Navdušimo učence za učenje!

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 6. junij 2011 / 06:00

Pogovor z Alenom Kofolom, predsednikom Združenja ravnateljev Slovenije

»Učenec se mora v šoli počutiti varno, mora biti zadovoljen, srečen in uspešen. To je pogoj, da se bo spominjal svojega začetka šolanja kot nečesa lepega in ta odnos do znanja ga bo spremljal naprej v življenje. Ali se bo šole spominjal z grenkobo ali z nasmeškom …« To je na vprašanje, kakšna je dobra šola, odgovoril Alen Kofol, ravnatelj Osnovne šole Poldeta Stražišarja z Jesenic, ki je nedavno postal predsednik Združenja ravnateljev Slovenije. Kofol je prvi Gorenjec na tem položaju in hkrati prvi ravnatelj, ki prihaja z osnovne šole s prilagojenim programom. V združenju je dejavnih več kot tristo ravnateljev slovenskih osnovnih šol, osnovnih šol s prilagojenim programom in glasbenih šol.

Da vas vprašam takoj na začetku – so slovenske šole dobre?

»Slovenske šole so po mojem mnenju dobre, a ne smemo zaspati na lovorikah in si misliti, češ mi smo najboljši … Mislim, da se je treba nenehno gledati v ogledalo, samega sebe ocenjevati in se izboljševati. Šolstvo je zelo živ organizem in se dnevno spreminja. Zato je treba ves čas biti aktiven v smislu samoevalvacije, samorefleksije in tudi samokritičnosti. Vse težave je treba reševati sproti in se sproti odzivati nanje s konstruktivnimi predlogi rešitev.«

Pa vendar, kje vidite možnosti za izboljšanje?

»Ta čas potekajo razprave o tem, ali povečati ali zmanjšati vsebine v učnem načrtu. Jaz osebno bolj vidim potrebo po tem, kako bomo diferencirali cilje za posameznega učenca, kako bomo personalizirali učni načrt za vsakega posameznega učenca. En učenec bo lahko osvojil vse znanje iz učnega načrta, drugi zelo malo. Zato bi temeljni cilj našega šolskega sistema morala postati personalizacija učnega procesa. Glede na to, da smo majhna država, moramo videti potencial v čisto vsakem otroku. Noben otrok nam ne bi smel uiti kot talent na določenem področju. S temi personaliziranimi načrti (zdaj imamo individualizirane načrte samo za učence s posebnimi potrebami) bi čisto vsak učenec imel svoj osebni načrt in osebne cilje, s čimer bi mu razvili potenciale, ki jih nosi v sebi. To je moj čisto osebni pogled na razvoj šolstva v Sloveniji. So pa nekatere države v tej smeri že šle, recimo Nova Zelandija, Avstralija …«

To bi torej pomenilo, da bi bolj kot zdaj izhajali iz učenca, iz njegovih sposobnosti, zmožnosti?

»Tako je. Moramo poznati zmožnosti in možnosti vsakega učenca. V tujini obstajajo različni instrumentariji, s katerimi spremljajo napredek učenca. To niso samo ocene (te so lahko zelo zaslepljujoče), pomembno je znanje, spretnosti, veščine, komunikacijske spretnosti, adaptivna vedenja, kako se otrok osebnostno razvija … Pri tem pa je pomembno tudi, da poznamo učne stile učencev. Danes otroke diferenciramo samo na podlagi intelektualnih sposobnosti. Morda bi bili bolj uspešni pri poučevanju, če bi jih lahko diferencirali na podlagi učnih stilov, saj vemo, da se nekateri učijo bolje preko vizualne, drugi bolj preko avditivne, tretji bolj preko kinestetične ravni. Zato je pri tem, kako se bo učenec nečesa naučil, način poučevanja zelo pomemben. Če bomo učenca, ki ima vizualni stil sprejemanja znanja, poučevali na avditivni ravni, to poučevanje ne bo tako učinkovito, kot če bi učni način prilagodili učencu. Zato so tako zelo pomembni personalni cilji, pomembno je, da vemo, na kakšen način otrok dojema znanje. In rad bi poudaril še nekaj: moramo videti potenciale čisto vsakega otroka, ne glede na njegov socioekonomski status in na njegovo kulturno izhodišče. Moramo se truditi, da iz čisto vsakega otroka potegnemo maksimum.«

Pa je to v današnji šoli, kjer v enem razredu sedi tudi po trideset učencev, sploh možno? Bi se učitelj lahko posvetil vsakemu učencu posebej na osnovi personaliziranega učnega načrta zanj?

»Se strinjam, normativno je verjetno težko, če imaš v razredu 25 ali celo trideset učencev, ter za vsakega upoštevati individualni učni načrt. Zato bi bilo vsekakor potrebno razmišljati v smeri iskanja mogočih rešitev za takšen način poučevanja.«

Učitelji so različni, nekateri delajo bolj, drugi manj s srcem … A če že v prvih letih šolanja učitelj otroku ne zna na pravi način približati učenja, mu lahko naredi nepopravljivo škodo, mar ne?

»Zame je zelo pomembno, da se v šolah zavedamo, da smo mi tu zaradi otrok in ne obratno. In če hočemo, da otrok dobi pozitiven odnos do znanja, morajo biti vsi akterji, ki sodelujejo v tem procesu, zadovoljni. Učitelj mora imeti zagotovljene dobre pogoje za delo, da bo to svojo energijo in pozitiven odnos lahko dajal naprej. Zato je naloga nas, ravnateljev, da skušamo šolski prostor narediti pozitiven, prijazen in hkrati zelo dobro strukturiran, da učitelj rad pride v službo in da z nasmehom odhaja iz službe.«

Kako pomembno pa je po vašem mnenju sodelovanje staršev s šolo?

»Prepričan sem, da vsak od staršev želi za svojega otroka le najboljše. S tega vidika je šole treba spodbujati, da so starši partnerji v procesu učenja. Hkrati pa moramo vedeti, do kod segajo pravice staršev in od kod naprej se začenja odgovornost šole. Če se to dvoje začne mešati, to ni dobro za otroka. Vsekakor menim, da je zaupanje med šolo in starši treba še poglobiti, ustvarjati še bolj intenziven partnerski odnos. To medsebojno zaupanje, medsebojno sodelovanje se mi zdi zelo pomembno in ves čas ga je treba spodbujati in negovati.«

Dr. Jože Bajzek z Inštituta za sociologijo v Rimu je na nedavnem predavanju ravnateljem na Bledu poudaril, da šola mora učiti predvsem za življenje. Bi se strinjali?

»Zame osebno je osnovni cilj osnovne šole navdihniti učenca za znanje. Ker če bomo navdihnili učenca, da mu bo učenje nek izziv, bo celo življenje imel pozitiven odnos do učenja in mu bo učenje predstavljalo nekaj lepega. Zato je ena izmed pomembnih nalog osnovne šole vzpostavljanje pozitivnega odnosa do učenja, do znanja, veščin, spretnosti. To je po mojem mnenju ena bistvenih nalog osnovne šole. Saj z znanjem, ki ga bomo naučili v osnovni šoli, ne bomo naredili novih Einsteinov. Lahko pa bomo učencem pokazali pot, jih navdušili za pot učenja in nekega dne bodo lahko postali Einsteini … Živimo v informacijski dobi in podatkov je neskončno, zato je predvsem pomembno, da jih znamo poiskati, interpretirati in vklopiti v naš vrednostni sistem, hkrati pa do njih vzpostavljati kritično mišljenje. Pomembno je, da je učenec aktiven član svojega učenja, da je soustvarjalec lastnega načrta znanja, da ni pasiven, da ga vključujemo v proces učenja, seveda po njegovih sposobnostih. S tem ga navajamo tudi na soodgovornost, da se zaveda, da je soodgovoren za svoje učenje, za svoj razvoj. Da bo kot odrasel postal aktiven član družbe, ki bo kritično razmišljal, ki bo rad govoril in bo znal povedati, kar bo želel, ki se bo rad učil novih stvari …«

V združenju ravnateljev, ki ga vodite, je več kot tristo šol, kakšna je glavna naloga združenja?

»Glavna vloga združenja je uveljavljanje ravnateljev kot tistih gradnikov šolskega sistema, ki so zelo pomemben sestavni člen razvoja šolskega sistema. Združenje nudi tudi pomoč ravnateljem, od pravne do vsebinske. Skušamo biti integralni in konstruktivni del sovplivanja na razvoj zakonodaje, šolskih politik. Sicer je težko reči, kakšno težo ima naše stališče, ki ga podamo, ga pa vedno podamo. Ravnatelji smo namreč tisti, ki poznamo resnične razmere, vemo, kako diha slovenski šolski sistem, imamo ogromno znanja in izkušenj, zato lahko na zelo konstruktiven način povemo, katere stvari bodo v zakonih delovale, katere bodo zaživele in so smiselne, katere pa niso. Vsak ravnatelj je tudi strokovnjak na področju, na katerem dela, pozna delovanje šole, ve, kako diha vsaka šola. In prav iz tega znanja in izkušenj bi bilo treba graditi slovenski šolski sistem.«

Tudi sami ste oče, hčerka je še v vrtcu, sin pa že v osnovni šoli. Ste kot predsednik združenja ravnateljev in hkrati starš zelo kritični v odnosu do ravnatelja šole, ki jo obiskuje vaš sin?

»Sem tako v svetu staršev v vrtcu kot v svetu šole. Z ravnateljem blejske osnovne šole sva kot ravnatelja kolega, imava kolegialen odnos in vsa odprta vprašanja rešujemo sodelovalno in s pogovorom. Prepričan sem, da se vse v življenju da narediti na ta način – sodelovalno, pogovorno in konstruktivno.«