Dober tek med zelenjem!

Besedilo: Alenka Bole Vrabec
Kategorija: GG Plus / četrtek, 19. maj 2011 / 06:00

Piknik, priljubljena oblika druženja ob hrani in pijači, da o gibalnih dejavnostih ne govorimo. Piknikarji, ki se množijo kot gobe po dežju, velikokrat ne obvladajo "zelenega bontona". Skrbno, skoraj pedantno načrtovani pikniki in pikniki na horuk. Darovanja poletnemu božanstvu MesNaMes. Prisega v spanju: pikniki so sprostitev, zabava, veselost, smeh in arome v ozračju. Pripomočki vseh vrst, ki spodrivajo nekdanjo romantiko in spontanost. Trgovci z novci: Novo, novo, novo za piknik! Če ne kupite, vas bodo sosedje prekosili! Od kod pravzaprav beseda piknik?

V slovarju slovenskega knjižnega jezika je zapisano: družabna prireditev na prostem.

Od kod ta že skoraj nuja, da bi obedovali med zelenjem? Da nas že misel na piknik spravi v dobro voljo. In od kdaj? ...

Že stari Grki – kakor izvemo pri Homerju – so imeli radi 'eranos', druženje v naravi in ob hrani, ponavadi je vsakdo kaj prinesel s seboj, in debatiranje. Temu uživanju so se vdajali tudi Rimljani. V italijanski renesansi najdemo podobe z idiličnimi malicami ali kosili.

Opis obeda na prostem nam je daroval že Bocaccio v Dekameronu, sicer pa si izvor besede piknik lastijo tako Francozi kot Angeži. Francozi na primer trdijo, da je piknik nastal iz dveh besed: 'piquer' – nabosti in 'nique' – malenkost, drobnarija, Angleži imajo več razlag ... neizpodbitno pa je, da si je angleški državnik Oliver Cromwell l. 1654 dal postreči z obedom v Hyde Parku. V baroku so bili pikniki priljubljeni predvsem v Franciji, seveda pa ne smemo pozabiti na lovske pojedine plemiškega sloja, ki so sledile bogatemu plenu divjadi. Tudi Japonci se vesele piknikov, posebno takrat, ko cvetijo češnje, izraz zanje je pikunikku. Najbolj razvpit piknik v drugi polovici 19. stoletja je bila slika Eduarda Maneta: Zajtrk v travi. Razstavljena je bila 1863 na Salonu odklonjenih in izzvala viharen škandal. Puritanci in malomeščani so zagnali vik in krik ob pogledu na osvetljeno jaso s potočkom v polsenci, kjer na odeji, razgrnjeni na travi, sedijo dva oblečena gospoda in gola lepotica svetle polti in kdor zmore odvrniti oko od zalih oblin, lahko v levem kotu spodaj vidi tudi užitne zalogaje tistega jutra. V istem stoletju so se začeli pikniki pospešeno seliti v ZDA. Če brskamo po kulinarični literaturi, v opisih, nasvetih in navodilih ter receptih še vedno prednjačijo Angleži, ki so v 19. stoletju začeli proizvajati in še proizvajajo navidez rustikalne košare za piknike s posodjem in priborom in zasoljeno ceno. Američani imajo včasih zelo nenavadne ideje. Zanimiva je (v slovenščino še neprevedena) Knjiga o piknikih (1969) Nike Hazelton, diplomatove hčerke, ekonomistke in avtorice dobrih kuharskih knjig, ki najrazličnejšim piknikom namenja devetnajst poglavij, zadnje je Piknik za angele, prvo pa Piknik v dvoje na pokopališču! Predlog za pojedino: Čista goveja juha s sherryjem ali manzanillo, jetra spitanih gosi, beluši z omako vinaigrette, francoski kruh, jagodne tortice. Menda navdihu gospe Nike ne bomo sledili, pač pa si bomo ustvarili oazo užitka po svoje, z žarom ali brez. Z mizo in stoli za piknike ali pa z veselo karirastim ali rožastim prtom in primernimi prtički na travnatih tleh.

Če hočemo uživati v hrani in naravi in biti brez dela, kupimo dober narezek in pijačo pa pika. Če hočemo uživati v manjši družbi in z žarom, določimo, kdo bo pekel, in pripravimo doma svežo zelenjavo ali različne solate, mesa je vedno dovolj, in kakšno osvežujočo sladico. Solatni preliv prinesemo v dobro zaprti posodi. Če pa moramo nahraniti veliko družbo, se domenimo, kdo bo kaj prinesel. Lahko pa improviziramo, na pikniku je prepovedana le slaba volja! ... Raznovrstnost zagotavljajo gospodinje in gospodinjci, ki bi se radi izkazali.

Pri kakršnem koli pikniku moramo imeti učinkovit pribor za peko na žaru, dobro hladilno torbo, posodo, ki res tesni, primerno pijačo, sol in poper, vodo, kakšno kuhinjsko krpo in gobico za pomivanje, vrečke za odpadke, ki jih odpeljemo domov. Pri očiščevalnih akcijah vedno znova naletimo na odpadke, ki izdajajo, da so jih pustili 'lanski' piknikarji. Ne pozabimo, da si lahko – posebno otroci – prislužimo kakšno prasko. Zato naj bodo na voljo tudi obliži. Športni navdušenci bodo vzeli s seboj primerne rekvizite, otroci pa bodo veseli, če najdemo ali si izmislimo kakšno zabavno igrico, fino bo, če bodo v množini. Ko izbiramo kraj, kjer naj bi se utaborili, naj to ne bo bližina ptičjih gnezdišč. Tudi mravlje so zelo sitne. Velik 'pušelc' timijana, majarona in sivke jih odžene. Če nas ne piči mravlja, nas z želom zmore presenetiti čebela ali osa. Pomislimo na učinkovito sredstvo za lajšanje pikov, tudi komarjevih ali brencljevih. Ti se radi spreletavajo ob vodi, kjer je dosti jelševja. Skoraj povsod pa prežijo klopi, ki niso samo nadležni, ampak tudi nevarni. Poskrbimo za obrambo. Veselega razpoloženja pa naj bo kot toče!

Kdaj se začenja splošno veljavni čas za piknike, je najprej opaziti pri mesarjih. Kaj bi pravzaprav radi? se sprašujemo pred vitrino. Samo meso, vse dodatke dodamo sami, po želji že zmleto in začinjeno meso, meso v marinadi? Ali pa že očiščene ribice? Izbira je težka in ni napak, če se odločimo: za vsakogar nekaj ali pa preprosto sklenemo: nič ne bomo komplicirali, kdor bo lačen, bo že jedel.

P.s. Moj najlepši piknik je bil, ko je nekdo zame lastnoročno ujel postrv in mi jo spekel zavito v velik lapuhov list. Še pol stoletja po dogodku vem, kako slastna je bila!