Dogodivščin toliko, da bi lahko napisal knjigo

Besedilo: Maja Korošak
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. april 2012 / 06:00

Pavle Čater je tako kot vsak dan na svojem mestu pred eno od trgovin na Planini. Ko se približam, je zatopljen v pogovor s tremi moškimi. Potem ga neka ženska prosi za pomoč pri praznjenju nakupovalnega vozička, druga ga prosi za žeton, tretja ga sprašuje, ali ji lahko da časopis, četrta se je prišla pozanimat, kdaj bodo jajca, spet druga mu da nakupovalno vrečko v varstvo, ker je pozabila kupiti kruh in se vrača v trgovino ...

Tako že trinajst let dela pred eno od trgovin na Planini. »Zaposlil« se je kar sam in tudi delo si odreja sam. Pomaga ljudem prazniti nakupovalne vozičke in jih vozi nazaj na njihovo mesto, včasih popazi na kakšno stvar, na primer kolo, ki mu ga ljudje zaupajo, ko gredo po vsakodnevnih nakupih. »Tudi otroke sem že pazil, medtem ko so njihove mame nakupovale. Po naročilu sem že večkrat napisal kakšno pesem. Nekoč sem nekemu moškemu celo iskal ženo po trgovini,« se zasmeje. Dobrohoten, nevsiljiv, pripravljen pomagati - tak se je ljudem priljubil in takšnega ga poznajo. Občasno, po potrebi, pred trgovino naredi tudi red. Za te drobne usluge mu dajo kakšen evro, mu kupijo cigarete, pijačo - brezalkoholno seveda, kajti Pavle že osem let ne pije alkohola.

Težke preizkušnje

A je bil prav alkohol tisti, ki je njegovo življenjsko zgodbo usmeril tako, da po tistem, ko je njegovo podjetje, kot izučeni tiskar je bil od 1974 do 1989 zaposlen v Tekstilindusu, šlo v stečaj, ni več dobil redne službe. »Takrat sem se zelo zadolžil in čedalje več sem pil. Nisem videl rešitve.« Mimogrede pove, da je pil že tudi njegov oče. Ko ga vprašam, ali je kdaj imel svojo družino, odkima in zaviha rokav leve roke ter pokaže globoko brazgotino. »To je od takrat, ko sem poskušal samomor.« Pa to ni bil edini poskus, kar nekaj jih je bilo. Enkrat je skakal z mostu. Nazadnje pa je svoje življenje hotel končati z vrvjo. Tudi takrat ga niso sprejeli na oni svet. Vrv se je strgala in našla ga je znanka. Odpeljali so ga v Bolnišnico Begunje, od tam pa na pripravo za komuno don Pierina v Novi Gorici. Torej ni bil samo alkohol? »Ne, ne, tudi druge stvari so bile.«

V komuni je ostal, oziroma zdržal, kot pravi sam, osem mesecev. Škoda, nihče mu ni povedal, da so v tistem času v cerkvi, v katero je hodil tudi sam, zanj zbirali denar, da bi mu kupili stanovanje, če bi mu uspelo prenehati z drogo in pitjem. Ampak tam, v komuni, ni bilo prave svobode. »Ko sem jim povedal svojo zgodbo, so mi sicer ploskali, a potem je bilo vse preveč strogo. Nisem se smel usesti, ko sem želel, in nisem smel peti pesmi, ki sem jih želel.« Katere so to bile? »Gremo na ženske, gremo na pir ... in podobne. No, Naš Marko ima kmetijo so mi pa dovolili.« Po tistem pobegu iz komune ga je kakšni dve leti še »biksal«, potem pa je svoje življenje začel postavljati na nove tire.

Piti je prenehal sam

Pregovor, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne, zanj ne velja. S svojo življenjsko izkušnjo je zanikal tudi ugotovitve uglednih strokovnjakov za zdravljenje alkoholizma, ki v dolgoletni praksi še niso doživeli, da bi alkoholik na lastno pobudo nehal piti. Pavle je namreč zelo poseben, izjemen tudi v tem: s pitjem je prenehal takrat, ko se je tako odločil. Sam. Pri tem ni imel nobene pomoči in nobene podpore.

Bilo je pred osmimi leti. Začenjala se je pomlad in na tleh pred trgovino je dobil denarnico z veliko denarja. Vrnil jo je lastnici in ona ga je nagradila z denarjem in nekaj litri pijače. Ko je tisto popil, ga je nekdo od njegovih pivskih kameradov obdolžil, da mu je ukradel polno steklenico. Takrat je imel vsega dovolj in rekel si je, da bo nehal piti. Bil je ravno 1. april, ko je to odločitev razglasil tudi drugim. Seveda mu ni nihče verjel, bili so prepričani, da je prvoaprilska šala. On pa je mislil resno. Abstinenčna kriza je bila grozna, vendar je bil trmast in je vztrajal. Veliko je hodil po bližnjih gozdovih in trgovine se je tisti čas izogibal, saj je bilo tam alkohola zanj na pretek. Pogosto je zahajal tudi v cerkev.

Po enem letu je nastopila nova kriza. Šel je v trgovino in si kupil liter črnega vina. Usedel se je na svoje stalno mesto in gledal steklenico ter se odločal: ali bi ali ne bi. Pri sebi je imel dve fotografiji - prvo iz obdobja, ko je še pil, in drugo iz obdobja, ko je s pitjem prenehal. Kako se mu je zdelo, ko se je na sliki videl pijanega? »Obupno.« Takrat se je znova in dokončno odločil za treznost, vino pa je odnesel kolegu. Nič mu ni hotel razlagati, raje se mu je zlagal, da ga je dobil od nekoga v dar.

Najraje je pečenice

Preživlja se s socialno podporo in tem, kar dobi od ljudi in kar zasluži s priložnostnimi deli. Poleg tiste pomoči pred trgovino ljudem odnese nakupljene stvari tudi do stanovanja, včasih pomaga pri selitvah. Če ga ljudje prosijo, prelopati vrtove. Poleg tega »prodaja« brezplačni časopis, nekaj izvodov mu vedno dostavijo. Pospravlja nakupovalne vozičke, če je treba, in pomete pred trgovino.

Tudi oblačila dobi od drugih. Nekoč, sredi najbolj vročega poletja, mu je neka ženska pripeljala več vreč oblačil. Spominja se, kako jih je potem nosil do doma. Deset metrov je nesel eno vrečo, jo odložil na tla in odšel po drugo vrečo, ter jo nesel še nekoliko dlje. Jo odložil na tla in spet odšel po tretjo ... Tako se je počasi pomikal proti domu. S sostanovalcem živi v dvosobnem stanovanju na Zlatem polju, ki je last občine. Vsak ima svojo sobo, kuhinjo uporabljata skupaj. Kuha si sam. »Saj ni težko,« pravi in se spominja, kako je bilo, ko je prvič hotel skuhati špinačo. »Potem sem vprašal mamo in od takrat znam.« Kaj pa najraje je? »Vso domačo hrano. Raje pečenico kot ocvrtega piščanca.« Odkar ne pije več, ob nedeljah redno hodi k mami na kosilo. Ima tudi brata, vendar nimata posebnih stikov.

Med pogovorom si prižge cigareto. Poskusil je prenehati tudi s kajenjem, vendar ni šlo. »Vso noč sem se mučil in nisem mogel zaspati, ker sem želel kaditi. Potem sem prišel pred trgovino in nekdo je prižgal svojo cigareto. Ravno tisti hip mi je neka ženska prinesla škatlo cigaret. Pa me je spet odpeljalo v drugo smer. Medtem ko sem kadil, sem si rekel: »Pavle, kave ne boš pil, alkohola ne boš pil in tudi cigaret ne boš kadil. Kaj boš imel od tega? To pa spet ne bo zdravo!« se gromko zasmeje.

Kdor da, da ...

Pred trgovino se dogaja marsikaj, tudi stvari, ki niso za javnost. Ljudje so takšni in drugačni, pravi Pavle. Zgodilo se je, da je nekdo pred trgovino parkiral avto. Po opravljenih nakupih je odšel domov v bližnji blok, bil je zamišljen in ni vedel, da se je v trgovino pripeljal z avtom. Potem ga je več ur iskal po vseh parkiriščih, ko se je nazadnje le spomnil, kje ga je parkiral. Ko je prišel, pa je Pavletu očital, zakaj mu ni povedal, da ima avto parkiran tam. Nekdo drug je na vsak način hotel vzeti nakupovalni voziček iz vrste, v katero so bili pred trgovino zloženi, vendar z napačnega konca. Vlekel je in vlekel in ni hotel priznati svoje zmote. Potem je rekel Pavletu, naj mu ga izvleče. »Odvrnil sem mu, da lahko, vendar za dobro plačilo.« In tako je Pavle premaknil celo vrsto vozičkov, da je možakar lahko prišel do točno tistega, kot si je zamislil. »Raje je plačal, takrat je bilo to petsto tolarjev, kot da bi priznal, da se je zmotil.« Nekoč je neki moški, bil je seveda pod vplivom alkohola, na parkirišču ljudem jemal vozičke, zato da je iz njih lahko pobiral kovance. Poklicali so Pavleta, naj naredi red. »Takrat sem šel tja in sem ga pošteno prijel za ovratnik.«

Tisti, ki ga dobro poznajo, pravijo, da je danes popolnoma drug človek. »Marsikaj sem doživel. Tisto, kar mi je nekoč predstavljalo smisel življenja, danes sovražim.« Gleda druge, ki so pijani, in ne bi šel več nazaj. Veliko pa je razmišljal o svoji preteklosti in se spominjal, kakšne neumnosti je nekoč počel. Kako pa danes gleda na tisti čas? »Dogodivščine imam,« se veselo zasmeje, »lahko bi napisal knjigo.« V tistih norih časih je tudi beračil. »A sem vedno po resnici povedal, za kaj potrebujem denar. Včasih sem fehtal za hrano, včasih za pijačo, včasih mi je zmanjkalo cigaret.« Danes za denar ne prosi več. »Če mi kdo kaj da, mi da, če ne, tudi prav.« S tem se ne obremenjuje.