Tristo ur za partijo šaha

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 14. julij 2011 / 06:00

Slovenci smo bogatejši za svetovnega prvaka v dopisnem šahu. Turnir svojega življenja, ki je obsegal šestnajst partij in je z vsemi pripravami in kvalifikacijami vred trajal kar deset let, je odigral Marjan Šemrl iz Spodnjega Brnika.

Spodnji Brnik – Šestinpetdesetletni Marjan Šemrl, poslovni informatik, ki se v službi ukvarja z različnimi računalniškimi projekti, se je s šahom prvič srečal že v rosnih letih, ko ga je zanj navdušil stric na kmetiji v Črnem Vrhu nad Idrijo, kjer je preživljal otroštvo.

Šahovskim figuricam ter črnim in belim ploskvam je zvest vse od tedaj, in čeprav si je z odličnimi igrami prislužil naziv šahovskega mojstra, se je z leti povsem preusmeril v igranje z nasprotniki na daljavo, najprej z dopisnicami, nato pa s pomočjo interneta – ali kot temu reče stroka, v dopisni šah. »Šah in dopisni šah se med seboj zelo razlikujeta. Oba sta sicer združena pod okriljem Šahovske zveze Slovenije in oba krasijo štiri dimenzije: umetnost, znanost, igra in šport. Če v rednem šahu bolj prevladuje športni vidik, pa dopisni izpostavlja tistega znanstvenega. Ni naključje, da je med dopisnimi šahisti vsaj dvajset odstotkov doktorjev znanosti. V dopisnem šahu so tudi dovoljena prav vsa sredstva – igralec gre za nasvet lahko vprašat soseda ali kakšnega šahovskega velemojstra, lahko si oblikuje celo ekipo sodelavcev, lahko uporablja šahovske priročnike in drugo literaturo, lahko si pomaga z bazami že odigranih partij ali pa za nasvet vpraša računalnike. Mene pravzaprav ne zanima, kdo je moj nasprotnik, zanimajo me namreč zgolj poteze. Če je na drugi strani samo računalnik, je delo zame še lažje, saj pri šahu brez človeškega faktorja ne gre. Kljub sodobni tehnologiji je še vedno igralec tisti, ki se odloči in povleče določene poteze,« razloži Marjan Šemrl, član Šahovskega društva Domžale, in nadaljuje, da je tradicija dopisnega šaha že zelo dolga.

Oficirji so me gledali, kot da sem nor

Dopisni šah naj bi poznali že v srednjem veku, ko so tako na daljavo med seboj šahirali trgovci, ki so skupaj z blagom na pot poslali tudi podatke o svojih šahovskih figurah in potezah. Prva organizirana tekmovanja segajo v začetek 20. stoletja, še bolj resno pa se je dopisni šah začel razvijati v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat so šahisti svoje poteze pisali na dopisnice ali razglednice, ki so za svojo pot na drugi konec sveta potrebovale precej časa, včasih so se izgubile, kdaj pa kdaj tudi namerno, zato so priporočene pošiljke predstavljale tudi precejšen strošek. Tako je začel igrati dopisni šah tudi Šemrl. »Takrat sem služil vojsko na Hrvaškem. S seboj sem imel magnetni šah in vsak večer sem v postelji študiral poteze in jih zapisoval ter pošiljal na dopisnicah. Drugi vojaki in oficirji so me gledali, kot da sem nor, češ da igram šah sam s sabo, in res sem bil, da tega nisem še bolj izkoristil. Če bi to še malo potenciral, bi me lahko poslali domov,« se smeje spominja svojih začetkov v dopisnem šahu, kjer se danes lahko pohvali z nazivom velemojstra in najboljšega dopisnega šahista na svetu, čeprav se je tega največjega tekmovanja udeležil prvič.

Dopisnice je pred približno desetimi leti najprej nadomestila elektronska pošta, zadnja leta pa so si dopisni šahisti za svoj medij izbrali internet. Dolžina partij se je s tem sicer nekoliko skrajšala, a kljub vsemu ima časovni vidik pri dopisnih šahistih še vedno pomembno vlogo. Prav zato Šemrlova pot do naslova svetovnega prvaka kljub jasnim ciljem in željam še zdaleč ni bila lahka, sploh pa ne kratka. Pravzaprav je minilo celih deset let. »Na svetu je od petdeset do sto tisoč dopisnih šahistov, na finalnem turnirju svetovnega prvenstva pa je prostora le za sedemnajst najboljših. In da se šahist prebije med te, mora prek več stopenj: najprej se mora mednarodno dokazati, nato sledi predtekmovanje, polfinale, turnir kandidatov in šele nato samo svetovno prvenstvo. Da dopisni šahist dokonča posamezni turnir z dobrim rezultatom, potrebuje v povprečju vsaj poldrugo leto. Skupaj s pripravami pred turnirji in čakanjem na naslednjo stopnjo se ta čas podaljša na vsaj dve leti. Zdaj pa seštejmo, koliko časa potrebuje odličen igralec, da odigra svetovno prvenstvo. Ja, če je igralec zares dober in mu nikjer ne spodrsne, potrebuje za naslov svetovnega prvaka ali za medaljo svetovnega prvenstva najmanj celo desetletje! Zaključni turnir svetovnega prvenstva se je začel leta 2009, po moji oceni pa sem v teh dveh letih v projekt vložil približno dva tisoč ur dela,« pravi Šemrl in priznava, da pred začetkom finalnega turnirja ni veljal za favorita, da pa o svojem znanju in sposobnostih v resnici nikdar ni dvomil.

Za vsako potezo pet dni

Tokratno svetovno prvenstvo je bilo že 24. po vrsti. Na njem so sodelovali šahisti iz vsega sveta, največ – kar sedem – pa je bilo Nemcev. Marjan Šemrl je tako kot vsi udeleženci igral šestnajst partij – po eno z vsakim sotekmovalcem. Žreb določi, kdaj ima šahist bele in kdaj črne figure, za vsako potezo pa ima igralec pet dni časa. Če potezo povleče prej, se mu čas prenese naprej za naslednjo potezo. Dopisni šahisti imajo na svojih dolgotrajnih turnirjih pravico tudi do tridesetdnevnega dopusta. Pa se o eni sami potezi res da razmišljati toliko časa, naivno vprašam. »Nekaj potez, predvsem tistih začetnih, je jasnih in pri tem ni treba veliko razmišljat. Za težke, odločilne poteze, pa je včasih cel mesec premalo. Partije navadno začnem enako, a po nekaj potezah igra skrene v eno ali drugo smer, tako da niti dve igri nista enaki. Za poteze tekmecev vedno najprej izvem prek SMS-sporočila in takrat lahko po ves dan razmišljam samo o tem. Povsem se zatopim v igro in zgodilo se mi je že, da sem zaradi tega celo zgrešil pravi izvoz z avtoceste, po kateri se sicer vozim vsak dan. Poteze z računalnikom preverjam pred službo in po njej, v povprečju mi to vzame tri ure na dan. Televizije v teh dveh letih namenoma nisem nič gledal. V šahu ni nič naključnega. Če sta možni dve potezi, je zagotovo ena boljša od druge in veliko razmišljam o tem, katera poteza bi bila za nasprotnika bolj neugodna. Partijo se da v mislih analizirati deset, tudi dvajset potez vnaprej. Pravzaprav je v šahu zelo veliko adrenalina,« razlaga, medtem ko na internetu pokaže šahovnico in tabelo z vsemi rezultati, v kateri je zapisan povsem na vrhu. Med vsemi partijami mu je najbolj v spominu ostala prav zadnja, odločilna, ki sta jo z Argentincem zaključila v 69. potezi, zanjo pa je porabil kar tristo ur.

Njegov uspeh je v šahovski in tudi širši javnosti naletel na izjemen odziv, kar kaže, da Slovenci šah radi spremljamo. Marjan Šemrl bo priznanje za najboljšega dopisnega šahista na svetu prejel te dni na Finskem, sam pa se je že usmeril v pisanje priročnika o veščinah analiz pri igranju šaha, ki bo pomagal prav vsem šahistom, in v priprave na dopisno šahovsko olimpijado, ki se bo začela prihodnje leto in kjer si s slovensko reprezentanco želi potrditi uspeh v svetovnem merilu.