Vrste za domove se krajšajo

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 14. februar 2011 / 06:00

Tako v Ljubljani kot na Gorenjskem v domovih za starejše še vedno manjka prostora. Tudi predsednik upravnega odbora Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Boris Koprivnikar lahko zgolj ocenjuje, koliko je dejansko čakajočih, saj številni oddajajo prošnje, čeprav v dom želijo šele čez nekaj let.

Vlada je po novem letu napovedala, da se bodo cene oskrbe v domovih za starejše v kratkem povišale. Kdaj naj bi se to zgodilo in za kakšno povišanje gre?

»Gre za redno letno uskladitev, saj se cena vsako leto po pravilniku uskladi z rastjo življenjskih stroškov. Ob koncu januarja je namreč ministrstvo izdalo standard stroškov, cene pa se bodo letos spremenile s 1. marcem, kar je mesec kasneje kot običajno. Povišale se bodo za približno 1,5 odstotka. To je povišanje, ki v domovih ne pokriva niti minimalnega povišanja stroškov. Ob tem naj povem, da je bilo povišanje cen že lani, glede na porast stroškov v letu 2009, zgolj minimalno. To pa pomeni, da kljub rednim letnim uskladitvam s cenami v domovih postopno zaostajamo za realnimi stroški.«

Še vedno je največji delež bremena plačila oskrbe na ramenih uporabnikov domov oziroma njihovih svojcev, kar je precej drugače kot v večini drugih držav?

»Seveda je problem cen oskrbe ravno ta, da je velik del obremenitve dejansko na uporabniku. Ta plača praktično celoten strošek, saj - razen zdravstvene zavarovalnice - drugega plačnika ni. Bistvo problema je v tem, da država ne sodeluje s sistemskim virom financiranja. Če nas primerjamo z Nemčijo ali Avstrijo, imata to rešeno z zavarovalniškimi viri. Če nas primerjamo še z nekaterimi drugimi severnimi državami, ki institucionalno varstvo financirajo s proračunov, je tam uporabnik manj obremenjen, hkrati pa so prihodki izvajalcev bistveno višji. Pri nas je treba za najbolj zahtevno nego v državnem zavodu odšteti okoli tisoč evrov oziroma do tisoč tristo evrov v zasebnih zavodih in to ob tem, da je pri nas povprečna starostna pokojnina nekaj čez šeststo evrov. V Avstriji je cena tako zahtevne oskrbe med dva tisoč sedemsto in tri tisoč štiristo evrov, še vedno pa iz okoli tisoč evrov pokojnine starejši plača le tri četrtine pokojnine, drugo pa mu ostane. Razliko doplačajo zavarovalnice, ki so za ta namen ustanovljene in jih država vzdržuje.«

So primeri, ko svojci ne morejo doplačevati nege v domovih za starejše, zato sorodnike vzamejo domov. Je tega v zadnjem času še več?

»To se v zadnjem času dogaja vedno bolj pogosto, vzrok pa je vedno večje število brezposelnih. Tipičen je primer v Prekmurju, kjer so številni izgubili službe v Muri. Imeli so starše v domu, ti pa so imeli slabše pokojnine, kot je bil strošek oskrbe, zato so morali zanje doplačevati. Sistem je namreč tak, da najprej vsak oskrbovanec plača toliko, kot ima virov. Nato so zanj dolžni plačati svojci, šele potem doplača lokalna skupnost, pa še ta se »usede« na nepremičnino, če jo ima. Tako se je začelo dogajati, da so številni vzeli starše iz doma, saj so s tem dobili njihovo pokojnino, pa še doplačevati ni treba. To pa je hudo nevarno, saj smo prepričani, da marsikdo od starejših doma nima oskrbe, ki jo je nujno potreben. Jasno je namreč, da ni bil v domu, ker bi bil tam rad, temveč zato, ker je potreboval zahtevno zdravstveno nego, ki mu je doma ne morejo nuditi. Vendar država na vse to gleda zgolj od daleč.«

Pojavljajo se številke, da na sprejem v domove čaka kar 17 tisoč ljudi. Največje potrebe so v Ljubljani, pa tudi na Gorenjskem. Imate natančnejše podatke?

»Koliko je dejansko čakajočih, nihče točno ne ve. Mi točno vemo, koliko je prošenj za sprejem v domove. Teh je okoli 17 tisoč. Z letošnjim letom smo začeli uvajati nov informacijski sistem, s katerim zbiramo podatke o prosilcih, ne gledamo pa več zgolj, koliko je prošenj in če je nekdo dal prošnje v več domov, ampak ugotavljamo tudi, koliko prošenj je dejansko aktualnih. Socialne delavke, ki v domovih praviloma vodijo postopke sprejema, stalno preverjajo, koliko je tistih, ki bi dejansko radi jutri prišli v dom, ne pa, da so dali prošnjo za sprejem nekoč v prihodnosti. Tako se dogaja, da imamo v Sloveniji kar nekaj območij, kjer jim ne uspe zagotavljati zasedenosti doma. To pomeni, da ko imajo prosto posteljo, kličejo tudi po več deset čakajočih in sprašujejo, ali bi kdo prišel v dom, pa nihče ne kaže potrebe. Večina pravi, naj prošnja kar ostane, v dom pa bo prišel enkrat kasneje … Problem je, ker si ob tako nizkih cenah domovi pri nas enostavno ne morejo privoščiti prostih postelj. Zato seveda ne gre pričakovati, da bo vsak lahko šel v dom, kadar bo hotel, kot je to na primer v Avstriji, kjer ima vsak dom vsaj pet ali deset odstotkov prostih postelj.«

Ali to pomeni, da za sprejem v domove praktično ni več čakalnih vrst?

»Zagotovo se je čas, ko ljudje čakajo za sprejem v dom, bistveno skrajšal. Vedno več je regij, kjer je moč v dom priti takoj. To je trenutno na severovzhodnem delu Slovenije in na Dolenjskem. Še vedno je največje pomanjkanje prostora v domovih v Ljubljani, na Gorenjskem in na Primorskem pa bi še vedno rabili nekaj dodatnih kapacitet, čeprav bistveno manj kot pred leti. Pomembno je povedati, da je vedno več povpraševanja po zahtevni zdravstveni negi in negi dementnih. To sta dve kategoriji, za kateri je še vedno problem zagotavljati namestitev. Za dementne osebe je potreben poseben oddelek, drugačna obravnava in oskrba in spet se pojavi začarani krog, saj domovi nimajo denarja, da bi te oddelke uredili. Za stanovanjski del oziroma manj zahtevno nego pa se praviloma tudi na Gorenjskem prostor v domovih dobi že kar hitro. Pridobitev je nov dom v Bohinju, poleg tega bo konec tega ali v začetku prihodnjega leta odprt nov dom v Kranjski Gori. Je pa logično, da so čakalne vrste največje v Kranju, čeprav o številkah res nerad govorim. Trenutno je odprt še en razpis za koncesije, kjer je poleg dodatnih mest za Ljubljano razpisanih tudi 150 mest za Gorenjsko.«

Ker vedno več oskrbovancev potrebuje zahtevno zdravstveno nego, morajo domovi pogosto prevzemati vlogo bolnišnic?

»Ko pogledamo, kakšna je struktura stanovalcev v domovih, ugotavljamo, da se postopno spreminjamo v negovalne bolnišnice. Stanovalci k nam v več kot 60 odstotkov primerov prihajajo naravnost iz bolnišnic. Vendar pa je standard, ki ga zdravstvo zagotavlja bolnišnicam ali domovom za nego, enostavno neprimerljiv. Od zdravstvene zavarovalnice dom za nego v povprečju dobi okoli 15 evrov na dan, negovalna bolnišnica pa 117 evrov. S tem, da v negovalni bolnišnici zdravstvena zavarovalnica plača vse od hrane, nastanitve in seveda celotno zdravstveno nego z zdravniki. Nato isti človek naslednji dan pride v dom, kjer je upravičen le še do plačila 15 evrov na dan, njegove potrebe pa so enake. Vse drugo pač plačajo sam in svojci, zavarovalnica pa minimalno. Zato se nam ne zdijo smiselni načrti zdravstvenega ministrstva, ki govorijo o tem, da se bo gradila mreža negovalnih bolnišnic, namesto da bi podprli izvajalce zdravstvene nege, ki to v domovih znajo delati zelo racionalno in potrebujejo zgolj korektno plačilo. Naj povem tudi, da zagovarjamo sprejem zakonodaje o dolgotrajni oskrbi in negi. Ko govorimo o skrbi za človeka, ki je dolgotrajno odvisen od tuje nege in pomoči, je namreč težko reči, do kod je sociala in kaj je zdravstvo, kaj je oskrba in kaj je nega.«

Naši domovi so večinoma stari, tudi standard v njih marsikoga ne zadovoljuje. Kaj je moč narediti?

»Ker je denarja premalo in ga porabimo za oskrbo, domovi zaostajajo z vsem tistim, kar ni nujno. Nujno pa ni izobraževanje, nujne niso investicije, nujen ni razvoj … Tako imamo danes domove ravno take, kot smo jih imeli pred dvajsetimi in več leti. Mene je sram, da še danes ljudem ponujamo dvo- in triposteljne sobe. Enoposteljnih je le kakšnih dvajset odstotkov …, čeprav je ena temeljnih človekovih pravic pravica do zasebnosti. Kako lahko govorimo o zasebnosti v triposteljni sobi?«

Je pa bilo v zadnjih letih zgrajenih nekaj zasebnih domov?

»Zadnja leta država v nove kapacitete ni investirala nič, pač pa so vse nove kapacitete zgradili zasebni investitorji. Ti so, na podlagi koncesije, vzeli kredite in zgradili objekte, ceno za vračanje kreditov pa so vračunali v ceno storitve za uporabnike. Zato so cene v zasebnih domovih višje za okoli 25 do 30 odstotkov kot v primerljivih državnih domovih. Zasebnik pač mora vrniti strošek vloženega kapitala. Vsi drugi elementi cene pa so enaki. Zato mislimo, da bi tisto, kar v zasebnem domu uporabnik plača več, morala pokriti država, prav tako pa bi denar morali dobiti državni domovi, da bi z njim naredili korak naprej v razvoju. Tako pa je država našla eleganten način, kako povečati kapacitete in razvijati javno mrežo s tem, da nič ne vloži. Očitno pa recept dobro deluje, saj smo po letu 2003 pri nas pridobili 7500 novih mest, izključno zasebnih. Enote so ustanovili tudi nekateri državni domovi, vendar tako, da so vzeli kredit ali pa prostor najeli. Vendar to ceno spet plačujejo stanovalci.«