Hiperdoziranje s kulturo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 28. september 2011 / 06:00

Ta Snovanja so francoska. Članki v tem snopiču so navdahnjeni od poletnih potovanj v Pariz in Provanso, ozirajo pa se tudi na siceršnje vezi med Slovenci in Francozi, med slovensko in francosko umetnostjo, zlasti med obema literaturama ...

Iz medicine je znano, da zaužitje prevelike količine neke substance, tudi če je ta zdravilna, ni dobro, lahko je škodljivo ali celo usodno. Enako velja za hiperdoziranje (angleško overdose) v vseh drugih rečeh. Meni se, denimo, v Parizu vedno znova zgodi hiperdoziranje s kulturo. In tako je bilo tudi to pot. Dokler sta bila z menoj druga dva člana družine, te bojazni ni bilo, za to sta že znala poskrbeti. Pa bi bilo tudi od mene nespodobno, če bi komaj tri leta starega sina silil k ogledovanju muzejev in galerij, pregledovanju novih knjig po pariških knjigarnah ali celo k iskanju po arhivih. Ko sem po njunem odhodu ostal s Parizom še sam za celih deset dni, pa je bilo spet vse po starem. Ko sem se podal v stari dobri Louvre, sem poleg obilja novega videl tudi razmeroma številne obiskovalce, ki se po tej velikanski in umetnosti posvečeni hiši sprehajajo z majhnimi otroki. Slednji od tega najbrž nimajo prav veliko, a na vso reč lahko pogledamo tudi drugače in se vprašamo, ali ni za mnoge edini način, da si lahko Louvre ogledajo, ta, da vzamejo s seboj še otroka, ki ga sicer ne bi imeli kam dati, sami pa se brez njega na take kraje ne bi mogli podati. Skratka: z otrokom v muzej ni nič nenavadnega in neprimernega, vprašanje je bolj, kako dolgo lahko takšno bitje muzejsko hiperdozo zdrži. Tega nisem preverjal.

Je pa v Parizu tudi ena velika kulturna hiša, kamor človeških osebkov, mlajših od 16 let, sploh ne spustijo. To je njihova nova nacionalna knjižnica, Bibliotheque Nationale de France, imenovana po predsedniku, ki jo je dal zgraditi – BNF Francois Mitterand. Ta me je najbolj zanimala. Od daleč se mi ni zdela nič posebnega, ko pa sem bil enkrat v njej in poleg enkratne forme spoznal tudi njeno vsebino, se moram prikloniti – knjižnici, njenemu arhitektu Dominiqu Perraultu in pokojnemu predsedniku. Nekaj takega si lahko privoščijo le veliki narodi! Novi knjižni hram so zgradili na levem bregu Sene, preden ta priteče do železniške postaje Gare d'Austerlitz, na enem najbolj degradiranih zemljišč, na katerih so nazadnje stala razpadajoča železniška skladišča (Ivry). Zdaj tu stoji kompleks pravokotnega tlorisa (velikosti 7,5 hektara) in s skupno uporabno površino 200 tisoč kvadratnih metrov. Velik del je pod zemljo, nad zemljo so vidni predvsem štirje vogalni 22-nadstropni in 80 metrov visoki stolpi – knjižni hrami. Ti obdajajo cel hektar (190-krat 58 metrov) velik notranji vrt, zasajen z drevjem in drugim rastlinjem in obiskovalcem nedostopen (kot se za prispodobo rajskega vrta tudi spodobi). Vse skupaj spominja – taka je bila arhitektova zamisel – na samostan, ki pa pred svetom ni povsem zaprt. Zaprt je le notranji vrt – klaustrum; zaprtega tipa pa so tudi čitalnice za raziskovalce, kamor imajo dostop le »posvečeni« bralci, ki dokazljivo nekaj raziskujejo. Nad njimi pa so čitalnice za tiste, ki prihajajo sem »le« študirat ali zgolj brat. Do iznajdbe tiska so bili samostani tisti kraji, kjer so hranili in prepisovali rokopise, zato tudi arhitekturna zasnova BNF spominja na njihovo, s to razliko, da ta pred svetom ni povsem zaprta, za poklicane je povsem odprta. Med te pa, kot rečeno, ne sodijo mlajši od 16 let, ki tu res nimajo kaj iskati.

Za starejše od 16 let pa je knjižnica odprta vsak dan od 10. do 20. ure, celo ob nedeljah od 13. do 19. ure. Vstopnina je 3,50 evra na dan ali 38 evrov na leto. Njen letni proračun znaša 254 milijonov evrov, ima 2700 zaposlenih. Obiskovalcem je na voljo 1500 sedežev, od tega 250 s hišnim računalnikom, izbirajo pa lahko med 320.000 knjigami, 3.000 časopisi in revijami, 340.000 mikrofilmi, 6.000 zemljevidi in načrti, 3.000 filmi na DVD, 10.000 glasbenimi CD, 1.000 urami arhivskih zvočnih zapisov … Toliko je dokumentov, ki so pri roki, takoj dostopni. Sicer pa BNF hrani skupaj okrog 30 milijonov enot knjižničnega gradiva, od tega 14 milijonov knjig in drugih tiskovin, 250.000 rokopisov, 260.000 kosov periodike, 12 milijonov grafik, fotografij in plakatov, 800.000 zemljevidov in načrtov, 2 milijona glasbenih plošč, en milijon zvočnih posnetkov, 150.000 video posnetkov, 80.000 multimedij, 530.000 kovancev im medalj, 258 elektronskih podatkovnih baz, dostop do 56.000 e-publikacij, dostop do 12,4 milijarde spletnih strani … BNF je hkrati tradicionalna in tehnološko najsodobnejša knjižnica; po eni strani so raziskovalcem na voljo starogrški rokopisi, po drugi pa ima vsak obiskovalec na voljo prostor, kjer se lahko s svojim notesnikom poveže na splet oziroma dostopa do dokumentov, ki so na voljo v digitalni obliki. Čitalnice so označene z veliki črkami: A – časopisi, B – avdovizualije, C – znanost in tehnika, D – pravo, ekonomija, politika, E – bibliografije, knjige, knjižnice, F –umetnost, G – tuje književnosti, H – francoska književnost, I – književnost za mlade, J – filozofija … In še bi lahko naštevali in navajali. Če se torej ne bojite kulturne hiperdoze, pojdite v Pariz in vstopite v BNF, odprto tudi za vse državljane EU.