Ne želijo supermarketne kulture

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. marec 2011 / 06:00

Tomo Križnar, svetovni popotnik in humanitarni delavec, je na 108. Glasovi preji predstavil novo knjigo Nafta in voda.

Miha Naglič, voditelj Glasovih prej, in Tomo Križnar sta obiskovalcem 108. pogovora v živo najprej predstavila posnetke ljudstva Komo, skritih in neznanih afriških ljudi, ki še vedno živijo po zapovedih prednikov, v sožitju z naravo, živalmi in tudi pristnimi medčloveškimi odnosi. »Vsi so mi zatrjevali, da nagcev, kot so Nube, ni več, pa vendar me je potem guverner province Južni Modri Nil odpeljal do njih,« pojasnjuje Križnar. Afričani mu zaupajo, da jih ne bo izkoristil, posilil, kupil ali prodal, pobil oziroma jim storil karkoli hudega. Tako kot je številnim podobnim storil velik del sveta, ker so drugačni, necivilizirani, ker so divjaki. Njim in podobnim divjakom Tomo Križnar pomaga s cenenimi video kamerami in drugo internetno tehnologijo: »Naj svetu pokažejo, kakšni so, samo da bodo preživeli in obdržali preprostost, ki smo jo vsi mi v procesu civilizacije že zdavnaj izgubili.«

V Afriki nazadnje januarja

Pred kratkim so se ljudje južnega dela Sudana odločili za samostojnost in predstavljajo upanje, da se lahko vojne in genocid končajo. Ljudstvo Kobe, ki smo ga gledali, pa bo ostalo v Sudanu, v arabskem delu. Doletelo jih bo šeriatsko pravo in arabizacija. Tega se bojijo, kot so se Arabcev bali tudi na jugu. Turški trgovci v svojih rokah držijo to največjo afriško državo, z najdaljšo reko in tudi najdaljšo državljansko vojno vse od odhoda Britancev. Križnar je bil nazadnje v Afriki januarja. Kritičen je do Amerike, ki si želi podrediti dežele z nafto, tudi Južni Sudan. Tokrat je šlo brez orožja, v Iraku, Afganistanu, še prej Iranu, ni šlo.

Grozno je, da ne spoštujemo naših Indijancev, divjakov, da smo jih pobili v obeh Amerikah, v Avstraliji, Novi Zelandiji, Polineziji, med Eskimi. Kar jih je ostalo, so stlačeni v rezervate, še za ljudstva, kot je Komo, Nube in ob Južnem Modrem Nilu ni nikomur mar. Tomo Križnar je ogorčen. Z ljudmi se trguje zaradi nafte. »Z arabizacijo in šeriatskim pravom bo konec vsega staroselskega in tradicionalnega. Arabci pravijo, da ne delajo nič drugega kot Američani, ki so Indijancem vzeli zemljo, jih pobili ali spravili v rezervate. Tudi oni želijo počistiti Sudan, da bi lahko zgradili letališča, avtoceste, supermarkete, banke, … In ja, tudi goli ne smejo biti,« na vprašanje kaj pomeni uvedba šeriatskega prava za stara ljudstva, odgovori Križnar. A kaj, ko je za njih bolj naravno biti nag, kot oblečen. Pravijo, če bi si bog želel, da kaj skrijemo, bi se rodili kosmati kot kamele, z rogovi kot krave in parklji kot osel, … V tropskih pogojih, kjer se v obleki zaredijo molji, v stkanih oblekah uši, bi potrebovali tudi milo. Sedaj jih spere dež. Ko pač dežuje. In zakaj Arabce moti golota? Ker so trgovci in bi jim radi prodali obleke, čaj, tobak, jih naredili odvisne od dobrin, ki smo jih pri nas že zdavnaj privzeli za običajne. Tako zapoveduje tudi Koran.

Beg z zaprtimi očmi

V Darfurju, o katerem v Sloveniji zaradi Toma Križnarja veliko vemo, so domačini, Furi že islaminizirani. V tej pokrajini gre že vrsto let za vojno kultur in vojno za surovine, za vodo in nafto. Pod gorovjem Darfurja je veliko nahajališče vode, gore so podobne gorenjskim in, čeprav na robu Sahare, so ljudje blagoslovljeni z vsem, kar lahko raste na Zemlji, vode je v izobilju. »Prava vojna je izbruhnila leta 2003, ko so lokalni prebivalci začeli bežati v gore zaradi klimatskih sprememb. Pritiskali so na izvire vode, saj se morajo boriti za vsak kozarec nam tako običajne tekočine. Vsi na enem kupu, oboroženi in nezmožni reševati konflikte na miren način, so se začeli spopadati,« pojasnjuje Križnar.

Arabska vlada je podprla le svoje in jim razdelila orožje. Po drugi strani pa so afriškim kmetom orožje razdelile svetovne velesile. Uporabljajo jih za svojo vojno, za nadzor nad nafto. Te je v južnem Sudanu, v Nubskih gorah, Darfurju, Čadu, vse do Kameruna v izobilju. Tako se prvi borijo za Kitajce, domači kmetje, ki se borijo za lasten obstanek, pa v resnici za ameriške in evropske interese.

Kaj pa Gorenjci?

Križnar v zadnjem mesecu knjigo Nafta in voda predstavlja skoraj vsak dan. Kako jo sprejemajo bralci, poslušalci, je vprašal Miha Naglič. »Sam sem dolgo bežal pred resnico in se nisem soočil z njo. Zakaj pa bi se? Sedem let sem s kolesom spoznaval svet, povsod našel veliko lepega in se navdušil nad človeštvom. Verjamem, da zaradi bolezni med ljudmi ni pravih reakcij. Poglejte Afganistan. Mi smo tam izgubili vse. Naših vojakov, napravljenih kot astronavti, nihče ne spoštuje, kamenjajo jih. Kitajci pa so ga po drugi strani že zavzeli s trgovino. Priznajmo, da je bilo napačno slediti gospodarjem vojne. Morda bi res imeli cenejšo nafto, če bi Bush zmagal v Iraku. Ampak ni. Sedaj je čas za srce!«

Nadaljuje, da civilizirani svet ni sestavljen le iz osvajalcev in tatov, ampak tudi filozofov in znanstvenikov, ki so dali svetu marsikaj dobrega. »Ponosen sem, da sem Evropejec, dedič civilizacije. Hkrati pa se zavedam, da so bili že domačini v Mezopotamiji razglašeni za divjake. Narobe je vse, ki niso znotraj mestnih zidov, razglasiti za divjake. Danes jih je le še malo v svetu. Za en mezinec na celem telesu. Zakaj bi ga odrezali? Po 10 tisoč letih imamo ekonomsko krizo, socialno krizo, mi pa težko sprejemamo te divjake in jim celo pravimo teroristi,« je razočaran Križnar.

Večina politikov pravi, da niso za sodelovanje z Afriko. Da so ljudje rasisti. Oblastniki pravijo, da bi ob njihovem zavzemanju za sončne elektrarne v Alžiriji, Libiji, Sahari zleteli iz politike. Zato bo najprej treba spremeniti odnos do Afrike skozi pogovore, knjige, filme. »Dovolj bo, če Gorenjci odpremo srce in čutimo za begunce iz Libije, Sudana, severnega dela Afrike, pa Somalijce, Darfurce. Dovolj bo, da vas ujame njihova bolečina. To bo dalo politikom voljo za ukrepanje. Sicer bodo Afričani izgubili še zadnje zaupanje v nas,« o naši vlogi pove Tomo Križnar.

Dve veliki ženski

Leta 1999 je spoznal Leni Riefenstahl in jo prosil, da bi znova obiskala Nube in jih poskušala rešiti. »Kakšna ženska! Bila je desna roka Adolfa Hitlerja in snemala filme, ki jih je še danes nevarno gledati. Pa je imela pogum in po zaporu povsem spremenila mnenje ob pogledih na slike zločinov iz koncentracijskih taborišč. Zgrozila se je nad industrijskim ubijanjem in zato zbežala k Nubam. Slikala njihovo prvinskost, goloto. Žal je s tem ubila njihovo dušo.« Po njenem odkritju Nub se je sudanski diktator nad njih spravil s Koranom in mečem. »Leni je sicer še vedno verjela, da so za vse krivi Judi. Tik pred smrtjo, ko je padla s helikopterjem, in potem, ko nam je ponudila veliko denarja za naše delo z Nubami, pa je rekla, da zahodni civilizaciji manjka odnos do narave. Takšen, kot ga gojijo ti divjaki. Tudi danes brez občutka krivde gledamo, kako se pobijajo v Libiji (nekaj dni kasneje je prišlo do vojaškega posredovanja, op. a.), Evropa pa ne reagira. Ker so pač divjaki! Že v stari Grčiji so kričali, da jih je treba iztrebiti. Nimamo slabe vesti, da vsi, ki nam niso podobni, lahko umrejo. Če se seveda ne morejo prilagoditi. Leni je to razumela.«

Deset let kasneje se je Križnar spoznal še z eno slavno damo, igralko Mio Farrow, ki se je številni spominjajo iz nadaljevanke Mestece Payton. »Ta angel želi zaščititi predvsem ženske in otroke. Je Unicefova ambasadorka, svojo vlogo jemlje zelo resno,« pove Križnar. Skupaj s Klemenom Miheličem sta jo prosila za pomoč na novi poti v Darfur. Kar prek te humanitarne organizacije sta kot posebna odposlanca potovala po Čadu. Prav kmalu naj bi čez Saharo v Darfur spravili prvo vrtalno napravo za iskanje vode. To je treba le izvrtati, vendar tega sudanska vlada niti ne želi, saj tako težje nadzoruje in pobija. »Mia želi biti poleg, saj, tako pravi, nas tako ne bodo takoj pobili,« smeje pove Križnar.

Tumasti kot gorenjska žlahta

V knjigi Nafta in voda avtor zapiše, da so Furi, domači kmetje iz Darfurja, malce tumasti. Tako kot gorenjska kmečka žlahta. »Fure imam rad in jim želim dobro. So pa nekoliko skopuški in namesto, da bi kompromisno nekaj dobre zemlje in vode odstopili arabskim plemenom, džandžavidom, ki nimajo svoje zemlje, se z njimi borijo na smrt. Furi niso pohlevni, kot piše v Koranu in kot so Arabci tudi pričakovali. Potem jih je še vlada naščuvala, naj iztrebijo Darfurce, kar želim preprečiti z video kontrolo,« pravi Križnar.

Zadnje mesece se v severni Afriki dogaja vrsta demokratičnih sprememb. Križnarjev prijatelj Suleiman Jammous že ves mesec dogajanje prek Al Jazzire spremlja v Naklem. Proteste razume in pravi, da bi se morali zgoditi že pred dvajsetimi leti. To je upor proti samodržcem, ki svojim ljudem ne pustijo dihati. Hkrati je to tudi upor proti tistim, ki vzdržujejo samodržce (velike sile). Proti svetu, ki temelji na poslu, kapitalu, dobičku. »To ni bitka proti Mubaraku, Gadafiju in drugim. Puntajo se tako inteligentni kot navadni ljudje, ki se upirajo s strani Američanov nastavljenim voditeljem. Tako kot v Iranu. A kaj lahko se zgodi, da sadove revolucije požanjejo fundamentalisti. Zato vedite, bolj ko jih bomo bombardirali, bolj se bodo podajali v samomorilne akcije,« pove.

Drnovšek je bil dober človek

Pri akciji v Darfurju je Tomu Križnarju pomagal nekdanji predsednik Janez Drnovšek, ki pa naj bi postal dovzeten šele po izbruhu bolezni. »Tako kot vsak človek. Ko je treba iti, se vrednote spremenijo. Veš, da s seboj ne boš nič odnesel. Ne avta ne fasade ne obleke. Drnovšek je bil na koncu povsem nag. Svetu je želel dati nekaj dobrega,« spomine obuja Križnar. A je storil napako, ko je leta 2006 obiskal Eva Moralesa, po pol tisočletja prvega demokratično izvoljenega predsednika v Boliviji in Indijanca.

Tega dejanja ne Evropa ne Amerika ne razumeta. Indijanci le zahtevajo nekaj zemlje nazaj. »Zaradi tega dejanja, čeprav pozitivnega, se je slovenska iniciativa za Darfur prekmalu končala, sicer bi postala svetovna. Vsi so priznavali, da smo veliko naredili, vendar …,« z vzdihom pove Križnar in nadaljuje: »Ameriška državna sekretarka Condoleezza Rice je jasno od Drnovška zahtevala, da se iniciativa ustavi. Kdo pa ste Slovenci, kaj pa se greste? To delamo mi. Amerika. In Drnovšek je aprila 2006 odnehal.«

Nova seksualna revolucija

Evropejci imamo marsikaj, nadaljuje Križnar, pa vendar nimamo osnovnega, kar imajo v Afriki – dostopa do spolnosti. »V Afriki je veliko 'gajstnih', ti bi lahko pomagali sovražnicam moških pri nas. Kako je ta hudič prišel na Gorenjsko, sicer ne vem, vem pa, da se energije oplajajo, nič nas bolj ne motivira kot magnetizem med spoloma. Bilo bi konec nenaravnega odnosa do vseh divjakov, do drugih kultur. Verjamem, da specialke ne bi tako norele, če bi imele Afričana. Mene so te obtožile spolnega nadlegovanja hčere. Rekle so mi, da sem postal kot oni dol. A to ni prav?« se sprašuje Križnar. V Ameriki se je naučil nekaj ameriškega, na Japonskem odnesel nekaj japonskega, v Tibetu tibetanskega, pa tudi iz Afrike nekaj.

»Baje sem se navlekel nekih čudnih navad in nisem primeren za očeta. Javno pozivam specialke, da si najdejo Afričana. Veste, kako mi je bilo hudo. Tri leta so me vrteli med svojimi prsti,« zagrenjeno pove. Verjame, da je zadaj lobi, ki s tem dela denar. Socialni delavci živijo od vojne, ne miru in zato nimajo motiva, da bi imeli mir. Zakaj piše (in pripoveduje) o tako osebnih zadevah? V knjigi ne kritizira le moške v Darfurju, ker so vse ženske obrezane, ampak tudi lastno družbo. »Mi smo obrezani v glavo,« pribije.

Kmalu spet v Afriki

Spregovori tudi o somalijskih piratih. To so kmetje, ki zaradi klimatskih sprememb nimajo več dežja, to so ribiči, ki so jim industrijske ladje izpraznile morje, oboje pa je še najbolj prizadel cunami, ki je na obale naplavil radioaktivne odpadke nemških bolnišnic. »Najprej so napadali ribiške ladje, nato še druge. Druge možnosti nimajo,« pravi. Gre za bojevite ljudi, ki cenijo svojo svobodo in jih še nekaj časa ne bo mogoče zakleti v supermarketno kulturo, torej po meri civilizacije. Raje so zadeti kot trezno zasužnjeni z zahodno pametjo.

O humanitarnih organizacijah nima najboljšega mnenja. »So dobri knjigovodje, tudi denar dobro zbirajo. Kam in koliko ga dajo, pa je drugo vprašanje,« pravi. Humanitarno pomoč je našel v Nubskih gorah, dali so ga Bin Ladnovim ljudem, še hujša prevara se mu zdi velika slovenska humanitarna akcija za Darfur iz leta 2006. »Rdeči križ, Karitas in Unicef so skupaj v Sloveniji zbrali dva milijona evrov, kar je največ v zgodovini države. Denar je bil namenjen taborišču Hamidija na zahodu Darfurja, kjer pa po petih letih niso dobili ničesar,« pove Križnar. Že leta 2001 je opozoril, da je Unicef dajal denar mudžahedinom oziroma Al Kajdi, ki so se oborožili in iztrebljali Nube, hkrati pa so dečke in deklice pošiljali v Unicefove šole, kjer so iz dečkov vzgojili janičarje, iz deklic pa arabske priležnice. »Te organizacije za svojo administracijo porabijo od 50 do 80 odstotkov zbranega denarja, preostali del pa so dajali Arabcem. Tako ne gre, zato zaupajte manjšim organizacijam, še bolje, če lahko daste iz rok v roke,« svetuje.

Tomo Križnar bo znova v Afriki, ko bo Južni Sudan postal država. Kmalu. »Čakam na dogovor med Južnim Sudanom, Darfurjem, Nubami in Modrim Nilom. Morajo sodelovati, da bodo kos Arabcem. Afričani so čustveni in hitro podležejo arabski manipulaciji,« pove. Nadaljuje, da je povsem vseeno, ali si optimist ali pesimist, le delovati je treba. Kljub vsem travmam, ki jih je videl, vsem grozotam, ki jih je doživel, je optimist. Čeprav se Kitajska in Amerika iz Afričanov norčujeta, Evropa pa vse skupaj nemo opazuje.