V Belgiji sem najbolj pogrešal hribe

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 9. januar 2012 / 06:00

Ivan Bizjak, doma z Zgornje Bele, je imel od leta 2004 najvišji položaj za komisarjem, ki ga v evropskih institucijah zasedajo Slovenci. Kot generalnega direktorja direktorata za pravosodje in notranje zadeve pri Svetu Evropske unije so ga nenadoma upokojili lansko poletje.

Ivan Bizjak, po izobrazbi matematik, je v politiki od leta 1990, ko je bil poslanec in predsednik v zboru občin (1990-1992), minister za notranje zadeve (1993-1994), potem je bil pet let varuh človekovih pravic, nato pravosodni minister, leta 2004 pa je postal visok uradnik v Svetu EU.

Kako človek pride do tako visokega položaja?

»Prijavil sem se na razpis, objavljen v uradnem listu EU. Med precejšnjim številom kandidatov sem prišel v ožji izbor, bil poklican na temeljit pogovor in bil na ta način pred sedmimi leti izbran za generalnega direktorja direktorata za pravosodje in notranje zadeve v Svetu EU.«

V preteklosti ste bili v Sloveniji minister za notranje zadeve in pozneje za pravosodje, tu pa ste svoje izkušnje lahko združili …

»Direktorat se ukvarja z migracijami, viznim in azilnim sistemom, bojem proti organiziranemu kriminalu, šengenskim režimom, vse pomembnejše postaja tudi civilno pravo, saj vse več državljanov EU živi v drugi državi članici, kar povzroča določene težave, ki jih je treba odpravljati s predpisi na evropski ravni.«

Na čelu direktorata ste bili sedem let. S čim ste se pretežno ukvarjali v tem času?

»V tem času je bilo sprejete ogromno zakonodaje, od šengenskega zakonika do številnih instrumentov na področju kazenskih zadev. Pomembna je bila obsežna širitev šengenskega območja leta 2007 in poznejša manjša s Švico, te dni tudi z Liechtensteinom, zadnje leto smo se ukvarjali s širitvijo na Bolgarijo in Romunijo, vendar ta še ni uspela. Obsežno delo je bilo opravljeno na področju operativnega policijskega sodelovanja. Gre na eni strani za zakonodajo, ki omogoča izmenjavo informacij, in na drugi za dogovarjanje o konkretnih oblikah sodelovanja bodisi neposredno med državami ali preko agencij, kot sta denimo Europol in Eurojust, za kateri je bila v tem času sprejeta nova pravna podlaga. Pravosodje in notranje zadeve sta področji, ki bosta tudi v bližnji prihodnosti deležni še zelo intenzivnega razvoja, tudi zaradi uveljavitve lizbonske pogodbe, ki povsem integrira to področje v siceršnji evropski pravni red.«

Letos smo poročali o državnem odlikovanju, ki vam ga je za dobro sodelovanje dodelila Madžarska. Za kakšno sodelovanje gre?

»O tem vem samo toliko, kolikor sem bral v Gorenjskem glasu. O madžarskem odlikovanju še nisem bil obveščen. Sem pa v preteklosti prejel visoko špansko odlikovanje. Sicer pa se pri vsakem predsedstvu generalni sekretariat integrira z ekipo države, ki trenutno predseduje Evropski uniji. Gre za zelo tesno sodelovanje pri vseh aktivnostih predsedujoče države, pri čimer se kakšno od predsedstev bolj opira na sekretariat, kakšno manj, končni uspeh pa je odvisen od sposobnosti vseh sodelujočih iz predsedujoče države kot tudi od tesnega sodelovanja s sekretariatom. V madžarskem primeru se je zlasti minister za notranje zadeve zelo tesno opiral na, lahko rečem, moje nasvete, in se je želel pogosto temeljito posvetovati. V nekaterih primerih ni tako. Sekretariat je kot navigacija v avtu: lahko slediš navodilom in nasvetom, lahko pa se predsedstvo odloči tudi po svoje.«

Letos poleti so vas nepričakovano upokojili. Kako je prišlo do tega?

»Ena od možnosti, ki je predpisana v uradniških pravilih za tiste, ki pridejo v institucijo po prej omenjenem posebnem izbirnem postopku na mesta direktorjev in generalnih direktorjev, je tudi predčasna upokojitev s posebnimi pravicami. Te niso ravno slabe.«

Kljub vsemu je bila predčasna upokojitev za vas presenečenje?

»Odločitev je bila zame presenečenje, ki jo je bilo treba šele prav dojeti. Njen bistveni sestavni del je, da sem se veliko prej, kot sem pričakoval, vrnil v Slovenijo, kar pa je zame in za družino zanesljivo zelo ugodna okoliščina.«

Kdo sprejme takšno odločitev?

»Odločitev sprejme Svet EU na predlog generalnega sekretarja. Konec junija letos je prišlo do že veliko prej odločene zamenjave generalnega sekretarja in v teh okoliščinah je očitno padla tudi odločitev o dveh upokojitvah generalnih direktorjev.«

Številni, ki delajo v Bruslju, so dnevni ali tedenski migranti, vi pa ste med službovanjem tam tudi živeli. Zakaj?

»Za delovna mesta, kakršno je bilo moje, je po uradniških pravilih obvezno živeti v mestu, kjer človek dela. To je formalna obveznost. Poleg tega pa se je tam treba tudi počutiti doma, sicer težko zdržiš. Sam sem se kar dobro počutil, čeprav mi je v Belgiji vendarle nekaj manjkalo. V Belgiji nimajo hribov, to sem tam res najbolj pogrešal, a sem se privadil.«

Povejmo, da je z vami v Bruslju živela tudi soproga. S čim pa ste se ukvarjali v zasebnem delu bruseljskega življenja?

»Prav veliko časa ob službi, kakršna je bila moja, ni bilo, zlasti ne med tednom, ko se delovni dan zavleče tudi tja čez sedmo uro in je težko načrtovati celo udeležbo na kaki večerni prireditvi. Prosti čas se da najti le konec tedna, ko je treba kaj postoriti v stanovanju ali oditi po nakupih. Tako mi je od aktivnosti ostalo kolesarjenje.«

Koliko ste sodelovali in se družili z drugimi Slovenci v Bruslju?

»Srečanja med Slovenci v Bruslju so bila bolj občasna in naključna, potekala so bolj na osebni ravni, saj se je zaradi obilice dela, ki ga ima vsak od nas, težje srečevati v skupinah. Edina redna oblika srečevanja za tiste, ki smo tja zahajali, je bila pri slovenski maši. Ne, slovenskega duhovnika pa v Bruslju ni, tja prihaja iz Nemčije, kar je pravzaprav škoda, saj je bruseljska slovenska skupnost kar precej velika in drugače sestavljena kot slovenske skupnosti v drugih, z zdomstvom označenih okoljih.«

Od leta 1990 ste vključeni v politiko, kjer ste bili poslanec, dvakrat minister in prvi varuh človekovih pravic v Sloveniji, vse do visokega položaja v evropski administraciji. Katera od teh vlog vam je bila najbolj pisana na kožo? Politična kariera, vse od varuha človekovih pravic do …

»Še najbolj sem se poistovetil z vlogo varuha človekovih pravic in če bi se kdaj kam vrnil, potem bi se najraje k temu delu. Morda je tako zato, ker sem začel tako rekoč iz nič in sem instituciji kot prvi varuh dal nekakšno obliko. To je bilo sicer zelo zahtevno početje, a ko vidiš, da smo nekaj naredili, pomagali številnim ljudem in da se je vzpostavila učinkovita in dobro delujoča institucija, to pomeni razlog za zadovoljstvo.«

Kako bi ocenili stanje človekovih pravic v Sloveniji danes v primerjavi z vašim časom?

»Nekateri problemi so se medtem razrešili, pri marsikaterem je trajalo predolgo, denimo pri izbrisanih. Položaj glede sodnih zaostankov se je izboljšal, stanje pa še vedno ni idealno. Pojavljajo se novi problemi, del kot posledica spreminjajoče se zakonodaje, del kot posledica nezadostno učinkovitega dela javne uprave. Tu so na vseh področjih še možnosti, da se položaj posameznika bistveno izboljša. Ni mogoče spregledati tudi številnih socialnih problemov, od katerih so nekateri posledica splošne krize, drugi pa posledica napačnih odločitev. Za preprečitev teh problemov država nima v rokah vseh možnosti, za blažitev posledic pa bi bilo treba storiti več.«

Morda sedaj, ko ste upokojeni, razmišljate o vrnitvi v aktivno politiko? Vemo, da ste bili dejaven član najprej SKD, potem SLS.

»V življenju sem šel edino v stranko SKD, ki se je potem združila z SLS. V času službovanja v Bruslju nisem bil aktiven v politiki. Me pa sedaj marsikdo vpraša o tem, tako da moram razmisliti. Sem pa vedno spremljal dogajanje v Sloveniji in sem kot državljan zelo zainteresiran, da se stvari sučejo v pravo smer. Ali in kako se bom vključil v politično dogajanje, pa bo pokazal čas.«

Kaj boste počeli kot upokojenec?

»Sedaj sem v položaju, na kakršnega se nisem pripravljal. Kakšna konkretna dejavnost, s katero bi se ukvarjal, se še ni pokazala. Za sedaj sem navezal precej stikov, iz katerih računam, da se bo razvila kaka aktivnost, povezana s področjem, na katerem sem delal doslej. Če pa to ne bo mogoče, pa bom iskal druge možnosti. Kar križem rok ne bom sedel, tega nikoli nisem poznal.«