to se bo zgodilo, vprašanje je samo, ali ga bomo zategnili okrog pasu ali vratu. Očitno ga imamo rajši okrog vratu.«

Poudarili ste tudi, da je bila ta stavka asocialna. Lahko to pojasnite?

»Asocialna je bila zaradi tega, ker so stavkali tisti, ki imajo redne službe in zagotovljena delovna mesta in nočejo zategniti pasu za tiste, ki teh bonitet nimajo.«

Ampak ali ni razumljivo, da vsak poskrbi zase - sami ste rekli, to je kapitalizem?

»Seveda ima vsak pravico poskrbeti zase, a pri tej stavki gre za stavko srednjega družbenega razreda. Sindikalni voditelji uperjajo prst zoper bogatejše od tega socialnega razreda, pozabljajo pa na revnejše. Govorijo o tem, da je treba vzeti tajkunom oziroma bogatim in s tem ščuvajo ljudi, škodujejo pa nezaposlenim in gospodarstvu.«

Bi se bili torej sami pripravljeni odpovedati tudi 15 odstotkom vaše plače, če bi s tem pripomogli k stabilizaciji javnih financ?

»Zame to glede na mojo starost in moj standard ne bi bil problem.«

Kaj pa recimo za učiteljico v poznih tridesetih, z dvema majhnima otrokoma …

»Nedvomno vsak zase meni, da ima premajhno plačo, s tem se strinjamo vsi v državi. A plačo imamo tako, kot nam jo drugi priznajo, ne take, kakršno sami mislimo, da bi jo morali imeti.«

Sami ste navedli podatek, da naj bi učitelji v Sloveniji v povprečju zaslužili 1300 evrov neto. Se vam to zdi veliko glede na delo, ki ga opravljajo?

»To je zelo solidna plača za delo v javnem sektorju, številni imajo manj. Ko me učiteljica vpraša, kako naj s tem preživi, ji odgovorim: poskusite brez tega. To je kapitalističen odgovor, ampak je točen. Kaj pa tisti, ki že šest mesecev nimajo plač?«

Stavkajoči so poudarjali, da ne gre samo za plače, ampak da želijo obvarovati kakovost osnovnošolskega izobraževanja oziroma dosežene standarde in splošno dostopnost javnega izobraževanja za vse otroke. Ne verjamete, da jim je šlo tudi za to?

»Ne, ne verjamem. V bistvu gre za zaščito njihovih privilegijev na delovnem mestu. Prepričan sem, da bi to, kar predlaga vlada, celo izboljšalo kakovost v šolstvu. Posledice potrošniškega šolstva, ki je zdaj v veljavi, na vzgojnem in etičnem področju povzročajo vzgojno škodo. To, da imajo otroci dostop do vsega v velikem obilju oziroma vsaj v šoli nedvomno, doma pa kakor kdo, pri otrocih in mladostnikih povzroča apatijo, razvrednotenje dela, želje po lastnem napredku, samostojnosti in tako naprej.«

Kritični ste tudi do normativov v šolstvu, ki naj bi bili po vaših besedah prerazkošni. Kaj konkretno ste mislili s tem?

»Ob poostrenih normativih za število otrok v razredu in z ukinjanjem razkošnih podružničnih šol bi prišli do kakovostnih srednje velikih šol, kjer bi bili otroci, če jim ne bi v naprej izpolnili vsake želje, izpostavljeni zdravi medsebojni konkurenci, razvijali bi tovarištvo in solidarnost; če jim ne bi vsiljevali vseh možnih in nemožnih predmetov, bi si mogoče kdaj celo še zaželeli kakšno znanje. Učitelji pa so obremenjeni z birokracijo ter pritiski staršev in države in zato ne morejo normalno funkcionirati. Tako stroka kot država bi jih morala zaščititi pred cilji, ki jih ne morejo uresničevati, ker jim sistem zbija avtoriteto.«

In kako naj bi si jo po vašem povrnili?

»Poseganje staršev v vzgojno izobraževalni proces je pretirano, od učiteljev zahtevajo vzgojo, sami pa za to pogosto ne naredijo čisto nič. To je eden največjih problemov slovenske šole in prihodnje slovenske družbe. To podpira tudi država z brezplačnimi malicami, učbeniki … Otroke vozimo na morje, na smučanje, vsake tri ure dobijo hrano v šoli. Šole so navadna 'pitališča'. Greh je bil narejen že, ko je bil prvič na oblasti Janez Janša. Vsi so dobili vse; otroški dodatek so dobivali tudi najbogatejši starši, prav tako je bila za vse malica brezplačna, pa knjige … V resnici je treba ločiti: šole so brezplačne, ker država zagotavlja program, ne pa tudi učbenike, malice, copate in podobno.«

Dejali ste tudi, da naj bi razvoj v preteklih letih pripeljal do številnih absurdov. Kaj ste mislili s tem?

»Šole poslujejo kot samostojne proračunske porabnice in morajo zato zadovoljevati vse zakonske osnove kot državna podjetja. To je za osnovno in srednjo šolo status, ki je nevzdržen. Ravnatelj mora oddajati protikorupcijska poročila! Funkcioniramo kot malo gospodarstvo, sočasno pa smo upravna enota, ker izdajamo javno veljavne listine. Šele na tretjem mestu pa je tisto, za kar šola sploh je, to sta vzgoja in izobraževanje.«

To so verjetno resnični problemi slovenskega šolstva. Kje vidite možnosti za njegove izboljšave?

»Strinjam se s trditvijo sindikatov, da je ogroženo javno šolstvo, vendar je ogroženo zato, ker je prerazkošno. Zavedam se pomena osnovne šole v vsakem kraju in njenega poslanstva, ampak ta šola postaja šibka in nekakovostna zaradi vsega dela, ki ga mora šola opravljati. To je za šolo preveč in to ogroža šolstvo. Naslednji velik problem javnega šolstva pa je to, da so učitelji lastniki delovnih mest, da ni niti najmanjše oblike trga delovne sile in zato mladi učitelji ne morejo vstopati v proces, ker so lastniki delovnih mest nedotakljivi. To so velike slabosti. In starši na zasebne zavode otrok ne bodo vpisovali zaradi ideoloških in svetovnonazorskih prepričanj, ampak ker bodo zasebni zavodi funkcionalno bolje urejeni, saj so tam pravila jasna. In se država ne vmešava vanje. Tukaj je nevarnost, ne v tem, da bodo nekaj šol zaprli. Pred časom je bil celoten učiteljski zbor na Finskem, kjer smo si ogledali štiri šole. Na območju, kjer smo bili in je primerljivo s Slovenijo, so v tistem letu ukinili šestdeset šol, sicer manjših, ampak razdalje na Finskem so bistveno večje kot v Sloveniji. Učitelje in učence so priključili močnejšim šolam.«

Predvideni varčevalni ukrepi bi privedli tudi do odpuščanja učiteljev. Imate oceno, koliko učiteljev bi bilo v tem primeru preveč na vaši šoli?

»Konkretno številko imam. Pri nas imamo izdelan scenarij za najbolj trdo varianto, ki jo predlaga vlada. Brez dela bodo ostali tisti učitelji, ki so zaposleni za določen čas, se pravi mladi, nekaterim učiteljem pa se bo delovna obveznost zmanjšala na sedemdeset odstotkov, kar pomeni, da bodo ali iskali službo drugod, česar ne verjamem, ali pa jo bodo poskušali dopolnjevati. Učiteljskega kadra je v šolah preveč, kar se ve že od leta 1997, zato se je umetno razširjal predmetnik najprej osnovne in nato srednje šole, uvajala so se fiktivna delovna mesta, recimo mesto laboranta za fiziko in kemijo, najnovejši izum ohranjanja in razširjanja delovnih mest pa so dodatne specialne pomoči, ki so z vzgojnega vidika pogosto problematične. Starši te pomoči izsiljujejo, država pa ima s tem velike stroške in umetno zaposlene mnoge svetovalne delavce.«

Ampak omenjali ste konkretno številko, jo lahko navedete?

»Šest od 42 zaposlenih učiteljev. Ne bodo pa presežni delavci, vsaj pravno ne, ker nimajo pravic iz dela, ko se jim pogodba izteče. To pomeni, da bodo na cesti mladi ljudje, kot ravnatelj pa nimam nobene možnosti, da bi vsaj tiste, ki slabo delajo, zamenjal s temi mladimi. Problem je v tem, da tisti, ki so zaposleni, zato ne čutijo nobenega pritiska na delovno mesto. Prednost delovnega mesta učitelja je neverjetna, je na toplem, nič ni umazanega, dela z mladimi zdravimi ljudmi, nihče ga pretirano ne nadzira, sam odloča o tempu dela v razredu, sam si določa celo delovni čas. Ni izpostavljen konkurenčnosti kolegov in vsako vprašanje o lastnem delu s podporo Sviza v trenutku spremeni v mobing in šikaniranje.«