Boljša rešitev ni bila mogoča

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. maj 2011 / 06:00

Uspešna pogajanja so prinesla olajšanje in upanje. Srečni pa nismo, saj smo Slovenci upali, da bomo dobili več, pravi eden od slovenskih pogajalcev, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentin Inzko.

Po velikonočnih praznikih, v torek, 26. aprila, so bila v Celovcu končana pogajanja med predstavniki treh osrednjih organizacij Slovencev na Koroškem, deželno vlado in zvezno vlado na Dunaju, ki so podpisali memorandum. Ta predvideva postavitev 164 dvojezičnih krajevnih tabel vključno z 91 tablami, ki že stojijo, večjo finančno pomoč kulturnim in vzgojnim ustanovam Slovencev na Koroškem in urejuje javno rabo slovenskega jezika.

Dr. Valentin Inzko, dolgoletni avstrijski diplomat, doma v Svečah v Rožu, je bil skupaj s predsednikom Zveze slovenskih organizacij na Koroškem dr. Marjanom Šturmom in predsednikom Skupnosti koroških Slovencev Bernardom Sadovnikom kot predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev član slovenske pogajalske skupine in zaradi svojega ugleda in izkušenj tudi najbolj izpostavljen javnosti. Ker so se prav v zadnjih dneh razmere v Bosni in Hercegovini, kjer je dr. Valentin Inzko visoki predstavnik mednarodne skupnosti, hudo zapletle, nisva mogla najti časa in kraja za pogovor. Končno se nama je uspelo srečati v četrtek minuli teden na brniškem letališču, ko je priletel iz Sarajeva, odšel za nekaj ur domov v Sveče in potem odhitel v New York, kjer je v ponedeljek na seji Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov poročal o razmerah v Bosni in Hercegovini.

Gospod Inzko, ste zadovoljni z rezultati pogajanj med koroškimi Slovenci in vladama v Celovcu in na Dunaju?

»Imamo občutek olajšanja, da so ta naporna pogajanja mimo, srečen pa ni nihče. Mi smo upali, da bomo dobili več dvojezičnih krajevnih napisov in da bo slovenščina kot uradni jezik lahko bolj razširjena, kot je sedaj. Tudi pri finančnih podporah smo na nekaterih področjih pričakovali več, na primer pri povečanju športne dvorane pri Slovenski gimnaziji v Celovcu, da bi imela prostor za štiristo gledalcev.«

Vaša vloga v pogajanjih ni bila lahka, saj ste morali delovati na več področjih: ob pogajanjih z oblastmi iz Celovca in Dunaja ste morali usklajevati stališča z drugima dvema organizacijama Slovencev na Koroškem, ki sta vsaj navzven delovali bolj popustljivo kot Narodni svet, in prepričati člane Vaše organizacije, da na pogajanjih le ne bo mogoče doseči vsega.

»Popolnoma prav imate. To je bil boj na več frontah in zato ni bilo lahko. Sam sem od začetka do konca pogajanj užival zaupanje moje organizacije. Vseh mi ni uspelo prepričati ali vsaj ne do konca, vendar ugodnejši izid pogajanj v sedanjih razmerah ni bil mogoč.«

Javnost je bila obveščena o treh pogajanjih. Ste se srečevali tudi neuradno?

»Uradno smo se dobili trikrat. Vem pa, da je imel dr. Marjan Šturm stalne stike z Dunajem. O nekaterih nam je poročal, nad vsemi pa nimam pregleda. O vsebini njegovih pogovorov z Dunajem sva se večkrat pogovarjala.«

Vi ste se pogosto pojavljali v medijih in prepričevali koroško in avstrijsko javnost, da je sedaj priložnost za rešitev slovenskega problema na Koroškem. Ste bili uspešni?

»Delovanje v medijih nam je pomagalo. Avstrijska javnost se je zbudila in stopila na našo stran. Ne le nekateri dunajski, ampak tudi severno- in južnotirolski časopisi so nas krepko podpirali. Koroški mediji so večinoma le poudarjali interes, da pride do rešitve, saj se je dežela že naveličala stalnega pogrevanja tega problema.«

Kakšen vtis je naredil na vas deželni glavar Gerhard Doerfler? Je človek, s katerim se je mogoče dogovoriti in mu verjeti?

»Pri deželnem glavarju bi si želel na nekaterih področjih več prožnosti, več razumevanja naših problemov. Po drugi strani pa je prehodil dolgo pot, saj se je njegova svobodnjaška stranka še pred leti upirala postavitvi tudi ene dodatne dvojezične krajevne table.«

Če bo sporazum sprejet, se bo deželni glavar vpisal v zgodovino Koroške kot človek, ki je rešil problem Slovencev na Koroškem.

»Gotovo bodo tako pisali o njem. Seveda pa manjšina zaradi sprejete rešitve ni posebej srečna. Vendar znova poudarjam, da v tem trenutku v sedanjih razmerah na Koroškem boljša rešitev ni bila mogoča.«

Nepotreben referendum

Vlada sedaj pripravlja ustrezen zakon. Kaj boste storili, če v njem ne bo takšnih rešitev, za kakršne ste se dogovorili?

»Mi sedaj čakamo na osnutek zakona, ki ga bomo natančno pregledali, predvsem detajle, kot pri pogodbi z zavarovalnico, v kateri je treba biti še posebej pozoren na droben tisk. Če z osnutkom ne bomo zadovoljni, bomo predlagali spremembe.«

Ste prepričani, da bodo na Koroškem postavljene nove dvojezične krajevne table in rešeni drugi problemi slovenske manjšine? Sta dežela in njena politika zrela za ta korak?

»Prepričan sem, da bodo table postavljene. Vendar slovenska manjšina ni navdušena nad ljudskim povpraševanjem, ki je, če uporabim stari avstrijski pregovor, prav toliko potrebno kot golša. Zakaj je potrebno povpraševanje, če smo dosegli dogovor in bo imel ustrezni zakon rang ustavnega zakona. Poleg tega ne more ena dežela odločati o izpolnjevanju pogodbe, ki je zadeva države, in večina glasovati o pravicah manjšine. Predvsem nas je strah čustvenih izbruhov na nemški strani, vendar verjamem v uspeh, saj bo ljudsko povpraševanje potekalo po vsej Koroški, ta pa naš dogovor sprejema z olajšanjem in veseljem. Na splošno večina Korošcev takšnemu referendumu nasprotuje.«

Kaj vam o dogovoru rečejo ljudje, Slovenci in člani večinskega naroda, ki jih srečujete?

»Večina jih izreka olajšanje. Ljudje, predvsem Slovenci iz krajev, ki ne bodo dobili dvojezičnih krajevnih tabel, pa so razočarani. Razumem jih. Tudi sam sem razočaran, ker tudi moja vas Sveče, kjer je bilo pri zadnjih štetjih okrog 20 odstotkov Slovencev, leta 2001 pa se je zanje izreklo še 15,8 odstotka prebivalcev, ne bo dobila dvojezičnega krajevnega napisa.«

In domači, soproga, otroka …

»Otroka sta zelo kritična in razočarana, ker smo morali sprejeti tako rešitev, vendar razumeta, da ni moglo biti drugače. Družina me podpira v mojem delovanju, čeprav sem po prevzemu funkcije predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev še manj doma, kot sem bil prej. Zato izkoristimo vsako priložnost, da se srečamo. Prav srečen sem, ker jutri potujem v New York na zasedanje Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov, kjer bom v ponedeljek poročal o razmerah v Bosni in Hercegovini, in bom lahko obiskal Boston, kjer ima moja soproga Bernarda dva koncerta.«

Kakšna je vaša napoved koroške prihodnosti?

»Čeprav sem optimist, vedno jemljem realnost takšno, kakršna je. Tudi glede Koroške. Seveda so table pomembne, vendar je glavno, da se bo ozračje spremenilo in da bomo vsi na Koroškem gradili novo in drugačno deželo, tako, kakršno si jo mi predstavljamo.«