Pogosto so se igrali vojake

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: Mularija / sreda, 4. maj 2011 / 06:00

Spomine na otroška leta je obujal televizijski novinar in voditelj ter igralec Toni Cahunek.

Kako in kje ste preživeli otroška leta?

»Prve zavestne spomine imam na odraščanje v blokovskem naselju na Šorlijevi ulici v Kranju, kjer smo kot mulci počenjali vse mogoče simpatične stvari: skakali z gugalnice, se igrali z akcijskimi figuricami v peskovniku, malo kasneje pa tudi igrali nogomet in intenzivno rolkali. Bili pa smo zelo povezana mednarodna skupina, saj smo živeli v 'JLA bloku', kjer je bilo na pretek oficirskih otrok, tako da smo se pogosto igrali tudi igro Vojska – še sedaj mi ni jasno, kaj smo sploh počeli v postroju.«

Ste radi hodili v šolo?

»Seveda, vedno sem bil željan novega znanja in vesel šolskih dogodivščin. Bil sem družaben, pameten, z urejenimi zvezki in lepo pisavo, tako da sem imel veliko prijateljev.«

Katere predmete ste imeli radi in katerih ne?

»Že v mladih letih mi je bilo kristalno jasno, da sem družboslovec. Pri SND-ju sem raje spoznaval družbo kot naravo in tako je ostalo tudi v naslednjih letih. Užival sem ob zgodovini in geografiji, kasneje tudi ob filozofiji in sociologiji.«

Katere krožke in dejavnosti ste obiskovali?

»Pri krožkih se je videlo, da sem neustavljiv - treniral sem vse, kar je bilo možno. Že pri štirih letih so me starši vpisali v teniško šolo, pri 13. letu pa sem zaradi bolezni prenehal sanjati o profesionalnem športu. Nakazovalo se je, da bom nekoč dvometraš, tako da sem treniral še košarko, rokomet in odbojko, oče - vojak me je seveda vpisal še na streljanje, igral sem kitaro in ob vsem veliko časa posvetil še filmom.«

Nam zaupate kakšno neumnost, ki ste jo ušpičili?

»Nekoč sem nekomu v supergo vstavil rezino kruha z medom in se potem še cel dan tresel doma misleč, da bodo zdaj zdaj pozvonili policisti in me aretirali. Nič od tega se ni zgodilo, sem pa razvil refleks, da vselej preverim v čevljih, ali nimam kakega presenečenja.«

Ste že kot otrok sanjali o televizijski, igralski karieri?

»Nikoli, niti danes ne bi želel biti zvezdnik – ti ljudje so rahlo ubogi pri ocenjevanju svoje samopodobe v družbi. Mi pa veliko pomeni, da sem aktiven in da se podpisujem pod stvari, na katere sem ponosen. Tako sem razmišljal tudi kot otrok, vedel pa sem, da bodo mediji, glasba in film v največji meri diktirali mojo življenjsko pot.«