Provansalski "joie de vivre"

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 27. september 2011 / 06:00

Poleg naravnih znamenitosti je bila Provansa z Azurno obalo že od nekdaj raj za umetnike, ki so v različnih muzejih, galerijah in javnih postavitvah zapustili številna svoja najpomembnejša dela. Dva tovrstna umetniška centra sta tudi Fundacija Maeght v St-Paulu in Picassov muzej v Antibesu.

Najbrž ga ni popotnika, ki ga Azurna obala in Provansa v njenem zaledju s svojo raznolikostjo in barvitostjo ne bi prevzeli. Na tisoče vonjev in začimb, prav toliko barv, mila mediteranska klima, ki poganja bujno vegetacijo, bleščeča svetloba, ki izžareva toplino medčloveških odnosov in veselje do življenja na vsakem koraku … in na drugi strani preprostost, ki pomirja in hkrati daje energijo in ustvarjalno moč. Ne, ta živopisna ogrlica francoskega juga ne privlači le novodobnih turistov, ampak je že v preteklosti (brez dvoma je tako tudi danes) v svoja nedrja privabljala številne umetnike, literate, glasbenike, likovnike … Posebej slednje. Van Gogh, Cézanne, Renoir, Matisse, Chagall, Picasso in drugi so v katerem od majhnih mestec Provanse ali na Azurni obali preživljali počitnice oziroma se za dalj časa ali pa za stalno naselili. Umetniki so si v tamkajšnjih domačinih pridobili tako nove prijatelje kot častilce njihovih umetnin. Ni čudno torej, da je v različnih zasebnih zbirkah in javnih muzejih kar precej del teh svetovno znanih umetnikov, ki so javnosti ena bolj, druga manj ali pa sploh ne dostopna.

Edinstvena Fundacija Maeght

Fundacija Maeght, tako umetnostno zgodovinska stroka kot ljubitelji umetnosti ga priznavajo za enega najboljših evropskih muzejev sodobne umetnosti, je v majhnem mestecu St-Paul, v gričevnatem zaledju Azurne obale, kakih trideset kilometrov iz Nice. Tik nad mestom, na hribu La Gardette, v senci visokih borovcev s krošnjami, ki kot veliki dežniki štrlijo v nebo, nas preseneti slikovita stavba, prava arhitekturna mojstrovina, okrog katere so v majhnem parku posejani številni kipi, instalacije, mozaiki, freske …

Ta mednarodno prepoznaven center moderne in sodobne umetnosti sta v šestdesetih letih ustanovila zbiralec umetnin, galerist in založnik Aimé Maeght in njegova žena Marguerite. K njunemu uspehu je seveda pripomoglo tudi dejstvo, da sta prijateljevala s številnimi znanimi in v svetu cenjenimi umetniki tistega časa, med katerimi sta bila tudi eden začetnikov kubizma George Braque in znani slikar, kipar in avtor filmov Fernand Legér. Aimé je sprva imel manjšo umetniško galerijo v Cannesu, a se je v iskanju novih izzivov preselil v Pariz, kjer je odprl galerijo v bližini priljubljenega parka Monceau, z družino pa je prebival na eni najbolj prestižnih pariških avenij Foch, kjer sta svoj čas svoji palači na primer imeli tudi družini Onassis in Rothschild. Enako kot Aimé je bila tudi Marguerite z vso strastjo vpeta v likovno umetnost, kljub temu pa sta se želela iz velemestnega vrveža z družino umakniti na podeželje, zato sta v kraju St-Paul sredi gričev v zaledju Nice kupila veliko posestvo, kjer sta nameravala zgraditi podeželsko hišo. Bržkone je selitev povezana tudi s smrtjo komaj enajstletnega sina Bernarda, ki je bil zelo bolan in mu je danes v okviru fundacije posvečena tudi kapela, v kateri so še danes vitraji, ki jih je izdelal Braque.

Zamisli o neke vrste neodvisnem centru sodobne umetnosti sta Maegtova s prijatelji oblikovala že v petdesetih letih prejšnjega stoletja. V tistih časih je bil njun projekt zelo drzen in v tem, da dotlej še ni bilo podobnega primera, nedvomno pionirski. Želela sta ustvariti zbirko, ki bi bila na ogled javnosti in ne bi imela funkcije muzeja, njen lastnik oziroma ustanova, ki bi z njo razpolagala, pa bi bila fundacija. Da bi zagotovila pravno podlago za obstoj fundacije, je sicer preteklo še precej časa od prvih idej. Njuna želja je bila tudi, da bi to bil kraj, kjer bi se srečevali tako umetniki kot ljubitelji umetnosti, ki bi lahko občudovala njihova dela. To naj bi bil odprt prostor za umetnost, kot je recimo Pariz, ampak v primerjavi z njim bi bil manj stresen in s svojim umirjenim mediteranskim okoljem bolj ustvarjalno navdihujoč za umetnike.

Okolje, v katerem stoji osrednja zgradba Fundacije Maeght in sam park, sta pravi arhitekturni biser. Poslopje, zgrajeno po načrtih katalonskega arhitekta Josepa Lluisa Serta, pa hkrati ne zajema le duha prostora, v katerem se nahaja, ampak obiskovalec lahko občuduje tudi njeno lepoto in samo atmosfero, ki jo njene nevsakdanje linije ustvarjajo. Okrog stavbe je več skulptur povezanih z vodo, malih vodometov in bazenov z mozaiki. Aimé je želel vsepovsod vodo, navdihoval ga je šum majhnih curkov iz fontan … Tudi sicer sta bila Maeghtova ekologa pred časom, kot velika ljubitelja narave sta si prostor Fundacije zamislila kot velik mediteranski vrt. Anekdota govori, da sta pred časom in v času gradnje za drevesa na posestvu skrbela tako, da sta okrog postavljala table z napisi, da bo vsako podrto drevo tistega, ki ga bodo zalotili pri delu, stalo 50 tisoč takratnih frankov.

Maeghotva sta skrbno izbrala arhitekta, saj sta želela modernistično gradnjo s primesmi klasičnega. Arhitekta jima je predlagal Joan Miro, ki sta ga Aimé in Marguerite leta 1960 obiskala na Palmi de Mallorci in bila navdušena nad njegovo tamkajšnjo rezidenco in ateljejem, za katerega načrte je naredil njegov prijatelj Josep Lluis Sert, tisti arhitekt, ki je leta 1937 za Pariško razstavo oblikoval španski paviljon, v katerem je Picasso prvič predstavil svojo Guernico. Serta sta pripeljala iz ZDA, kjer je deloval kot profesor na Harvardu.

Arhitekt je v stavbo in okolico mojstrsko vključil poteze posameznih umetnikov, podarjena dela Pierra Tal-Coata, Georga Braqua, Marca Chagalla, Alberta Giacomettija in seveda Joana Miroja. Fundacijo Maeght so uradno odprli leta 1964, poleg podarjenih del umetnikov pa sta prva dela prispevala tudi ustanovitelja iz svoje zbirke. Izjemno stalno zbirko, gre za več sto del, sestavlja umetnost zgolj dvajsetega stoletja, v njej so zastopana dela številnih vidnih umetnikov tega časa. Dela razstavljajo ciklično po krožnem principu, razen poleti, ko so na ogled priložnostne razstave. Trenutno je še na ogled pregledna razstava stoštiridesetih del (osemdeset skulptur in šestdeset del na papirju) španskega avtorja Eduarda Chillide. Med letošnjim decembrom in marcem 2012 pa bo na ogled razstava petdesetih umetnikov tako imenovane »prijateljske združbe«. Gre za nekakšno zbirko v zbirki Fundacije Maeght.

Največje znamenitosti razstave so slika La vie (Življenje) Marca Chagalla, tako imenovani Cour Giacometti, tlakovano dvorišče s slokimi bronastimi figurami Alberta Giacomettija, ki kot da se žive sprehajajo po prostoru, in seveda Mirojev Labirint, fantastičen večplasten blodnjak fontan, dreves, mozaikov in skulptur. Da gre za enega najpomembnejših centrov sodobne umetnosti na svetu, govori tudi dejstvo, da ga vsako leto obišče več kot 250 tisoč obiskovalcev.

Picassovo »veselje do življenja«

La Joie de Vivre (Veselje do življenja) je namreč naslov najbolj znanega dela, ki ga je med svojim bivanjem v Antibesu, mestecu na Azurni obali, naslikal veliki Pablo Picasso. Poleti 1946 sta umetnik in njegova takratna muza, mlada slikarka Francoise Gilot, sicer štirideset let mlajša od njega, tudi mati tretjega Picassovega otroka, zapustila Pariz in se preselila na jug Francije. Naselila sta se je v eni od vil v Antibesu, kjer pa slikar menda ni imel dovolj velikih sten za svoje slike, zato se je pustil »pregovoriti« Romualdu Dor de la Souchèreju, takratnemu skrbniku in kuratorju muzeja starin v gradu Grimaldi, da si v eni od velikih sob gradu uredi svoj atelje. Ponudil pa mu je tudi želene »zidove«, na katere je najprej slikal freske, kasneje pa se je lotil tudi slik, med drugim je naslikal tudi več velikih platen.

Picasso je v gradu ustvarjal dobra dva meseca od sredine septembra do sredine novembra, a v tem času ustvaril ogromno del. Kar triindvajset slik in štiriinštirideset risb. Ker ni mogel okrasiti zidov v gradu in tako izpolniti obljube do gostitelja, je namesto tega muzeju doniral tam ustvarjena dela, z željo, da naj na tem mestu ostanejo za vedno. »Vsak, ki jih bo želel videti, bo tako moral priti v Antibes,« je v turistično promocijskem slogu rekel veliki umetnik. V današnjem Muzeju Picasso tako razpolagajo z več kot 150 slikami, skulpturami in keramičnimi kosi, ki jih je umetnik ustvaril v letih 1945-1949 med svojimi bivanji na jugu Francije.

Picassovo bivanje v Antibesu je bilo nedvomno eno najlepših obdobij v umetnikovem dolgem in ustvarjalnem življenju. Poglavitno delo, ki ga je ustvaril v tem času je slika La joie de Vivre, ki ne osvetljuje le grško romanske dediščine starega mediteranskega pristanišča Antibesa, ampak odseva tudi slikarjevo razpoloženje v tem času. Užival je ob svoji muzi, slika je tudi neke vrste posvetilo Francosie Gilot, hkrati pa ga je radostil tudi konec druge svetovne vojne. Na sliki je v značilni mediteranski pokrajini v središču pozornosti gola plesalka s tamburinom, okrog nje sta dva favna, ki igrata na flavte, na sliki pa sta tudi plešoči kozi. Slika visi v drugem nadstropju galerije, kjer je imel Picasso studio.

Zanimiv del razstave so vsekakor tudi fotografije znanega fotografa Michela Simaja. Sima je velikega slikarja fotografiral v njegovem ateljeju, bodisi sredi dela bodisi pri počitku sredi posod z barvami, čopičev in platen ter drugih materialov, na katere je umetnik ustvarjal. Prav tu je v svojem novem zagonu preizkušal nove tehnike, industrijske barve, cement in vezane plošče, ki jih je kombiniral s starodavnimi temami in mitološkimi podobami. Tu so nastala tudi njegova dela Kentaver in Argo, Odisej in sirene, Speči akt na modri postelji … Čudovit ambient je tudi na sončni terasi gradu, ki zre na morje, med kaktejami, drevjem in cvetjem pa so postavljeni kamniti in bronasti kipi Miroja, Richierjeve in Pagèsa.