Rue des Capucines in Kitajka v metroju

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 28. september 2011 / 06:00

V Pariz so se hodili napajat tudi številni slovenski umetniki, med njimi pesnik Edvard Kocbek. V velikem mestu ni ostal zgolj tujec, z njim se je spustil v ustvarjalno razmerje "domačega tujca", o čemer pričajo tudi njegove pesmi in dnevniški zapisi.

Kocbek je bil v Parizu petkrat, dvakrat že pred 2. sv. vojno (1931/1932, 1937), po njej pa še trikrat (1955, 1961, 1974-75). V šolskem letu 1931/1932 je kot profesor francoščine dobil štipendijo francoske vlade, se študijsko izpopolnjeval v Lyonu in takrat je prvič obiskal tudi Pariz. Drugič, znova s francosko štipendijo, je bil v Parizu med poletnimi počitnicami 1937. Po vojni je tja potoval na povabilo svojih prijateljev iz kroga katoliške revije Esprit in, seveda, z dovoljenjem partijskih veljakov iz njegove nekdanje partizanske tovarišije. Petič je šel v Pariz pred božičem 1974 in se vrnil januarja 1975. Potoval je zmeraj z vlakom, šele petič z letalom. V tem zapisu želimo z izbranimi odlomki pričarati, kako je naš pesnik doživljal Pariz.

Iz cerkve na ulico

Na svojo tretjo in prvo povojno pot v Pariz je šel z vlakom, s katerim se je 19. januarja 1955 odpeljal iz Ljubljane, kamor se je vrnil na enak način 6. aprila istega leta. Med vožnjo se je za nekaj dni ustavil v Münchnu. Konec januarja pa je že na cilju. »Pariz, 28. januar 1955. Komaj sem stopil nekaj korakov v Rue des Saints-Peres, sem že bil v saintgermainskem okolju latinske četrti. Na drugi strani prometnega bulvara se je pokazala stara cerkev Saint-Germain-des-Pres s svojim značilnim zvonikom. Stopil sem vanjo, da se zberem in pripravim na veliko mesto. Ob vratih sem obstal, kajti v mračnem predprostoru je mlad človek prepeval nabožno pesem, kakor da izpolnjuje obljubo. Stopil sem v ladjo in v desni kapeli zagledal desetine gorečih sveč pred Marijinim kipom, ljudje so prihajali in odhajali, človeški curek se nikoli ni pretrgal. Svetišča so po velikih mestih edini prostor tišine in zbranosti, galerije, muzeji in knjižnice se daleč ne morejo primerjati z njimi.« Duhovno pripravljen se napoti po mestu. »Šele takrat sem stopil na pariške ulice. Predal sem se hrupu in vrvenju, urejenemu kaosu modernega življenja, tokovom pešcev in vozil, ki so se od časa ustavljali in zopet sprožali. Neslo me je po bulvarju Saint-Michel navzdol proti reki, proti središču mesta. /…/ Predvsem sem dal duška veselju, da sem resnično v Parizu. Doslej sem gledal kakor skozi steklo. Tu, kjer je prostor najbolj širok, kjer se spajata narava in zgodovina, kjer se veliko mesto deli na dva dela, kjer čutim vse štiri strani neba in kjer se najlažje ovem svojih spominov na predvojni Pariz, tu me je prevzela sproščujoča zavest, da sem s svojim telesom in duhom sredi pariškega mesta, ki sem bil s svojimi željami po vojni že tolikokrat v njem. Kdor je bil enkrat v Parizu, se vrača vanj. Devetindevetdesetkrat se vrne vanj v svoji ljubljanski sobi, stotič pa se vrne zares in izstopi na severni postaji, kakor sem to storil zdaj, ko se je zame na kraju samem tretjič v mojem življenju začela dogodivščina, ki ji pravimo Pariz.«

Pariz ga je prevzel

»Pariz se mi je naenkrat približal in me prevzel. Vsak dan se je nevidno tihotapil v moje srce in ga polagoma znova vsega osvojil. Dobrih deset dni sem v njem in že se čutim tako domačega, da me že zdaj navdaja nekaj domotožju podobnega, ko se zavem, da ga bom moral znova zapustiti. Tokrat se mi je Pariz razodel kot posebej živa in vzpodbudna sredina. Njegovi prebivalci živijo tako neposredno in nelažnivo, kakor tega niti prvič niti drugič ob svojem predvojnem obisku nisem ugotovil. Po vojni je postal Pariz mnogo bolj enostaven in preprost, Francozi so izgubili precej ošabnosti in preveličanega ugleda, ki so si ga pridobili z vojaškimi zmagami. Velike spremembe po svetu so odvzele sijaj tudi parolam francoske revolucije in kartezijanstvu njihovega latinskega duha. Marsikaka težka izkustva so jih počlovečila in jih vrnila njihovim resničnim meram, hkrati pa jih odprla za iskanje novih meril in vrednot. Kadar koli govorim s komer koli od Parižanov, bodisi da je natakar ali romanopisec, šofer ali duhovnik, politik ali sindikalist, vedno ugotovim v njem človeka, ki dobro posluša in realistično odgovarja, hkrati pa se nemirno zanima za vse, kar mu je neznanega in daljnega. Francozi z Angleži prav dobro vedo, da so postali del večje celote, bodisi da to celoto vidijo v konservativno zamišljeni gospodarski enoti zahodne Evrope, ali v napredni družbi socialističnih držav. In če je ta proces v ostali Franciji morda počasnejši, je dosegel v Parižanih svojo najvišjo stopnjo. Pariz je tudi izgubil marsikaj demoničnega in anarhističnega, njegovi negativni čari so danes mnogo skromnejši, skoraj pretresljivo človeški. Mladina živi mnogo bolj zdravo kakor mladina prejšnjih rodov, umetniki so izginili kot kasta in se docela vključili v normalno življenje, delovni človek je postal večinski potrošnik trga in kulture. Tehnika zavzema tudi Francoze in jim omogoča hitro razširjanje industrije, hkrati pa polaga nove temelje znanosti.« - Lepo. Le s pesnikovo ugotovitvijo, da Parižani »živijo tako neposredno in nelažnivo«, se ne bi strinjal. Po moji izkušnji ni tako, lahko pa, da je takrat bilo.

Sam v velemestu

»Ves popoldan sem hodil peš po mestu. Ko sem začel hoditi, se nisem mogel več ustaviti. Iz ulice v ulico, od križišča do križišča, od razgleda do razgleda. Nisem bil za drugo rabo. Nazadnje sem sedel v stekleno teraso pred neko kavarno in se zazrl v šumni človeški svet. Terase grejejo s posebnimi žarki, da je v njih prijetno. Ritem velemestnega življenja okušam mnogo globlje, kadar ga gledam z nepremičnega vidika. Naenkrat me je obšla blaženost človeka med ljudmi, zdelo se mi je, da sem v modernem samostanu in da nosim svojo nevidno celico s seboj. Zazdelo se mi je, da tako domačega tujca ne premore ves Pariz, kakor sem jaz, in da ta tesna navzočnost milijonskih bitij nikogar tako ne žlahtni kakor mene.«

Fluctuat nec mergitur!

Drugič po vojni je iz Ljubljane v Pariz odpotoval 17. marca 1961 in ostal do konca aprila. Najmočnejši vtis nanj pa je napravil prvi pariški dan. »Prvi dan v Parizu je vselej najnemirnejši in najsrečnejši. Stik z njim je takrat neposreden, enoten: mogočen nered, natančna zmešnjava, naglo in divje odločanje, zadržani oceanski šumi, omamna tehnična vegetacija, odrešujoča panika, ena sama darežljivost. Malo mesto je skopuško, drobnjakarsko, hladno, ima dober in zamerljiv spomin, veliko mesto pa je radodarno, velikopotezno, brez žalega spomina, slepo troši svoje sile in kot vrtinec jemlje vase vse živo, mu odjemlje krivdo in vrača nedolžnost. Veliko mesto je onstran dobrega in zlega, njegove množice sleherni trenutek kopičijo čustva in dejanja, v sleherni hiši bolezen in ljubezen, rojstvo in smrt, zločin in svetost, posilstvo in iznajdba, radovednost in potrpežljivost. To mesto pozna največje misli sveta in najbolj zavržene načrte tega časa. Že od nekdaj je vozlišče miselnih struj in križišče duhovnih usod, velikih vizij in nezmotljivega pogleda v prihodnost. Traja od slehernega mesta v zgodovini, dalje od Rima in Bizanca. Fluctuat nec mergitur! To je geslo tega mesta. Valovi udarjajo obenj, vendar ga ne potopijo. Ne boji se niča in ponižanja, nihče mu ne more blizu, z misleci, umetniki in svetniki se rešuje iz stoletja v stoletje. V njem kopljejo temelje, plavajo po terasah, premagujejo spanec po laboratorijih, odgonetujejo rokopise, spovedujejo grešnike, pišejo pesmi, projicirajo filme, vlivajo torte, spijo pod mostovi, poslušajo veter skozi zvonove, mečejo bombe, strežejo blaznim, rušijo in zidajo, živijo od mane, padajoče od vsepovsod iz Eifflovega stolpa, iz violetnega jutranjega neba, iz svetlobnih signalov, iz valovanja vonjav, s filmskih platen, iz barvnih oken kraljevske kapele, iz stihov Saint-Johna Persa.«

Kitajka v metroju

Vas zanima, kako je katolik Kocbek grešil na veliki petek 1961? V dejanjih sicer ne, zato pa tembolj v mislih in besedah. V metroju se je zagledal v lepo Kitajko, deklico, ki sicer ni bila iz krščanskega sveta, a ogledovati si jo na tak dan je za kristjana kljub temu grešno. Moški je bil v pesniku močnejši od kristjana. »V metroju nenavadno lepa Kitajka. Doslej sem bil prepričan, da Evropejcu ni mogoče ugotoviti kitajske lepote. Nocoj sem ugotovil, da ima vsaka rasa svojo izvirno in za vse ljudi veljavno krasoto. Deklica ni bila starejša od petnajstih let in je bila popolnoma razvita mlada žena. Tisti del okoli noska in ust je bil na njej čaroben, neponovljiv. Moral sem mižati in se delati, da je ne vidim, da je ne bi preplašil in zmedel, tako nenavadna je bila tudi po svojih nraveh. Moški smo nasploh neverjetno rafinirani v svojih igrah. Bolj sem jo gledal, bolj sem rajal. Začutil sem svojo strahovito nesvobodo, čeprav sem bil pijan od nje. Tako intenzivna je bila njena darežljivost že zaradi tega, ker je bila po prelepem naključju navzoča prav v vagonu tega vlaka in ker se je vozila v mojo smer, da mi je postala merilo za globino božjega groba, postavljenega v vseh pariških cerkvah. Veliki petek krščanstva je pošastno daleč od te lepotne sublimacije največjega naroda na svetu.«

In kako se je srečanje končalo? »Šel sem za njo v dolge hodnike Chateleta in jo izgubil. Zato pa sem postal pozoren na te pariške katakombe. Na zidovih lepaki, protestni napisi, karikature, obsceni izreki. Invalidi, predvsem slepci s kakršnim koli instrumentom. Ustavil sem se ob slepem možaku, ki je nategoval harmoniko, lepi črnooki sin petih let pa je zavzeto prepeval ob očetu in obenem ostro pazil, da jima ne bi kdo storil silo in izmaknil denar iz očetovega klobuka. Kajti tudi to se dogaja, do pomoči ali policaja pa je na teh hodnikih strahovito daleč.« No, po tej ugotovitvi, katere resnico lahko potrdim tudi z lastno večkratno izkušnjo, je pesnik srečal še eno damo, z njo pa ni prav nič grešil. »Preden sem prišel spet na svetlo, sem na ozkem prehodu prepozno zapazil starejšo gospo, da bi ji dal prednost, ona pa se mi je nerodnežu prijazno nasmehnila in mi dala lekcijo: 'Je vous laisse passer, monsieur.' /Kar naprej, gospod./« In tako naprej v čas nazaj …

(Vir tega izbora sta Kocbekov Prvi povojni pariški dnevnik in Drugi povojni pariški dnevnik, dostopna v njegovem Zbranem delu, Osma knjiga, Maribor, 2004, strani 45-236 in 425-473. Pesmi pa so iz Druge knjige iste zbirke, Ljubljana, 1993, 353-365.)

Pod Dantonom grmi metro

»Pod Dantonom grmi metro, na glavi mu stopica golob in kima s kljunom, pred njim v večni gneči pa sta se ustavila dva moža z reklamama na hrbtu in kličeta pod streho. Prva reklama ponuja dežni plašč: 'Če bi deževali poljubi, bi živel na prostem.' Druga pa oznanja dišavo: 'Arpege kliče ljubezen pod moje trepalnice.' In ko sta se v gneči moža obrnila drug od drugega, sta se podobi na reklamah zazrli druga v drugo in si na skrivaj pomahali, le Danton ju je videl. Tedaj je med divjimi vozili prečkala cesto deklica, na roki je imela rdečo rokavico, ki jo je Rihard II. odvrgel pred dva tisoč gledalci. Danton se je vznemiril, ko je šla naravnost proti njemu, trznil je z roko, da je golob odletel, vendar ni mogel s podstavka, ujet je v bronasto legendo krute slave.«

Edvard Kocbek, 1955

Pariz

Spomeniki zahajajo

tisočsvečna zarja žari

veter žaga Eifflov stolp

himere na Notre Dame se režijo

deklica si je poravnala

svilene boke z lilijo

kruh sem si pomazal z barvami

lajna igra, zavora cvili

daleč je od črnila do angela

bliže je od greha do Boga

in moja žalost teče kot povodenj

Edvard Kocbek, 1955

Na Rue des Capucines

Od sonca razvneta

dišeča meta

globoki spomin

na Rue des Capucines

Dve zali roki

pod metrojskimi oboki

objemata spomin

na Rue des Capucines

Edvard Kocbek, 1955