Veliko platno kot bojno polje

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. september 2011 / 06:00

V Galeriji Prešernovih nagrajencev so v četrtek odprli razstavo del tržaškega Slovenca, slikarja Klavdija Palčiča. V Mestni knjižnici Kranj so na ogled še njegove ilustracije.

Pred leti ste v manjšem obsegu v Kranju že razstavljali, sodelovali ste tudi na nekaj skupinskih razstavah, tokrat pa se v mesto vračate z veliko pregledno razstavo …

»V Kranj in na Gorenjsko se sicer večkrat vračam kot obiskovalec, drži pa, da je to prva tako obsežna predstavitev mojega slikarskega opusa v vašem mestu. Razstava na neki način želi biti antološka, saj gre za predstavitev različnih ustvarjalnih obdobij, od del iz mojih začetkov do najnovejših slik, ki sem jih naslikal v zadnjih mesecih.«

Kako ste zadovoljni s postavitvijo v razgibani galeriji, kot je Galerija Prešernovih nagrajencev?

»Razstava je sicer postavljena natančno kronološko. Že takoj, ko obiskovalec vstopi v galerijo, lahko dobi stik s starejšimi deli iz šestdesetih let, v nadaljevanju pa mojemu delu skozi različna obdobja lahko sledi vse do zadnjih slik. Na ta način je mogoče razbrati tudi, kako je tekla moja likovna pripovedna nit od takrat pa do današnjih dni. Menim namreč, da kljub spremembam, ki so vidne in so tudi precejšnje, vendarle to moje delo od samega začetka vodi neka ena in edina misel.«

Mislite na vašo prepoznavno likovno govorico?

»Mislim tako na razumevanje sveta in seveda tudi slikarstva samega, ki je v svojem bistvu ostalo enako skozi vsa ta desetletja, čeprav se je le-to v tem dolgem času izražalo na različne načine. V začetku sem bil v iskanju nekega udarnega slikarstva ...«

… kar tako imenovani informel, ki je pritegnil tudi vas, vsekakor je …

»Vsekakor. Informel je bil v petdesetih in šestdesetih letih čista novost. To nas je takrat navduševalo še posebej nas, mlade, ki smo, kot se za mlajšo generacijo spodobi, želeli spreobrniti svet. V tistem času sem se loteval raziskovalnega slikarskega dela z odkrivanjem kromatičnih vrednosti v različnih materialih. Zanimala me je recimo rja pri železnih elementih, ki sem jih vgrajeval v slike. To je imelo svoje estetske efekte, hkrati pa tudi pomenske smisle. Ko se mi je zahotelo barve, sem tako »starinsko in dekadentno« površino spremenil v bolj bleščečo obliko. V nadaljevanju sem iskal materiale, kot so umetne smole, laki, in prišel do faze, ko sem v svoje kompozicije začel vključevati tudi bolj razberljive elemente, kamor recimo sodi kolaž, pri katerem sem se posluževal na primer fotografije. Preko fotografskih elementov sem znova obudil svoje risarsko znanje.

Že kot otrok sem začel z realističnim risanjem in slikanjem. Spominjam se, ko sem se učil portretiranja in sem »mučil« svoje družinske člane, da so ure in ure pozirali in mirno stali pred menoj, da sem jih lahko portretiral. In prav to znanje sem v nekem obdobju znova priklical v spomin in risbo začel vključevati v svoje slike. A ne zato, da bi s tem pripovedoval neke zgodbe, moja želja je, da gledalec vidi to, kar je tipično slikarskega, površine, barve, poteze, zamahe s čopičem … Ob tem pa je potrebno paziti, da ta slikarski material ni zazrt sam vase, v neko avtoanalizo, čemur smo dandanes priča pri veliki večini avtorjev znotraj tako imenovanega modernega slikarstva. Želim, da moje slikarstvo gledalcu v misli prikliče še marsikaj drugega, recimo to, kar človek doživlja v svojem življenju in življenju drugih. Svet je vse manjši, saj recimo v realnem času vemo, kaj se dogaja na povsem drugem koncu sveta. Ta majhnost nas nekako veže, da smo ozaveščeni z vsem tem, kar nas obkroža. In temu tudi moje slikarstvo noče in ne želi ubežati.«

Na nekaterih slikah opažam vaše intervencije z besedami, recimo na eno zadnjih velikih platen ste v središče slike zapisali Heroes in Death (heroji, smrt) …

»Zaradi tega, ker smo z vseh strani bombardirani, prestreljeni z novicami o nekakšnih herojih, ki so v resnici ubogi fantje, ki umirajo, pa človek pravzaprav sploh ne ve zakaj. Družbeni ustroj današnjega časa, ki ustvarja to nasilje, prikriva tudi take tragične dogodke s tem, da jih ovije v neko heroičnost. Ampak tako pojmovanje sveta vendarle sega daleč nazaj v zgodovino in je znano tudi v našem mediteranskem miljeju, če omenim samo antične junake …«

Zakaj v angleščini in ne italijansko ali slovensko?

»Zato, ker je angleščina tudi nekakšno znamenje današnjega časa in ne zgolj jezik ali izrazno sredstvo. Angleška beseda ima včasih širši pomen. Ne da bi sploh znali govoriti angleško, uporabljamo angleške besede zato, da označimo nekatere stvari, ki so tipične za naš čas. Včasih te besede prikrivajo tudi neko drugačno resnico. So prikrojene za besednjak, s katerim zaznamujemo naše dojemanje tega časa in tudi dogajanje v svetu. Zato želim biti v iskanju umetniške izpovedi slikar svojega časa.«

Ena od značilnosti v vašem likovnem delu je tudi slikanje velikega formata. Ta vam je blizu že od vaših začetkov in je del vaše umetniške izpovedi še danes. Zakaj?

»Večji format zame prav gotovo pomeni večjo svobodo izražanja v potezah, s čopičem lahko zamahnem, kolikor premorem, in ta energija je potem opazna tudi v sami potezi. Na tak način lahko podobo, ki jo naslikam na platno, lahko božam, je mehka in zraste, kot nekaj zelo negovanega in ljubljenega, lahko pa je tudi raztrgana, razbito in nasilno razklana. To dovoljuje prav izrazno sredstvo, s katerim razpolagam, torej čopiči, svinčniki in veliko platno. Kot nekakšno bojno polje, ki se postavi predme, kot neka površina, ki jo moram premagovat z voljo, da na tej površini nekaj nastane. A ne v znamenju »horror vacui«, češ da me praznina moti. Nasprotno. Rad naredim stvari na tak način, da se vidi, da iz praznine nekaj lahko nastane, in da je potek mojega dela pri tem tudi razviden, z vsemi napakami in z vsemi sledmi, ki lahko hote ali pa nehote ostanejo na sliki, kot nekakšna znamenja pohoda skozi to površino. Zato je vse to možno lepše in lažje izvesti na velikih površinah. Majhne površine ohranjam predvsem za intimne, pa tudi vesele pripovedi, ki so običajno namenjene najmlajšim. Mislim na ilustracije, v katerih iščem razposajenost, veselje, navihanost, to, kar je otrokom lastno. Nekaj jih predstavljam v tej galeriji, velik del pa tudi v razstavišču čudovite nove Mestne knjižnice, ki jo imate v Kranju. Slednje so še posebej vezane na pesmi Miroslava Košute, mojega prijatelja in dolgoletnega sodelavca pri različnih umetniških projektih. Njega kot pesnika in mene kot ilustratorja. Predstavljam pa tudi ilustracije Martina Krpana in še nekaj ilustracij drugih pesmi in besedil.«

Je danes biti tržaški Slovenec kaj drugače kot pred tridesetimi leti?

»Čas prinaša tudi nova znamenja, nekatere novosti. Vsaj meni pa se žal zdi tako, da se v nekem globljem bistvu stvari še niso toliko spremenile, da bi smeli biti prav posebno zadovoljni. Recimo, da je v tem našem prekrasnem »mestu v zalivu«, kot ga imenuje Pahor, pravim našem, ker je tudi naše, še vedno dosti razgretih glav, ki ne gledajo na nas kot na konstitutivni del neke družbe, ki sestavlja populacijo tega mesta, torej Trsta. Zadnji čas je namreč, da se to slednje zgodi. To še vedno pogrešamo, čeprav ni več napetosti, tako krutih in tako divjih, kot smo jih doživljali pred desetletji.«

Pogosto razstavljate v Sloveniji?

»Zase pravimo, da smo Slovenci na tisti strani. Ampak danes je težje govoriti, kaj je to »tista stran«. V tem pogledu je korak naprej očiten in se ga tudi želimo zavedati ob vsakem koraku. Vendarle pa smo kljub vsemu nekakšne dvoživke, saj smo hkrati italijanski državljani. Jaz se ukvarjam s slikarstvom, z govorico in izraznim sredstvom, ki je že po definiciji univerzalna in bi želela biti zanimiva tako za Italijane kot za Slovence, pa ne samo njim, ampak tudi narodom vseh zemljepisnih širin. Sicer pa smo tržaški Slovenci neke vrste privilegiranci, saj nam je znano, kaj se dogaja v Sloveniji, pa tudi v Italiji, bodisi v vsakdanjiku kot tudi v kulturi. Vemo, da smo zato tudi nekaj plačali, ampak sam osebno bi rekel, da je bilanca na koncu pravzaprav pozitivna. In temu se ne bi rad kar tako odpovedal.«

Ali Tržačani še vedno radi pridete na »to stran meje« v Slovenijo napolnit rezervoar avtomobila, ker je pri nas cenejši bencin in vam ostane še nekaj za domačo gostilno in kaj dobrega pojest?

»Mislim, da to ni samo stvar Slovencev, ampak še posebej Tržačanov. Nam pa, ki prihajamo v Slovenijo kot Slovenci, to še vedno včasih izpade romantično in vzneseno. Rečemo, da v matično domovino prihajamo z nekim občutkom zadovoljstva in mislijo, da smo tukaj dejansko doma. Kjer na vsakem koraku srečamo človeka, s katerim lahko spregovorimo v svojem jeziku. Ta jezik je enakovreden kateremu koli drugemu, kar je seveda normalno in nikomur ne pride na misel, da bi bilo drugače. Kar se tega pojmovanja in gledanja tiče, pri nas v Trstu še vedno ni tako. Kar je neke vrste znamenje, da še vedno živimo tudi kakšno težavico, je pa zato občutek, ko pridemo v Slovenijo, še toliko lepši.«