Dragi Miklavž!

Spet ti pišem. Malo sem že pomislila, da te letos sploh ne bo, kajti tukaj doli je obsedno stanje. Če boš že hodil v našo deželo, preveri prej vse svoje neprijavljeno premoženje in glej, da se ne boš zameril komu na napačni strani. Ohrani svojo pokončno držo in se drži samo dobrote. Vem, da te mika skušnjava, da bi prepričal črne ovčice, da nebesa res obstajajo in da tvoji peklenščki prihajajo naravnost iz pekla. Premisli, ali je zadeva še verodostojna, kajti tukaj doli je že preveč ljudi, ki si delajo pekel kar sami ali pa so zanj poskrbeli drugi. Pekel ni več tako nedostopen teren, kot mogoče misliš. Slovence boš prej prestrašil z novim družinskim zakonom kot pa s hudički, ki opletajo z verigami. Sedaj že veš, česa te bom prosila. Umiri, prosim, svoje prestrašene ovčice. Prepričane so namreč, da se družina podira in da ni nič več svetega v tej deželi. Čeprav sama mislim, da ni čisto tako. Še vidim srečne družine in radostne otroke. Nikdar jih ne vprašam, v katerega boga verjamejo. Zadosti je, če verjamejo, da imajo svobodno voljo, možnosti izbire in veliko odgovornost, da živijo. Kaj ne misliš tudi ti tako? Ali boš obdaroval samo tiste, ki živijo v popolnih starševskih družinah? Ne verjamem. Kajti dobrota je nekaj, kar presega naše ozko, človeško razmišljanje. Vesolje zmore več. Zato, vidiš, te prosim za malo več širine, poguma in prave dobrote. Daj nam našo zdravo pamet za vsak dan. Pokaži nam svet in nam povej, da je zadosti velik za vse. Razloži nam, da z vpitjem o svojem prav le kažemo svoje velike in male strahove. Prinesi že tisti novi družinski zakonik, da si bom končno oddahnila in zaspala z mislijo, da so otroci pri nas res nekaj vredni. In da jih ne moremo soditi po tem, s kom živijo. Saj tudi ti prihajaš med otroke brez žene. Pa si popoln za otroke. Zato boš že razumel, da ni vse v embalaži. Važna je vsebina družine, ne njena oblika. In oblike se spreminjajo in ljudje prav tako. Posuj s tem sporočilom to deželico. Potem bo manj peklensko za vse tiste, ki so drugačni.