Zgodba o "slučaju", ki zdaj ni več slučaj!

Začelo se je z novoletnimi željami med menoj in gospodom Pavletom Šegulo. Bilo je ob letošnjih novoletnih željah, ki jih pišemo znancem ali oni nam.

Tako si že vrsto let izmenjujeva lepe želje za naslednje leto z inženirjem Pavletom Šegulo, izrednim poznavalcem našega gorskega sveta. V živo pa sva se srečala samo enkrat pred dvajsetimi leti na srečanju vezistov in kurirjev Gorenjske. Izmenjala sva si naslove in na moje veliko presenečenje sem še istega leta prejel njegovo voščilo. Ker pa je zaprisežen kolumnist in pisec vsega, kar je v zvezi z gorništvom, mi je v svojem slugu opisal tudi vse, kar je počel v preteklem letu zanimivega. Jaz sem mu vsako leto odgovarjal na podoben način, zato sem mu ob letošnjih lepih željah napisal tudi s čim se bo naša borčevska organizacija ukvarjala v letošnjem letu. Na prvo mesto smo si postavili nalogo, da Jeseničanu Mihi Klinarju postavimo doprsni kip. Na moje veliko presenečenje sem 27. decembra prejel pismo, ki me je zelo prevzelo in navdušilo. Takole piše: "Z Miho sva družno trgala hlače v kranjski gimnaziji. Bil je dober dijak, za povrhu pa še pesnik in odličen orodni telovadec. Kot pesnik je pogosto napisal kako pesem, najraje sonet naši mladi profesorici slovenskega jezika, ki je imela do nas, šolarjev oziroma dijakov od 5. do 7. razreda, zelo prijazen odnos. Tako jo je navadil na svojo pesniško žilico, da je ob prihodu v razred vprašala: "Gospod Klinar, ali imate kaj zame?" Mi, njegovi sošolci, smo ga vedno dodatno spodbujali, saj je ura potem hitreje minila.

 

In gospod Šegula takole nadaljuje: "Miha je bil po postavi rahlo debelušen, a silno okreten in eleganten orodni telovadec. Oba sva telovadila pri Slovenskih fantih, on na Jesenicah, jaz pa v Kranju. Bilo ga je veselje videti na vseh orodjih, kjer tudi jaz (Šegula) nisem bil slab, seveda pa je bil, odkrito rečeno, Klinar rojen elegantnež. Po vojni se nisva nikoli več srečala, vem pa, da jo je srečno preživel, vendar še mlad umrl, vzrokov pa niti ne vem. Znano mi je, da je pesnil tudi v partizanih in še kasneje, žal pa nimam nobenega njegovega dela niti ne vem, ali je izdal kakšno zbirko." Ko sem uvidel, da ga zanima pesniška pot in povojna ustvarjalnost Mihe Klinarja, sem mu obširno odgovoril in opisal in orisal Mihovo plodno umetniško ustvarjanje. Mislil sem, da je zgodba v zvezi s Klinarjem končana, pa mi je v petek, 11. februarja, gospod Šegula telefoniral in povedal, da je to moje pisanje o Klinarju razmnožil in poslal vsem še živečim Mihovim sošolcem, kot so na primer dr. Danilo Ravnik, svetovno znani montanist, znameniti urolog profesor doktor Ludvik Ravnik in drugi. Gospod Danilo Ravnik je gospodu Šeguli povedal, da je bil zelo vesel odkritja, kaj vse je Miha po vojni ustvaril, in ga hkrati vprašal, ali se lahko s kakšno podporo vključi v to akcijo. Gospod Pavle Šegula mu je odgovoril, da bodo organizatorji te akcije zagotovo veseli kakršnekoli podpore. Gospod Danilo Ravnik ga je še povprašal, kam lahko nakaže denarno podporo. Ko mi je to povedal, je naša organizacija ZB poslala gospodu Danilu Ravniku transakcijski račun, na katerega bo lahko nakazal svoj prispevek. Tako se je po na povsem slučajen in nepredvidljiv način na Gorenjskem razširil krog tistih, ki podpirajo postavitev doprsnega kipa Jeseničanu Mihi Klinarju. Med njimi so še zlasti zainteresirani še živeči sošolci našega pesnika. Zahvalil sem se gospodu Pavlu Šeguli, ki je kljub svojim letom (rojen 1923) tako aktivno posegel v naša prizadevanja. Na prvi pogled čisti slučaj. Nekaj takega pridiha vsa stvar tudi ima, vendar je tudi slučaju treba dati priložnost, da zaživi, sicer vsa naprezanja ne dajo pričakovanih rezultatov. Želim si, da bi bilo še v prihodnje čim več takih "slučajev".

 

Vsem podpornikom naše akcije se za prispevke že danes iz srca zahvaljujem.

 

Bratko Škrlj